Anita Volčanjšek, SiGledal, 26. 5. 2010

Iščoč Ernesta

KRITIKA: Režiser Tomislav Pavković je gledalcem vizualno privlačno – z romantično menjavo kulis, barv in kostumov – predstavil komedijo, postavljeno v Wildovo obdobje; čas prehoda med romantiko in realizmom, ko je premožno meščanstvo iskalo še zadnje možnosti za ekshibicionizem.

Dušan Bućan, Olga Pakalović, Zrinka Cvitešić, Luka Dragić

HNK Zagreb

Oscar Wilde: Važno se je imenovati Ernest

Premiera v HNK v Zagrebu: 29.3.2007, ogled predstave 24. maj v SLG Celje

Režiser: Tomislav Pavković

Scenografinja: Dinka Jeričević
Kostumografinja: Doris Kristić
Glasbeniki: Robert Polgar (saksofon, flavta, klarinet), Željka Spinčić (klavir), Jonathan Zalusky (violončelo)

Igrajo:

Algernon Moncrieff: Dušan Bučan
Jack Worthing: Luka Dragić
Lady Bracknell: Branka Cvitković
Gwendolen Fairfax: Zrinka Cvitešić
Velečasni Chasuble: Goran Grgić
Miss Prism: Vlasta Ramljak
Cecily Cardew: Olga Pakalović
Merriman: Miro Šegrt
Lane: Alen Šalinović

 

Včerajšnje gostovanje Hrvaškega narodnega gledališča v Zagrebu je v Slovenskem ljudskem gledališču Celje– s komedijo za ˝resne ljudi˝, kakor namiguje že podnaslov sam – v dobrih treh urah nasmejalo prav vse. Ekscentrični Oscar Wilde, avtor teksta Važno se je imenovati Ernest, je z lahkotno situacijsko komiko in njej sledečim številnim intrigam ter zapletom, ustvaril ne-(z)možnost pretiranega iskanja konotacij za inscenacijo.

Vendarle gre za farsi podoben komad z zapletom, hipnim suspenzom in kakopak - srečnim koncem. Režiser Tomislav Pavković je gledalcem vizualno privlačno – z romantično menjavo kulis, barv in kostumov – predstavil komedijo, postavljeno v Wildovo obdobje; čas prehoda med romantiko in realizmom, ko je premožno meščanstvo iskalo še zadnje možnosti za ekshibicionizem.

Bogata scenografija Dinke Jeričević  spomni na gledališče neke (že zdavnaj) minule ere, ko so v Talijin hram vstopale baročno razkošne, s perjem ozaljšane dame in v frake odeti spremljevalci. V Celju se je tovrstni spektakel odvijal zgolj na odru, kjer so – z ˝music alive˝ - že takoj na začetku pričarali kavarniško razpoloženje, kjer so glasbeniki del predstave in se vanjo – s koketiranjem z igralci – redno in čisto do poslednjega spusta zavese infiltrirajo. Violončelo, klavir in različna pihala so nekako podčrtali posamezne dialoge in – tako kot didaskalije skušajo tekstu – poustvarili atmosfero.

Glasba je bila tako budna spremljevalka celotne zgodbe, prav tako pa so na njene ustvarjalce večkrat apelirali kar igralci sami, želeč še močneje poudariti pomembnost svojih replik. Podtekst (resda ni zelo intriganten, niti preveč težko doumljiv) je torej eksplicitno podan preko variiranja tonskih zmožnosti posameznih inštrumentov. Rezultat tovrstnega inovativnega ˝dialoga˝ je vsekakor smeh, ki je odmeval iz celotnega avditorija. Scenski rekviziti se menjajo v skladu z menjajočim se toposom; če je prvo dejanje še dokaj ˝skromno˝: interier Algerona Moncrieffa (nekoliko dandijevsko začrtano in s pravo mero hladnokrvne spogledljivosti ga igra Dušan Bućan) je verodostojen posnetek 19. stoletja, ko so meščanska stanovanja samskih moških prekipevala od oblačil, obutve in alkohola, naslednja dejanja prinesejo nove (žive) barve in še več (predvsem kičaste) opreme.

Drugo dejanje, ko se zgodi pravi zaplet in napetost doseže kratek vrh, takoj transformiran v začasno rešitev ˝problema (vsaj izve se, da – četudi bi se skoraj vsak rad ponašal s tem imenom – nihče ni ponosni Ernest) je postavljeno na podeželje, na vrt bogate hiše, ki je pravljičen, skorajda podoben scenski konstrukciji novodobnih risank. Karikirano grmovje z rožnatim cvetjem služi tudi kot labirint (za potenciranje feydojevske komike in skozi katerega bi se zagotovo z veseljem sprehodila tudi Alica), ki ustvari kratkotrajne napetosti in nove zaplete, vsakič uspešno razpletene.

Kostumi Doris Kristić so po razkošju in koktejlu toplih barv močni konkurenti scenografiji, saj je sintaksa ˝manj je več˝ v tovrstni predstavi – tako kot uvodno dogajanje samo – postavljena na glavo. Glavna tema – ljubezen – doživi srečen epilog znotraj podeželske hiše (cvetličen vrt nadomestijo skorajda identično vzorčaste tapete), katere soba je napolnjena z ˝barbie˝ dodatki, in v katero vstopajo sedaj srečno poročene dvojice.

John Worthing (Luka Dragić) je zadovoljen s svojo – na začetku arogantno in pogostih fizičnih preobrazb željne – Gwendolen Fairfax (Zrinka Cvitešić). Dragić in Cvitešićeva sta v vlogah (kratkotrajnih) uspešnih iskalcev ljubezni prepričljiva v – med sabo – diametralno nasprotnih si gibih, glasovnemu razponu in celo karakterju. Sprva razvajena, ujedljiva in nesramna Gwendolen z namernim odvzemom lasulje (slednjega zakrivi ˝tekmica˝ Cecily Cardew) pokaže pravi jaz, tudi nežnejšo plat prej agresivne živali. Prav tako je Cecily (Olga Pakalović) sposobna – krhkemu (porcelanastemu) videzu in življenju v idealni (roza) hišici navkljub – prevzeti glavno besedo ter se prav po moško boriti za – nekoga, ki to sploh ni – Ernesta.

Hrvaško gledališče je nedvomno zabavalo in kotičke ustnic privzdignilo tudi zelo resnemu občinstvu. Oddih, paša za oči (četudi je pretiran vdor cvetličnih vzorcev morda vseeno lahko moteč), pobeg iz sivine vsakdanjika. ˝Vse kot iz škatlice˝ je ena izmed mnogih kratkih - v oguljeno frazo zajetih - refleksij videnega, ki je prineslo vsaj košček utripa Wildovega časa, polnega osebnih izpostavljanj bogatih posameznikov, ki so (za nameček) sebe in bližnje povijali v kosme vat. Rožaste barve.

Tomislav Pavković

Anita Volčanjšek, SiGledal, 24. 5. 2010
Imuni na uročitev
Anita Volčanjšek, Tjaša Plazar, SiGledal, 19. 4. 2010
Ona ne trpi ... ona ČUTI bolečino
Anita Volčanjšek, SiGledal, 23. 4. 2010
Vražje premetena mladež
Anita Volčanjšek, SiGledal, 22. 11. 2010
Bistvena je izkušnja delovanja
Anita Volčanjšek, SiGledal, 21. 5. 2010
Šepetati...po žensko
Anita Volčanjšek, SiGledal, 12. 9. 2010
Peter Božič ponovno med nami