Nina Skrbinšek se je rodila v Mariboru leta 1948. Po diplomi na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) se je zaposlila v Mestnem gledališču ljubljanskem. Od leta 1984 je članica LGL, kjer se je uveljavila tudi kot režiserka in avtorica predstav.
Po začetkih v dramskem gledališču vas je poklicna pot zanesla med lutke. Kako je prišlo do tega?
V času, ko sem bila zaposlena v MGL, sem rodila hčerko, ki je imela hudo epileptično možgansko poškodbo, zato sem se bila prisiljena z njo preseliti na morje. Štiri leta sem živela v Šibeniku, kjer sem med drugim delala na Mednarodnem otroškem festivalu, ko pa je bila v Ljubljani na voljo terapija, ki je delovala, smo se preselili nazaj.
V MGL me, kljub temu, da so mi obljubili, da me bo delovno mesto čakalo, niso zaposlili. Na srečo sem izvedela, da LGL odpira novo hišo. To je bilo 1984. Zbrala sem vse, kar sem imela pokazati - biografske podatke in slike - in takratni direktor LGL Ignacije Šunjić me je takoj vključil v otvoritveno predstavo Martin Krpan, za kar sem mu neskončno hvaležna. V angažma sem prišla decembra 1985 s svojo predstavo Kužek postružek. Od takrat sem tukaj. Seveda so me lutke čisto osvojile, čeprav se nisem nikoli čisto odmaknila od dramskega gledališča; še deset sezon sem v Koreodrami Ljubljana sodelovala z Damirjem Zlatarjem Freyem.
Leta 1990 sva z Aljo Tkačevo tudi ustanovili gledališče "jaz in ti", a sem ga morala pozneje zaradi konkurenčne klavzule opustiti. Nato sem skoraj 30 let veliko igrala z lutkami, odkar se je leta 2009 nekdanje Gledališča za otroke in mlade iz KUD Španski borci preselilo v Mestni dom na Krekovem trgu, pa spet veliko igram v dramskih predstavah, zaradi česar mi je kar malo žal.
Svet se danes spreminja z neverjetno naglico. Se skupaj z njo spreminja tudi občinstvo?
Občinstvo se ni spremenilo, se je pa spremenila naša ponudba. Ustvarjamo predstave, primerne današnjemu času, tehnološkemu napredku in novim vzorcem razmišljanja. Klasike pravzaprav igramo zelo malo. Veste, otroška publika je tako nedolžna. In naša naloga je, da jim ponudimo čimbolj kakovostne predstave, pri čemer niti ni tako važno, ali gre za klasično ali bolj moderno postavitev. Otrok si namreč zapomni te stvari, jih sprejme in raste z njimi.
V LGL ustvarjate tudi predstave za odrasle ...
Letos je Tomi Janežič režiral predstavo Sedem vprašanj o sreči po motivih Modre ptice Mauricea Maeterlincka, v sezoni 2017/18 smo uprizorili Vražji Triptih. Seanso Bulgakov, ki je bila premierno uprizorjena kot zaključni del Vražjega triptiha v okviru predstave Mojster in Margareta, zdaj igramo kot samostojno predstavo. A moram povedati, da produkcijo za odrasle spremlja dokaj ozek krog ljudi. In ne glede na to, koliko se trudimo, v širši javnosti še vedno vztraja miselnost, da so lutke za otroke, da je to nekaj pravljičnega.
A lutkovni medij je v resnici čisto samosvoj medij, enakovreden kateremukoli uprizoritvenemu mediju, in naše predstave za odrasle so res izjemne. Pa tudi bienalni festival sodobne lutkovne umetnosti Lutke, ki ga pripravlja LGL, ponudi veliko predstav za odrasle, v katerih se gledališča posvetijo raziskovanju in preizkušanju novih načinov uprizarjanja.
Lutka ima neomejene možnosti, za lutkovno predstavo pa so odločilni trije dejavniki. Najprej je likovna podoba. Zasnujejo jo vizualni umetniki - kiparji, slikarji in drugi -, ki doprinesejo k fizisu lutke. Potem pa sta še dramaturgija, ki se bistveno razlikuje od dramaturgije dramskega gledališča, in režija, ki ponuja neskončne možnosti in ki zahteva zelo odprtega režiserja. Na koncu pride seveda animacija, ki mora biti perfektna zato, da lutka res zaživi svoje življenje na odru.
Animiranje lutke se zdi na prvi pogled dokaj preprosto, a resnica je nekoliko drugačna...
Animiranje je fizično naporno, seveda pa obstajajo razlike med lutkovnimi tehnikami. Marioneta ali javajka denimo bolj obremenita določen del telesa, med tem ko so namizne lutke fizično precej manj naporne.
Tudi sicer se zdi, da se ljudje večinoma ne zavedajo zahtevnosti lutkovnega gledališča oziroma da se včasih zdi, da se lahko "vsakdo gre lutkovno gledališče". A stvari vendarle niso tako preproste, če želimo ustvariti kakovostno lutkovno predstavo.
Na tem mestu bi izpostavila, da je tudi pri lutkovnem gledališču zelo pomembno vprašanje financ. Dramsko gledališče je mogoče ustvarjati na praznem odru samo z igralcem in brez pretiranega ukvarjanja s kostumografijo in scenografijo, pri lutkovnem gledališču pa to ni možno. Za lutkovno predstavo je potrebno najprej izdelati igralca, in izdelava lutke ni poceni, ter mu nato prilagoditi scenografijo, saj ni mogoče uporabiti prav ničesar iz našega sveta.
Ko sem še imela gledališče "jaz in ti" in sem projekte prijavljala na razpise ministrstva za kulturo, sem veliko stvari za predstave kupila kar iz svoje plače. Prosilcev nas je bilo veliko in ministrstvo je skušalo ugoditi čim večjemu številu, zato je vsakemu namenilo nekaj malega sredstev. No, sama sem imela to možnost, ker sem bila sočasno zaposlena, mnogi pa je nimajo in se morajo nekako znajti, zato se pogosto lotevajo v tehničnem smislu manj zahtevnih predstav.
Kako to, da ste se odločili delati svoje predstave?
V času, ko sva z Aljo Tkačevo naredili Klošarja, med letoma 1986 in 1990, je bilo nekaj ne posebno dobrih poskusov lutkovnih predstav, ob katerih sva si rekli, da približno slutiva, kaj bi bilo vredu in da bova to tudi poskusili narediti. In ob predstavi Klošar ali kaj si je želelo slamnato strašilo, ki je nastala v koprodukciji s Cankarjevim domom, je kritika zapisala, da gre za prvi poskus, da se opraviči živega igralca ob lutki na odru.
Tedaj je bil namreč trend, da se igralcu, ki je na odru viden, da v roke marioneto na kratki navezavi, kar ni izpadlo ravno najbolje. Spominjam se, da sem v predstavi Svetlane Makarovič pri svojih 170 centimetrih in v zelenem pajacu animirala drobno žabico. Na odru nas je bilo v nekem trenutku sedem in naša telesa so dominirala nad lutkami. To nama ni bilo všeč in zato sva poskušali narediti predstavo, v kateri bi bilo jasno, zakaj je ob lutki na odru igralec. In to nama je tudi uspelo.
Menite, da je lutkarstvo danes v Sloveniji dovolj cenjeno?
Menim, da vedno bolj, čeprav bi si želela, da bi se za ustvarjanje v tem mediju odločalo še več mladih. Tudi med študenti namreč do neke mere še vedno velja prepričanje, da so lutke "za tamale". Tu nam še manjka širine v dojemanju tega, kaj je lutka in kaj lutkovno gledališče.
Katera lutkovna tehnika je vam osebno najljubša?
Težko bi rekla, saj sem delala z vsemi možnimi. Je pa tako, da je, ko vstopiš v projekt, ne glede na to, za katero lutkovno tehniko gre, na začetku vedno borba med predmetom in živo osebo. Lutka ima svoj ritem in svoje tehnične parametre, ki jih ne moreš prestopiti. Med dramsko in lutkovno igro je razlika ne v čustveni podstati, ampak v načinu, kako čustveno stanje vizualiziraš. In seveda je treba lutko preštudirat. Na začetku imaš občutek, da te bo lutka omejila, nato pa jo komaj še dohajaš. Poleg tega se na lutko vedno navežeš. Je nekaj, čemur vdahneš življenje in postane del tebe. Pride do ene take erotične povezave.
Ali animatorji sodelujete pri izdelavi lutke? Podate kakšen nasvet?
Poskušamo sodelovati z delavnico, da bi nam izdelali v tehničnem smislu najbolj dovršeno lutko. Seveda je mogoče lutko izdelati tudi preprosto, a sama želim vedno imeti lutko, ki zmore vse. Da lahko sama izberem, kaj od tega bom uporabila. Ne pa da moja lutka zmore le polovico tega, kar neka tehnika sicer omogoča. Lutke gredo včasih tudi nazaj v delavnico v dodelavo, a to nikoli ni najbolj srečna rešitev.
Na tem mestu bi izpostavila še izjemno medsebojno spoštovanje in razumevanje, ki vlada tako do drugih ustvarjalcev kot v ansamblu. Smo izjemno povezan ansambel. V predstavah smo odvisni eden od drugega in če bi začeli "delati komolci", bi se preprosto vse sesulo.
Kaj lutkarjem pomeni svetovni dan lutk?
Veliko. Je naš praznik in praznik naših lutk. Doma imam doma veliko svojih lutk. Ob tej priložnosti jih ponavadi vzamem iz škatel, pa jih posadim naokoli, prižgem kakšno svečko in spijem kozarček vina. Skupaj smo in praznujemo.