Lutke ste v galerijski prostor postavili že večkrat, med drugim v Galeriji Božidarja Jakca v samostansko cerkev v Kostanjevici na Krki. Kako pristopate k prostoru, denimo h kostanjeviški cerkvi, ki ni nevtralen prostor?
Prostor ti lahko da pospešek, dodatno scenografijo, lahko pa je premočen, zato velja biti previden. Kostanjeviška cerkev je denimo uničila že veliko razstav, meni pa je blizu s svojo zgodbo menihov, blizu mi je srednji vek.
Najprej se s prostorom seznanim, njegovo zgodovino, s samo arhitekturo. V Mednarodnem grafičnem likovnem centru, kjer sem razstavljal leta 2009, me je denimo navdušilo sosledje prostorov, zato sem naredil dolgo omizje skozi vse prostore.
Tudi spodnja dvorana Slovenskega mladinskega gledališča, kjer ste na oder postavili predstavo Hiša Marije pomočnice, je posebna s svojo arhitekturo. Kaj vam pomeni prostor, kadar na oder postavljate predstavo?
Arhitekt Jože Plečnik je ta prostor namenil za kapelo. Dogajanje v Hiši Marije pomočnice je postavljeno v zavod, kjer dekleta čakajo na smrt. Tam so umirale ena za drugo, se ves čas pogovarjale, katera bo naslednja. Zraven je bila še vera, ko so si predstavljale, da bodo šle v Kristusov objem.
Pomembno mi je bilo to njihovo vmesno stanje med življenjem in smrtjo, nekje malo nad tlemi. Zato sem naredil večje lesene lutke s prosojnimi poliestrskimi trupi, zaradi katerih so delovale, kot da odhajajo, da so nekje na robu. In potem njihovo korakanje; če so hodile, je bilo kot v taboriščih, kot da bi šklepetale kosti.
Prostor je tudi v gledališču pomemben. Ker sem v osnovi likovnik, najprej vidim slike, okoli katerih potem pletem mrežo. In več ko vidim močnih prizorov, bolj sem prepričan, da mi bo uspelo. Vendar je vprašanje, kako bo stvar delovala v prostoru. Sodobne predstave v naših gledališčih, ki so vsa tako baročna zasnovana, včasih delujejo, včasih ne. Je pa res, da sodobnih gledaliških prostorov, ki bi bile samo škatle, pri nas primanjkuje.
V predstavah kombinirate različne lutkovne tehnike. Od kod a fascinacija nad njimi?
Ko sem v nekem trenutku pomislil, kaj delam, sem videl, da pravzaprav delam to, kar sem delal ali pa hotel delati v otroštvu. Takrat sem vsake toliko časa dobil idejo in sem se vrgel v delo. Samo takrat sem bil tehnično, tehnološko in finančno omejen, pa tudi z materiali in znanjem. Vendar sem že takrat delal podobne stvari in podobno razmišljal.
Sicer pa je veliko likovnikov, ki se odločajo, da bodo vzporedno počeli še kaj drugega. Tudi v gledališčih jih je veliko: Jan Fabre, Zlatko Bourek ..., pa pri filmu Federico Fellini, Akira Kurosawa, John Huston.... Podobno je z menoj. Kot likovnik sem najprej začel slikati, se posvečati ilustraciji, vendar me je zraven zanimalo še marsikaj. Pogrešal sem tehnologijo, zato sem začel delati nekakšne gibljive slike, napol avtomate.
Lutke so sijajne, saj ti omogočajo, da narediš neko arhitekturo, ki je sicer ne bi mogel. Igralce narediš takšne, kot jih želiš. Delaš veliko in malo. Poleg tega mi veliko pomeni vidna tehnologija. Ponavadi se jo skuša čim bolj skriti, mene pa privlači, da vidimo, kako nekaj deluje. Iz otroštva se spomnim mehanskega ptiča v izložbi, ki je pomakal kljun v vodo. Zelo me je navdušil, da sem stal tam in ga gledal ter začel razmišljati, kaj nas poganja.
Tehnologijo, ki se jo je vedno poskušalo skriti, jaz poudarjam. Ta pomagala izkoristim kot likovnik. Če lutke razstavim, mi ta tehnična pomagala pomagajo, da se začuti gib, kot bi si ga ustvarili v glavi. To sem včasih preizkusil tudi v gledališču, ko gledalci mislijo, da se nekaj dogaja, a se v resnici ne, ampak se denimo samo spremeni svetloba.
Prva predstava, ki ste jo naredili, je bila Napravite mi krsto zanj. Kako je prišlo do nje?
Ko sem začel v lutkovnem gledališču, se mi je zdelo, da je premalo čiste lutkarije v smislu tradicionalnih lutkovnih postavitev z uporabo ročnih lutk, marionet, javank. Lutkovno gledališče je v tistem času zelo koketiralo z dramskim gledališčem, a po mojem mnenju ne na pravi način. Lutkovno gledališče Ljubljana je zaposlovalo igralce iz dramskih gledališč, nihče pa se ni potrudil, da bi jih naučil animacije. Poleg tega ima večina igralcev željo po nastopanju, ne pa biti skrit za paravanom.
Zato sva z Janom Zakonjškom ustanovila Gledališče Konj, da sva lahko delala predstave, ki v naših gledališčih niso bile mogoče. Začeli smo s čisto tradicionalnim tekstom, ki sem ga takrat našel na Češkem, prevedel in priredil. Predstava Napravite mi krsto zanj je bila narejena na sodoben način, poleg tega je ujela duha časa in je imela za malo lutkovno predstavo velik uspeh. V naslednjih predstavah pa sem kombiniral marionete, ročne lutke, javanke.
Pri nekaterih predstavah je pomembna značilnost vaših lutk podobnost med njimi, razlike so le v podrobnostih. Zakaj tak pristop?
Pri lutkah niso toliko pomembni psihološki značaji, ampak tipi. Ob tem se izogibam temu, da bi tipe delal na način, da bi recimo slikarja označevala baretka. Včasih lutke res naredim zelo podobne med seboj in pustim animaciji, da vnese razliko mednje, da ni vse že takoj povedano. Poleg tega gre za tip predstav s skupinskimi prizori, ki bolje delujejo, če so si lutke med seboj podobne.
V enem od intervjujev z vami sem prebrala, da vam režijsko delo z igralci ni v užitek...
Lutke so mi že kot likovniku bližje, poleg tega so mi bližje teme, ki so blizu lutkam. Nekateri igralci od režiserjev želijo, da čim več izvlečejo iz njih. Enim to uspe s prijaznostjo, drugim z grobostjo, tako enim kot drugim pa so igralci hvaležni. Sam pa se pa ob tem počutim nelagodno.
Z avtomati je tako, da jih lutkovno gledališče omogoča in da tudi zelo dobro deluje. Začel sem z nevidnimi vrvicami, potem sem začel vanje vgrajevati mehanizme. Zelo dobro učinkujejo v kombinaciji z igralci, plesalci, glasbeniki, animatorji.
Za vaše lutke je značilna izjemna izčiščenost, takšna je tudi vaša risba.
Vedno težim k temu, da jo očistim odvečnega. Včasih sem razmišljal, ali je to zaradi lenobe. Groza me je prizorov, kot so prometno križišče ali tovarna z množico delavcev za stroji. Mene bi to ubilo, nimam potrpljenja. Rišem bolj iz zamaha, delam večje risbe. Trudim se priti do bistva stvari, do skrajne točke, ko so še vedno prepoznavne.
Tudi v gledališču sem šel v smer, da se je čim manj dogajalo. Vzhodnjaško gledališče me navdušuje ravno zaradi tega, ker se lahko na odru zgodi zelo malo, vendar je tisto izjemo močno.
Vaš zgodnji opus se je precej razlikuje od poznejšega. Gre tu za neko logično pot, tudi osebnostno dozorevanje?
Človek je najprej radoživ, hiter, zanimajo ga druge reči. Vse skupaj je bilo bolj brutalno, seksualno. Potem začne več razmišljati. Poleg tega v nekem trenutku potrebuje spremembo. Sam vedno grem iz predstave v predstavo, pri vsaki naslednji poskušam nekaj spremeniti, dodelati. In potem se hitro zazdi, da gledalci dobijo občutek, da ves čas ostajaš enak. Ljudje ne opazijo sprememb, stvari, ki si jih dodajal, o katerih ves čas razmišljaš.
Začeli ste s predstavami za odrasle, delate tudi predstave za otroke. Je razlika v pristopu k enim in drugim?
V enih stvareh je razlika, v drugih ne. Pri otrocih je treba vedeti, da nekaterih stvari ne bodo razumeli. Vendar tudi ni nujno, da vse razumejo. Danes se preveč ukvarjamo s tem, da mora biti vse razumljivo na prvo žogo. Če se spomnim sebe, so me skrivnosti mikale. Bral sem stvari, ki jih nisem najbolj razumel, vendar sem kopal po njih in to me je privlačilo.
Pri otroških predstavah bi si lahko privoščili več. Otrok je prvi trenutek res začuden, vendar nekaj ostane v njem. Gledališča danes hočejo biti všečna, trudijo se, da bi pritegnila občinstvo. Je pa res, da se otroci ne odločajo sami, odločajo se njihove mame, babice, vzgojiteljice.
Nazadnje ste v Lutkovnem gledališču Maribor na oder postavili predstavo po motivih kratke zgodbe Charlesa Dickensa. Lahko poveste nekaj o njej?
Zgodba na eno strani govori o smrti, temi, ki jo otrokom skušamo prihraniti, na drugi je zadaj krščanska misel o posmrtnem življenju, ki je danes prav tako občutljiva tema. Ob ustvarjanju predstave sem užival, saj gre za temo, kjer sem res lahko vse izčistil. Zraven pa sem si privoščil viktorijanske kostume za animatorje in obsežen senčni del.
V gledališču so se sprva malo bali, vendar so mi pozneje povedali, da so otroci ob predstavi obsedeli kot prikovani od začetka do konca. Včasih si presenečen, da lahko otroke pritegneš brez akcije, da jih lahko začarajo svetloba, zvok, slika, igra. Pri otroških predstavah bi lahko bili bolj drzni.