V ljubljanski Drami so letos sezono posvetili spominu na 100. obletnico začetka prve svetovne vojne, obletnica pa je bila, kot je na včerajšnji novinarski konferenci dejal ravnatelj Drame Igor Samobor, tisti sprožilec, ki jih je pripeljal do raziskovanja naše identitete. In ena od stvari, ki nas je močno zaznamovala, je bila zagotovo naša bivša skupna domovina Jugoslavija.

Vojnovićev roman, ki ga je za uprizoritev predlagal Buljan, so umestili na konec sezone, da, kot je dejal Samobor, preko njega pogledamo, kakšni smo izšli iz tega obdobja. V njem Vojnović skozi Vladana in ojdipovsko zgodbo raziskuje svojo lastno, pa tudi našo skupno identiteto.

Zgodba romana pripoveduje o še ne tridesetletnem Vladanu, ki na spletu naleti na podatek, da njegov oče Nedeljko, srbski oficir, ki naj bi leta 1992 padel v vojni, sploh ni mrtev, ampak na haaškem seznamu iskanih vojnih zločincev. Razkritje ga požene na pot po Balkanu, da bi našel pobeglega očeta in ob tem ugotovil, kako je razpadla njegova družina in zakaj je razpadel svet, v katerem je nekoč živela.

Kot je dejal Buljan, je takoj, ko je prebral roman, dobil občutek, da se ga da hitro postaviti na oder, medtem ko morajo nekateri romani "odležati" nekaj časa. Po njegovih besedah je tudi težko najti delo, ki bo tako dobro analiziralo trenutek; Vojnovićev roman govori predvsem o tu in zdaj.

Jugoslavija, moja dežela po Buljanovih besedah ni predstava o krivcih in žrtvah, ampak jih je zanimal predvsem junak, ki v zreli dobi skuša najti svoje korenine in obračunati s svojim očetom, srečanje z očetom pa je obenem soočenje s samim seboj. Predstava sproža vrsto vprašanj, a gledališče je, kot pravi Buljan, tisti prostor, ki je namenjen odpiranju travmatičnih vprašanj.

Predstava se tudi ne ukvarja z nostalgijo, čeprav je, kot je dejal Buljan, seveda tudi ta del predstave. Kot njeno posebno vrednost pa je izpostavil, da na oder vrača zgodbo. Vojnović je najprej napisal dve različici, adaptaciji romana, s tretjo različico, ki jo postavljajo na oder, pa je nastalo pravo dramsko besedilo.

Kot je povedal Vojnović, so ga sprva sicer obhajali dvomi, nato pa sta z Buljanom našla formo, ki je bila drugačna od forme pripovednega toka romana in je zagledal neko drugo zgodbo. Ker je od pisanja romana minilo že toliko časa, da je že vzpostavil distanco, je imel ob pisanju občutek, da nastaja nekaj novega. In tako ni nastala le dramatizacija romana, ampak samostojna gledališka zgodba.

Predstava je dovojezična. V njej se prepletata slovenščina in tisto, kar, kot je dejal Vojnović, danes poznamo kot srbohrvaščino, kar je za igralce pomenilo poseben izziv.

Vlogo Vladana je prevzel Marko Mandić. V igralski zasedbi, ki šteje kar 23 igralcev, so med drugim še Nina Ivanišin, Matjaž Tribušon, Nataša Barbara Gračner, Zvone Hribar, Zvezdana Mlakar, Saša Tabaković, Jernej Šugman, Bojan Emeršič in Aljaž Jovanovič.

Dramaturginja predstave je Mojca Kranjc, scenograf Aleksandar Denić, kostumografinja Ana Savić Gecan.