Anita Volčanjšek, Tjaša Plazar, SiGledal, 19. 4. 2010

Ona ne trpi ... ona ČUTI bolečino

KRITIKA (I. Bergman: Jesenska sonata, režija: J. Pipan): Ritem je počasen, prekinjen s kratkimi zatemnitvami in hipnimi glasbenimi vložki - mogočno in temačno melodijo občasno zamenja že kar magično zvončkljanje -, katerih stopnja napetosti zavisi od realnosti prostora.

Lučka Počkaj, Pia Zemljič / foto Damjan Švarc

Ingmar Bergman: Jesenska sonata

Prva slovenska uprizoritev, premiera 5. februarja 2010; Avtorici prispevka sta si predstavo ogledali 18. aprila v Mestnem gledališču ljubljanskem.

Prevajalka Sara Grbović
Režiser Janez Pipan
Scenograf Marko Japelj
Kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov
Avtor glasbe Aldo Kumar
Lektor Jože Volk
Oblikovalec luči Andrej Hajdinjak
Klavirska svetovalka Mojca Krajnc
Svetovalka za angleški jezik Tina Mahkota

Filmska projekcija
Režiser Janez Lapajne
Snemalec Mitja Ličen
Slikovna obdelava Jaka Kovačič
Sinhro Boštjan Kačičnik
Asistent ekipe Rok Biček
Produkcija Triglav film

Igralci
Viktor Bojan Umek
Eva Pia Zemljič
Charlotte Lučka Počkaj
Helena Barbara Medvešček

Mestno gledališče ljubljansko je včeraj gostilo celjsko predstavo Jesenska sonata, ki se je v režiji Janeza Pipana - v osrednjem problemu - dotaknila bergmanovske psihologizacije in ji pridala elemente magičnosti. Skozi zapletene in nerešljive odnose, ki bazirajo na luščenju preteklih (nerazrešenih) situacij, se pred nami izkristalizira slika dolgočasnega zakonskega življenja, še dodatno obremenjenega zaradi zakona dednosti.

Naturalizem se kaže skozi analitično dramsko dogajanje, ko osebe prav ibsenovsko potencirajo osebne zgodbe in jih z vso silo nezadoščenosti integrirajo v sedanjost.
Vendar poti nazaj ni, na kar, ob prihodu ´usodne´ ženske, opozori padec velike ure. Čas se je - v skandinavskem župnišču - resda ustavil, vendar-je sploh kdaj tekel v pravi smeri?

Charlotta (Lučka Počkaj) je z irealnim pridom, podkrepljenim s svetlobnimi efekti, v sivino švedskega interierja (in prav takšnim življenjem prebivalcev) prinesla kup bolečih spominov in sprožila plaz očitkov. Počkajeva svojo vlogo odigra z uspešnim produciranjem pristnih in ponarejenih občutenj, ki jih v njej sproža hči Eva (Pia Zemljič). Mešanica čustev, ponekod stopnjevanih do patetičnosti, je glavni adut obeh igralk, ki v osnovno nit zgodbe mati-hči vpleteta nihajoče občutke ljubezni in sovraštva. Vse se torej vrti okoli dveh žensk, mlade gostiteljice in svetovno znane pianistke, ki sta po sedmih letih ponovnega snidenja na dan povlekli zatajevane (strupene) skrivnosti. Čeprav je znotraj problematičnega odnosa jasno razbrati biološko determiniranost psihološke prtljage, ki jo starši (ne)hote zapustijo svojim otrokom, je na posameznih mestih sistematično razkrivanje bolečih občutenj že kar melodramatsko.

Srhljiva atmosfera, ki jo poustvarijo vsi elementi - izvzemši scenografije - in med katerimi s svojo temačno močjo prednjači glasba Alda Kumarja, gledalca posrka v psihološko zasnovo Bergmanovih filmov. Ritem je počasen, prekinjen s kratkimi zatemnitvami in hipnimi glasbenimi vložki - mogočno in temačno melodijo občasno zamenja že kar magično zvončkljanje -, katerih stopnja napetosti zavisi od realnosti prostora. Ravno scenografija Marka Japlja se nelogično umesti v kaos čustev in travmatičnih izkušenj; še posebej, ker se drama odvija v majhni hladni švedski vasi. V svetel les - ki vzbuja prijetno domačnost in toplino - obložena soba, z dodanimi premičnimi elementi (jedilna miza, naslanjači), ne pripomore niti k ustrezni zaokroženi podobi vseskozi srhljive atmosfere, niti je ne - za to je potrebno več gledaliških znakov - omili. Na rampo postavljen spomenik umrlemu Evinemu otroku ustvari nevidno zamejitev med mrzlim zunanjim svetom in moderno postavljenim interierjem. Toda - na prvi pogled sicer privlačna - notranjost zmrzuje pod težo nakopičenih čustev, ki jih Eva in Charlotte režijsko domiselno izrazita tudi z igranjem klavirja.

Družinska drama svoj predikat upraviči z še enim na trhlih temeljih postavljenem odnosu žena-mož. Viktor (Bojan Umek) ženi Evi sicer dopušča vso svobodo; Zemljičeva je Evo postavila kot modro, preudarno, a tudi (ko je to potrebno) energično in temperamentno, vendar njun odnos slika podobo podeželske zdolgočasenosti (na kar opominjajo tudi pretežno črni kostumi Bjanke Adžić Ursulov), ki jo je postopoma oblikovala nepristna ljubezen. Vikotor ostaja v ozadju, s knjigo v roki se tiho giblje po sobi, vendar se na trenutke zdi, da je njegova mizanscena nedodelana. Le kam se postaviti, ko sta vse sobane z glasom in fizisom zapolnili ženski je vprašanje, ki pa ni potrebno ob prihodu četrte osebe, Evine sestre Helene (Barbara Medvešček). Invalidno dekle, glasovno in gibalno odlično interpretatirano s strani Medveščkove, ob odprtju velikih zadnjih vrat, ki vodijo v njeno sobo - z modro lučjo ter zvončkljanjem refleksno spomni na otroštvo in neko magijo, tako značilno za nedolžna leta - kot nezaželeni gost tudi psihično vstopa v materin potlačen spomin in še dodatno zaostri že tako nerešljiv generalni problem.

Konec je odprt, podprt s projekcijo angleško govoreče Charlotte (predvsem starejši publiki bi nadnapisi precej pomagali), ki je klonila pod težo bremena in hladnokrvno odletela v Pariz. Viktor in Eva znova pričenjata - ura namreč spet teče - z rutino prežetim življenjem, vsaj z njene strani še močneje obloženim z nerazrešeno preteklostjo in slabo vestjo zaradi direktnega napada na mamo. Popkovina ne bo nikoli prerezana.


Povezave:

Janez Pipan na Repu

Povezani dogodki

Anita Volčanjšek, SiGledal, 23. 4. 2010
Vražje premetena mladež
Anita Volčanjšek, SiGledal, 24. 5. 2010
Imuni na uročitev
Anita Volčanjšek, SiGledal, 26. 5. 2010
Iščoč Ernesta