Anita Volčanjšek, SiGledal, 11. 4. 2010

Zarjavela evolucijska prtljaga

KRITIKA (K. Muck: Vehikel, režija: Z. Šedlbauer)- Trk dveh generacij bolj kot na razlike kaže na občebivanjsko problematiko, ki obremenjuje vse rodove. Napake prednikov so že vgrajene v genski zapis in bivanjska praznina se z leti – četudi naj bi le-ta poskrbela za žlahtnost uma – samo še veča.

foto Peter Uhan / Iva Babić, Rok Vihar, Saša Pavček

Kristijan Muck
VEHIKEL

Krstna uprizoritev

Premiera:
09. aprila 2010

Režiser Zvone Šedlbauer
Dramaturginja Vilma Štritof
Scenografinja Ana Rahela Klopčič
Kostumografinja Jerneja Jambrek
Gasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Lektorica Barbara Korun
Oblikovalec luči Milan Podlogar
Oblikovalka zvoka Sonja Strenar


Nastopajo:
Marko Okorn - Tésnikar
Saša Pavček - Sandra
Iva Babić - Lidija
Rok Vihar - Aleš

 

Luč intrigantnosti odrskih desk je v petek zvečer krstno ugledala slovenska drama Vehikel, katero je po dvoletnem ždenju na knjižnih policah oživil režiser Zvone Šedlbauer. Mala drama je v letošnji sezoni tako prvič odprla vrata slovenski dramatiki in častno mesto podelila avtorju dotičnega dela, sicer tudi igralcu in profesorju, Kristijanu Mucku.

Vehikel
- že Slovar tujk pokaže na mnogoterost pomena naslova – na odru postane metafora za postopek regeneracije naših življenj, katera so izza četrte stene poosebljena v podobi urbane ter s (kvazi)filozofijo kapitalizma prežete trojice mladcev. Trk dveh generacij bolj kot na razlike kaže na občebivanjsko problematiko, ki obremenjuje vse rodove. Napake prednikov so že vgrajene v genski zapis in bivanjska praznina se z leti – četudi naj bi le-ta poskrbela za žlahtnost uma – samo še veča.

Še pred prvim prizorom nas glas po zvočniku – identičen dramatikovim uvodnim didaskalijam – seznani s četverico nastopajočih, katerih prvotni profili skrivajo več identitet. Ravno epsko podana večplastnost likov gledalca že takoj podvrže v kronotopološko razdrobljenost predstave, o čemer priča že podnaslov drame Slutnja potovanja, in nekoliko kaotično vpliva na samo percepcijo uprizoritve.

foto Peter Uhan / Saša Pavček, Rok Vihar, Iva Babić

Zgolj s tremi rudniškimi naglavnimi lučkami osvetljen prostor poskrbi za začetno enigmatičnost scenografije, ki se docela razkrije šele ob prihodu četrte, zadnje osebe.

Aleš (Rok Vihar), Lidija (Iva Babić) in Sandra (Saša Pavček) so predstavniki ambiciozne, a nezadovoljne in eksistenčno ne docela realizirane urbane srenje, ki svet rivalstva pod silo vremenskih razmer zamenjajo za docela odmaknjen Tésnikarjev (Marko Okorn) električni brlog. Znotraj v leseno gnezdo oblikovanega pribežališča, kamor se nagnetejo prišleki, vdirajo Tésnikarjeve polpretekle zgodbe, ki v scenografijo Ane Rahele Klopčič vnesejo duh večne meje realno-fiktivnega. Skrivnostni svet gora, skoncentriran v interier, podčrtajo zvočni in svetlobni efekti, ki igri dodajo predikat nerealnega. Topos omogoča tekoče prehajanje med dejanji, saj je prerazporeditev rekvizitov omejena zgolj na en premik, nakazujoč spremembe. Konec prvega dejanja je začetek časovne fragmentiranosti, ki se izraža skozi kostumske variacije (realizirala jih je Jerneja Jambrek) – izvršene bodisi pred očmi gledalca bodisi v zaodrju - , vseskozi pa nas na to opozarja tudi glas iz zvočnika. Iz povsem sodobne zgodbe, ki dramaturški vrh doseže pred začetkom potovanja v pol-preteklost, se postopoma, iz dejanja v dejanje, premikamo globlje v zakrnelo ogrodje družbe, vse tja do leta 1860. Transformacija igralcev v historične duplikate njih samih, takih, kot jih piše sedanjost, predvsem Okornu, zaradi nejasno izrisane Tésnikarjeve pojave (poraja se vprašanje o njegovi dobronamernosti poskusa reorganizacije novodobnega sveta, saj pred prvim prehodom izpade kot nasilnež), ne omogoči docela kompleksne igre. Dramaturgija Vilme Štritof temelji na zaostritvi odnosov med trojico, vse tja do suspenza, ki ga povzroči gostiteljeva goreča zaverovanost v tehnični napredek in sproži prestop k ponotranjenju minulih let. Ravno znotraj čudakovega pripovedovanja o rotorju, statorju in vehiklu, se skriva želja po individualnem izražanju kot edini napredka zmožni sili, goreči (a neuslišani) želji treh obiskovalcev. Če imajo Vihar, Babićeva in Pavčkova možnost večplastnega igralskega diskurza, saj utelešajo razcepljen karakter ene osebe, ki skozi dejanja ne izgublja prvotnih potez, ampak se uspešno integrira v različna zgodovinska obdobja, je Okornov Tésnikar determiniran v sedanjosti. Človekovo bivanje ne pogojuje zgolj zdajšnjost, potrebno je poznati razvoj in ustroj družbe, ki je na odru simbolno v starčevih rokah. Le-te, v nasprotju z ostalimi, (p)ostajajo identične izumiteljskim prstom iz prvega dejanja. Konec se iz druge polovice 19. stoletja vnovič preoblikuje v sfero sedanjosti, kjer je prepad med ´mladim´ in ´starim´ še toliko večji. Obrazne maske poskrbijo za odmaknjenost od navadnega, ko je običajen le še Tésnikar, ki kloni pod težo sublimne moči nematerialnega vehikla.


Uprizoritev hoče pokazati na avtonomnost posameznika, ki pa je lahko dosežena zgolj z odmikom od gnilobe urbanega sveta. Samostojnost in svoboda sta se izgubili nekje med zapredki novotarij, katere je čas – ironično – preoblikoval v groteskne sanjske privide. Sanjska so tudi štiri dejanja Vehikla, ki iz prvega, v vrtinec (lastne) zgodovine, potegnejo protagoniste. Potovanje skozi čas je zapolnitev praznine realnih oseb, ki v vzvratnem ogledalu opazujejo psihološko zasnovo njihove biti. Potrditev slutnje o časovnem premikanju multiple osebe pa najverjetneje zavisi od predhodnega poznavanja besedilne osnove.

 

 
Povezave:
 
- Zvone Šedlbauer na Geslu
- Zvone Šedlbauer na Repu

Zvone Šedlbauer, Kristijan Muck

Anita Volčanjšek, SiGledal, 17. 4. 2010
Ruska ruleta s slepimi naboji
Anita Volčanjšek, SiGledal, 25. 4. 2010
Mila Kačič, temperamentna pesnica
Anita Volčanjšek, SiGledal, 23. 8. 2010
Ujeti leva za rep
Anita Volčanjšek, SiGledal, 8. 11. 2010
O dobrih filmih se šepeta po hodniku
Anita Volčanjšek, SiGledal, 12. 9. 2010
Peter Božič ponovno med nami