Mateja Koležnik je prepričana v kakovost slovenskega gledališča. Razlog za to prepoznava v tem, da je že tako dolgo profesionalno. Ob tem opozarja, da so vsa relevantna gledališča po svetu deležna finančne podpore države in niso odvisna od okusa občinstva.

"Tako je bilo že od nekdaj, že od grške antike je bilo gledališče stvar države," poudarja režiserka, ki meni, da lahko slovensko gledališče s svojo kakovostjo konkurira gledališčem kjerkoli po svetu. Govorjenje, da lahko kakovostno gledališče obstane tudi brez podpore države, pa je po njenih besedah sprenevedanje. "Je pa seveda vprašanje države, da sprejme odločitev, ali se ji zdi gledališče pomembno ali ne."

Režiser Vito Taufer meni, da imamo sicer ogromno talentov, da pa je slovensko gledališče finančno popolnoma podhranjeno. Kot je dejal, je oprema v gledališčih zastarela, kar jih omejuje na ustvarjanje fizično nezahtevnih predstav. Programi gledaliških hiš so preveč obsežni, zaradi česar so igralci v ansamblih preobremenjeni, igralci na svobodi pa so premalo angažirani in preslabo plačani. Ker se honorarji iz leta v leto nižajo, je za mlade ustvarjalce nemogoče, da bi živeli od gledališča.

Poleg tega ostajamo brez ključnih poklicev, ne samo tehničnih ampak tudi kreativnih. Scenografi, kostumografi in glasbeniki so preslabo plačani, zato se ne morejo več posvečati le svojemu delu v gledališču, še slabše je pri dramatikih. "Pisanje drame je danes nekaj, kar se splača le v lastno veselje in užitek," je sklenil režiser.

Na nezavidljiv položaj ustvarjalcev na svobodi opozarja tudi Bulc. Kot je dejal, je ogromno vrhunskih ustvarjalcev, ki se ne glede na svojo vrhunskost prebijajo iz dneva v dan. Kljub takšni situaciji pa ima slovensko gledališče izjemno barvit značaj in se lahko postavi ob bok gledališčem po svetu, meni režiser.

Avtor mednarodne poslanice Warlikowski meni, da prave gledališke mojstre najdemo največkrat daleč od gledaliških odrov, saj jih gledališče, ki kot kopirni stroj reproducira ustaljene vzorce in klišeje, ne zanima kaj dosti. Raje raziskujejo izvorni utrip in življenjske tokove, ki se izogibajo gledališkim dvoranam in množicam, pripravljenim zgolj kopirati ta ali oni svet.

Sam se v želji, da bi ubral pravo pot, najpogosteje zateka k prozi - k Franzu Kafki, Thomasu Mannu in Marcelu Proustu ter Johnu Maxwellu Coetzeeju. Njihova skupna vizija neizogibnega konca sveta, vizija prevrata družbene ureditve je po njegovem prepričanju za nas tukaj in zdaj presunljivo aktualna.

Gledališče po njegovih besedah mora obstajati, da pogleda v notranjost, tja, kamor je prepovedano. In ravno tako gledališče, ki temelji na resnici in ki se končuje v nerazložljivem, želi vsem njegovim akterjem, tako tistim na odru kot onim v dvorani.

Slovensko poslanico je prispevala dramska igralka Nataša Matjašec Rošker, članica ansambla mariborske Drame. Kot je zapisala, gledališče s svojo telesno neposrednostjo in živostjo ni samo dogodek, je doživetje.

V poslanici med drugim zastavi vprašanje, zakaj se v umetnosti ne vidi in prepozna priložnosti, izvozne tržne niše, najboljše promocije države, namesto da se "vsakokratna elita slovenskih birokratov zaganja in mesari predvsem po umetnosti in umetnikih s finančnimi sankcijami, varčevalnimi ukrepi".

Kot je še zapisala, gledališče nagovarja tisto stran človekove osebnosti, ki je nepredvidljiva, težko ulovljiva, pogosto povsem nelogična, občutljiva, iracionalna, lucidna, ki odstopa in skače izven okvirjev ter stereotipnih šablon statistike, ki fantazira in sanjari, je osebna in zato posebna, zato: "Živelo gledališče! Živela umetnost!"

Osrednja prireditev ob svetovnem dnevu gledališča bo v sklopu petkovega odprtja Tedna slovenske drame v Prešernovem gledališču Kranj. Na njej bodo podelili strokovna priznanja Združenja dramskih umetnikov Slovenije (ZDUS) za leto 2014 in za življenjsko delo.

Veliki Bršljanov venec ZDUS za življenjsko delo prejme Balbina Battelino Baranovič, odličje Marija Vera za življenjsko delo pa Olga Grad. Priznanja društva za dosežke na področju gledališča v minulem letu prejmejo Neda Rusjan Bric, Nika Rozman in Vladimir Vlaškalić.

Gledališčniki vseh slovenskih gledališčih bodo na svetovni dan gledališča tudi občinstvu pred vsako predstavo prebrali obe poslanici.

Mednarodni gledališki inštitut je svetovni dan gledališča razglasil leta 1961. Poslanico je prvič v svet poslal leta 1962. Napisal jo je francoski dramatik, slikar in režiser Jean Cocteau.