Gledališki režiser, performer, avtor in prevajalec Jure Novak se bo celjski publiki predstavil z režijo provokativne sodobne igre Krči, ki se ukvarja z vlogo in odgovornostjo posameznika v sodobnem korporativnem svetu.

Prvič sodeluješ s SLG Celje, kako je prišlo do izbora teksta in sodelovanja?

Sodelovanja z odličnim celjskim ansamblom sem si želel že vrsto let in v tem smislu so kar nekaj časa potekali tudi pogovori z umetniško vodjo. Krče mi je v branje predložila Tina in takoj sem jih prepoznal kot aktualno, izčiščeno in učinkovito dramsko besedilo. Od tam so stvari stekle same od sebe: oba sva prepoznala Pio in Minco kot idealni nosilki vlog, odrski ustvarjalki, sposobni kritične predanosti, ki jo tako gosto in močno besedilo zahteva; besedilo pa odlično funkcionira tudi v širšem kontekstu letošnje sveže in relevantne sezone.

Zelo sem vesel tudi, da se celjskemu občinstvu predstavljam z avtorsko ekipo v ustvarjalnem vrhuncu: ti sama si, razpeta med Nemčijo in Slovenijo, med prevajanjem in praktičnimi dramaturgijami, njen bistveni člen; svojo prvo samostojno scenografsko rešitev nam bo predstavila vrhunska vizualna umetnica Urša Vidic; Matejo Benedetti smo k projektu pritegnili med ustvarjanji v velikih evropskih opernih hišah; skladatelj in bas kitarist Tibor Mihelič, najbolj znan po soustvarjanju v Kataleni, pa je po pravkaršnji izdaji nove plošče s svojim avtorskim projektom The Puzzled v odlični formi.

Krče si tudi sam prevedel, bi najprej povedal nekaj besed o prevodu?

Trenutno težko, ker se s prevajalcem ne slišim pogosto. Že večkrat sem se lotil režije lastnih prevodov in ključno je, da na tej točki odmislim vse, kar sem razmišljal kot prevajalec, in se besedila lotim, po režisersko, kot svinja z mehom.

Se pa je besedilo prevedlo tako rekoč samo od sebe. Prevodi kvalitetnih avtorjev, kamor Bartlett zagotovo spada, so svojevrsten užitek, saj so vse rešitve v besedilo že vpisane.

Zdaj pa te vprašam kot režiserja, kaj te je pri Krčih pritegnilo?

Teme, ki se tičejo najmočnejše institucionalne forme sodobnega sveta, korporacije, se nam vsiljujejo same. Kot umetnik, kot človek, vpleten v svet, se jim ne moreš ogniti. Ne smeš ogniti.
Krči te teme razpirajo z vidika, ki ga ne srečamo pogosto: navadno umetnik kritizira, analizira korporacijo od zunaj, s pozicije ne-moči, kot outsider. Krči zagrizejo v jedro od znotraj, abstraktne odnose počlovečijo in jih s tem naredijo vseprisotne.

Vsak med nami se je že znašel v podobni situaciji. In vsak med nami je bil prisiljen sprejemati odločitve, razmišljati misli Emme in Vodje.

Kot gledališki delavci nimamo ravno veliko stika s korporacijami, njihovim ustrojem in delom, ti je ta tema blizu? Morda vseeno vidiš vzporednice?

Stike imamo. Kot porabniki. Kot kolesca v sistemu. In kot umetniki. Nobenih iluzij nimam, da je moje delo čisto, jasno, lebdeče nekje nad umazanim ustrojem sveta.

Ustvarjamo produkt, ta produkt ponudimo porabnikom, ti ga konzumirajo, ali pa ne, v smislu dogme izbire (namesto odločanja). Sodobna umetnost je v ta sistem vpletena, če hoče ali noče, vprašanje je le, koliko je sposobna svojo vpletenost reflektirati.

Pot v pekel je tlakovana z dobrimi nameni. Ampak v Krčih se po tej poti stopa korak za korakom, ali Emma sploh opazi, da je na poti tja?

Odgovoril ti bom z eno od tez uprizoritve: Emma ne gre v pekel. Ema postane pravilna. Dobra. Dobra uslužbenka, dobra porabnica. Krči so res samo krči, rodi se idealen človek za novo tisočletje: Zelo pomembno je, da ostanete zdravi. Da delate v varnem okolju. Da se počutite udobno in varno. Da se čutite uravnovešeni, varni, da se obvladate. Se v pisarni zdaj počutite udobno?

V uprizoritvi se skušamo izogniti črno-belemu slikanju korporacij kot bav-bava in ubogih delavcev, ki jih le-te izkoriščajo. Čeprav gre Bartlett seveda v absurd, mar niso dejanja Emme in Vodje vendarle nekako logična z njunih vidikov?

Edini način, da opravim svojo režijsko delo, je, da se z vsemi liki – strinjam. Vseeno je, ali so Jack Razparač ali Mahatma Ghandhi. Z njunih vidikov je torej vse kot mora biti.

Prav gotovo pa je naša delovna teza ta, da je ključna točka odgovornosti za spreminjanje zatečenega stanja na vsakem posamezniku. Da so male odločitve, ki jih sprejemamo vsak dan, mali kompromisi, male potlačitve, pogledani od daleč, akcije, ki spreminjajo svet. Na nas je, ali ga na bolje ali na slabše.

Če smo natančni, Vodja Emmi nikoli eksplicitno ne reče, naroči ali ukaže nobenega ravnanja. Neprestano ji namiguje, oziroma Emma njeno poizvedovanje razume kot namige za ravnanje, ji implicitno grozi z izpolnjevanjem službenih dolžnosti in jo opozarja na njeno odgovornost do podjetja. Emma pa ravna predvsem sama, po svoji vesti. Zanimivo je tudi, da se pravzaprav uresniči vse, o čemer Vodja na videz samo poizveduje: romantično razmerje na delovnem mestu, rodi se otrok, otrok umre. Si Vodja ukroji Emmo po potrebi podjetja ali obratno, si Emma to pravzaprav želi?

To so vprašanja za avtorja. Mi se ukvarjamo z zatečenim stanjem. In ugibanje o psihološki konsistenci likov se neha, ko začnemo razmišljati o efektu, o sporočilnosti. Ni torej važno, kaj želi Emma: važno je, kaj mi želimo, da želi.

Von Trier je mojster tega preskoka, njegovi liki so nerazumljivo nedosledni, prav nepodnošljivi, če si smem izposoditi neprevedljiv pridevnik južnih sosedov. In vendar so med najbolj prepričljivimi, najbolj doslednimi ženskimi liki žanra. Je povedno, da te like najpogosteje pišejo moški?

Že precej zgodaj v procesu sva ugotovila, da je bil tekst najprej radijska igra in to se mu pozna v tem smislu, da stoji sam zase, da uprizoritve skoraj ne rabi. Če bi ga delali realistično, ne bi potrebovali nič drugega kot mizo in dva stola. Vendar smo s konceptom določili, da bomo odrsko delali še eno predstavo, besedilo teče svojo linijo, predstava svojo in na nekaterih mestih se presečeta. Misliš, da je v tem razlika med 'anglosaksonskim' tipom gledališča, kjer je avtor še vedno Bog, in 'srednjeevropskim' tipom gledališča, kjer je Bog režiser?

Anglosaksonski tip poznam zgolj od daleč – in v njem bi se slabo znašel. Režijo sem šel študirat z namenom avtorstva; metier prometa na odru je nujen, z vidika avtorstva pa impotenten.

Besedilo vsebuje temo nadzora zaposlenih v firmah, od tu naša ideja za dve kameri, ki ju igralki uporabljata na različne načine, na odru so tudi ekrani, ki enkrat predvajajo sliko v živo, drugič posnetke. Kakšno funkcijo imajo kamere in posnetki v predstavi v odnosu z igralkama v živo?

V Krčih se kameri od uvodnih sestankov naprej nisem mogel izogniti, čeprav je na odru v resnici ne maram, ker se vse prepogosto uporablja zgolj kot efekt. V Krče je vpisana, smiselno in estetsko, in z njo se zato vsak dan borimo. Vesel sem, da smo našli prizor, kjer je ne sme biti.

Pri uprizoritvi nam gre tudi za to, da ne bi padli v podvajanje izrečenega s fizično akcijo. Nekatere igralske naloge smo zastavili z odmiki od realizma, lahko razložiš njihovo rabo in funkcijo?

Ne. Med 'realizmom' in 'odrskostjo' je odmik samo domišljijski. Govorimo o pojmu 'simulakra', ki se mu gledališče po definiciji ne izogne: in vprašanje je le, ali ga ozavesti in osmisli ali pa se dela, da ga, v tradiciji začetkov 19. stoletja, ni.

Med bralnimi vajami smo se pogovarjali o tem, da zaposleni nezadostno poznajo svoje delavske pravice in da v praksi pravice podjetij močno posegajo v pravice do zasebnosti. V besedilu so seveda neke stvari zaostrene, klavzule o prepovedi romantičnega razmerja na delovnem mestu so sicer postale v nekaterih podjetjih stalna praksa, predvsem so kritični odnosi nadrejenih do podrejenih, ki lahko ogrožajo delovanje podjetja, s tem zaposlena lahko nevede kršita klavzulo zaupnosti, poslovnih skrivnosti. Kje so meje med pravicami podjetja in pravicami zaposlenih do zasebnosti? Zaposleni lahko podjetje seveda toži zaradi kršitve pravice do zasebnosti, vendar je v praksi to mnogo bolj zagonetno, kdo pa si želi delati v podjetju, ki ga je stožil?

Iz teksta:

VODJA     Potem bomo razmislili o vaši primernosti za naše podjetje.
Ampak dvomim, da se bo to zgodilo. Vaša prodaja je vedno odlična, mar ni, podobno kot Darrenova. Bilo bi škoda, če bi kaj vplivalo na vajino prodajo.

Ker za to gre. Vsaka iluzija, da lahko podjetje deluje etično, je škodljiva: zaposleni NE SMEJO delovati etično. Osnovna postavka vsakršnega zaposlenega, vsakega Vodje je, da bo večal profit lastnikov. Če tega ne stori, kazensko odgovarja.

The Yes Men (odličen kanadski performerski duo) sta nekoč, če skrajšam, v imenu neke naftne firme objavila novico, da se bodo obnašali etično. Vrednost njihovih delnic je v nekaj urah padla za milijarde dolarjev. Milijarde! Korporacija deluje po inerciji, ki je močnejša od sil posameznikov.

Kakšna je tvoja uprizoritvena strategija?

Kot sama dobro veš, imamo namen, gledalcu v branje ponuditi sodobno gledališče, gledališče ki angažira vse čute in spodbuja razmislek, gledališče, ki je seksi in živo. Nepretenciozno in neizumetničeno postavitev, ki zaseka v jedro problema.

Predani in suvereni igralki, avtorska ekipa ter podpora profesionalnega aparata celjskega gledališča me navdajajo s prepričanjem, da nam bo to tudi uspelo.




Iz gledališkega lista uprizoritve
Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF / 1635 Kb)