V letu 2010 praznuje Gledališče Glej 40. letnico svojega delovanja in se po besedah umetniškega vodstva zopet vrača h koreninam, s tem pa tudi k eksperimentu
Ker ste v Gleju ustvarjali tudi sami, vas ob tej priložnosti sprašujemo: Kaj je pravzaprav tisto, kar danes (še zmeraj, ponovno, na novo ...) opredeljuje gledališki eksperiment?
TOMI JANEŽIČ: Eksperimentiranje v umetnosti najprej povezujem s poljem tehnike. Potrebno je bilo eksperimentirati, da so se npr. v likovni umetnosti razvile freska, pastel ali akvarel kot likovne tehnike. Podobno v glasbi, filmski umetnosti, literaturi, gledališču, plesu itd… Tehniko razumem v najširšem pomenu besede in sega v vse plasti našega ukvarjanja z gledališčem.
Gledališče in režija v gledališču se zame odvija v štirih glavnih poljih, ki so med seboj neločljivo povezana, se prepletajo, medsebojno vplivajo, se združujejo, razpadajo… Zame torej eksperimentiranje predstavlja poizkušanje in spreminjanje tehnik v polju:
- Prostora in vizualnega, vsega vidnega.
- Dramaturgiji, situaciji, dogodku v najširšem pomenu besede.
- Zvokovnem, glasbenem, v vsem, kar človek sliši.
- Igralskem ustvarjalnem procesu, prisotnosti živega človeka in komunikaciji.
Eksperimentiranje ni rezervirano za eksperimentalni teater. Eksperimentiranje se v ustvarjanju odvija ves čas. Ves čas smo v iskanju novih poti, novih strategij, ves čas nas presenečajo nove možnosti, nenehno se odpirajo potenciali novih pristopov v vseh omenjenih poljih. Če bi prenehali eksperimentirati, bi prenehali poizkušati, prenehali bi se učiti, prenehali bi se spreminjati, prenehali bi se učiti. Z eksperimentiranjem umetnik lahko uspešno ovrže neuspele poskuse.Brez eksperimentiranja umetnik stavi na preverjeno, stavi na konvencionalno in varno. Z eksperimentiranjem se umetnik podaja v novo, sveže, živo. Brez eksperimentiranja ustvarjanje lahko postane mrtvo in nezanimivo. Z eksperimentiranjem se pojavlja živost, svežina, spontanost.
Eksperimentiranje je v znamenju spontanosti, ki je po definiciji nov odziv na staro situacijo. Vendar spontanost v umetnosti ni dovolj. Zanimiva in prava je šele, ko je ustvarjalna. Tako kot je ustvarjalnost ustvarjalna šele, ko je spontana. Zato ima eksperimentiranje smisel šele, ko ni samo sebi zadostno in samo sebi namen. Eksperimentiranje ima smisel, ko jasno odpira, razpira nove potenciale, nove strukturne in kompozicijske možnosti, ko vodi v razvijanje novih tehnik in – pogojno rečeno - oblik. S časom bo v duhu civilizacije, v kateri živimo, tudi te potrebno spremeniti in to se bo zgodilo skozi eksperimentiranje. Eksperimentiranje pripada umski strukturi zahodnega človeka.
V tisočletnih tradicijah vzhoda ni prostora za eksperimentiranje. Naša civilizacija pa je v znamenju eksperimenta. Skozi eksperiment razumemo razvoj in napredek. V tem leži kakopak tudi svojevrstna iluzija sveta, v katerem živimo. Sveže in novo utegnemo vrednotiti bolj kot tradicijo. Pozabljamo na cikle, ki nas skozi zgodovino in čas vračajo k istim vprašanjem in sorodnim odgovorom na njih. Zato sodobno gledališče z na videz novimi odgovori lahko neverjetno (srhljivo?) spominja na gledališče stoletje ali več stoletij nazaj, s katerim se zdi, da je povsem izgubilo stik.
Ampak to je že druga zgodba. Eksperimentiranje samo po sebi ni nujno ustvarjalno. Lahko ne vodi nikamor. Odreči se eksperimentiranju pa bi pomenilo odreči se ustvarjalnosti in umetnosti, kot jo razumemo. Gledališke ustvarjalnosti ni brez
gledališkega eksperimenta.
(Repliko ulovila Lena Gregorčič, SiGledal)
Povezave:
- Tomi Janežič na Geslu
- Tomi Janežič na Repu