Kdo so svinje in kaj svinje sanjajo?

Odgovor je: svinje so svinje. Kaj sanjajo? Le ugibamo lahko. Morda sanjajo bisere, pomije, sanjajo kuharja, mene, tebe ali kaj drugega. Nek pregovor pravi, da menda sanjajo koruzo. Interogativni naslov lahko pomeni tudi, kaj so svinjske sanje, torej kaj si želijo. Ampak sanje so sanje in realnost je nekaj drugega. Prehod iz sna v budnost je velikokrat tudi usoden, kajti lahko zareže kot mrzla realnost rezila kuharskega noža.

Drama Kaj sanjajo svinje opisuje dogajanje v času, ko večje slovensko mesto preplavi protikapitalistično usmerjena angažirana mladina. Zažigajo avte in razbijajo izložbe, a krvi ne prelivajo. Se vam podobna revolucija na naših tleh zdi neizbežna tudi v realnosti oziroma morda že nujna?

Drama se ne dogaja izrecno v »večjem slovenskem mestu«, kot pravite. Mesto je lahko katerokoli. Pa tudi ni res, da se kri ne preliva ... Masovno zažiganje avtomobilov in razbijanje izložb, ki smo mu bili priča pred kratkim v Parizu, Londonu in Berlinu, je dejanje socialnega nezadovoljstva. In to nezadovoljstvo je legitimno in upravičeno. Po drugo strani je nezadovoljstvo tudi posledica naše »sanjarske« narave. Kaj lahko pričakujemo od družbe, če nič ne pričakujemo od sebe? Človeštvo je zapravilo vse dosedanje revolucije. Zakaj? Zato ker prašič ob koritu ne misli, ali prašič zraven njega ima dovolj prostora in ali bo ostalo tudi zanj kaj v koritu ... Revolucija je postala banalna dilema o tem, kaj bom dobil, in ne o tem, kaj bomo pridobili. Tukaj je velika pomota. Večina razume svoje pravice kot nekaj, kar mora dobiti in ne pridobiti. Treba je iskati odgovor na vprašanje, kaj bomo pridobili (ne da bi si s silo vzeli nekaj od nekoga), temveč s svojim lastnim vložkom ... Revolucija se je dislocirala. Naselila se je v naše spalnice, domove, na delovna mesta, v medčloveške odnose. In to so brez izjeme krvave »revolucije« ...  Ali sploh vemo danes, kaj je to revolucija? ... Bridko se nasmejem ob spominu na fanta, ki je nosil rdečo majičko, na katero je bil s črno barvo natiskan lik Che Guevare ... Vprašala sem ga, zakaj nosi to majico. Rekel je, da mu je všeč, ker se mu zdi rdeče-črna kombinacija fajn in kul ... Imam nepopisno nelagoden občutek, da tavamo v prostoru in da nam sploh ni jasno, kaj se nam dogaja in kaj počnemo. Medtem nekateri bistroumno izkoriščajo to množično dezorientacijo ... Družbene spremembe so nujne. In prepričana sem, da se bodo zgodile. Dolgotrajnost uspeha teh sprememb pa ni zagotovljena ...

V tekstu se pojavijo reference na revolucionarno leto 1968, ko so svet zajeli množični protesti proti obstoječemu družbenemu sistemu, v Sloveniji pa smo se v tistih časih borili predvsem za pravice študentov. Kaj so po vašem glavne pomanjkljivost današnjega sistema?

Največja pomanjkljivost je to, da se stvari ne rešujejo temeljito in sistematsko. Pa tudi, kdo je tisti, ki bi do popolnosti rešil vse te stvari? Kdo je Atlas-Titan našega časa, ki bi na svojem hrbtu ponesel težo Neba? Za težo Neba bi se verjetno našel kak Atlas-Titan, ampak za težo človeške neumnosti, požrešnosti, malomarnosti, neodgovornosti, apatičnosti, norosti ... težko ...

Sami veljate za angažirano avtorico. Kaj pa ljudem preprečuje, da bi se angažirali?

Med ostalim tudi strah za delovna mesta. Vendar to je na nek način logično in pričakovano. To, kar ni sprejemljivo, je apatičnost, topost, nerazgledanost, pa tudi lenost in ozkogledost, konservativnost, pomanjkanje sočutja za sočloveka ...    

V besedilu pletete zanimivo in vznemirljivo zgodbo s številnimi avtentičnimi liki. Na koncu lik na kratko poda Hollowayev manifest o abstraktnem delu in njegove misli o letu 1968. V drami se torej družita dva principa – estetski in spoznavni. Je to vaša strategija za pristopanje k širši publiki z zahtevnejšimi temami?

John Holloway je avtor dela Spreminjati svet brez boja za oblast. In to je pomen revolucije danes. Vendar ta »revolucija« je dolgotrajna in zahtevna ... Ja, lahko rečemo, da je moja »načrtovana« strategija princip estetskega in spoznavnega. Velikokrat pišem, da tudi sebi (s pomočjo notranjega disputa) razložim nekatere stvari. Pisanje mi pomaga, da preverim ali utrdim nekatera stališča. Prav v tem vidim tudi eno od morebitnih funkcij sodobnega gledališča.

V besedilu je veliko slenga, vulgarizmov, nižjepogovornih izrazov in izrazov iz angleškega jezika, ki besedilo delajo še bolj avtentično. Se vam zdi, da slovenski avtorji dram na splošno dovolj izkoriščajo možnosti, ki jih ponuja jezik kot izrazno sredstvo (vključno s slengom, vulgarizmi, nižjepogovornimi izrazi in izrazi iz angleškega jezika)? So morda preveč obremenjeni z »lepim«, knjižnim jezikom?

Jezik besedila Kaj sanjajo svinje je v veliki meri »dokumentaren«. Redko kateri lik v besedilu je izmišljen. Dogodki in liki so avtentični. Prav iz tega izhaja različnost in avtentičnost jezikov. Redko kdo v Sloveniji, pa tudi v svetu, govori pravilni, »lepi«, knjižni jezik. Ne nazadnje »lepota« jezika je v njegovem bogatem spektru, da se o eni in isti zadevi lahko izrazimo z vulgarnim, nižjepogovornim, poetskim ali visokim knjižnim jezikom. Na splošno pa se mi zdi, da so Slovenci preobremenjeni z jezikom. Po eni strani redko kdo govori pravilno, po drugi strani obstaja hipersenzibilna nestrpnost do vsake napake, ki jo tujec naredi. Ne omenjam tega kot pritožbo. Nasprotno. Reakcija mi je popolnoma logična in jasna. Delno izhaja iz kompleksa manjvrednosti in delno iz strahu, da bomo »izgubili« še to, kar imamo. In tukaj je vsa globina resnice. Kaj pa je tako enkratno na Slovenskem razen jezika? Kranjska klobasa to prav gotovo ni. Lepota narave? ... Ni dvoma, da je marsikje enako lepa pa tudi lepša ...  

Čehov je dejal, da je oder morišče, na katerem eksekutirajo avtorje. Kakšna je vaša avtorska izkušnja? Se vam kdaj zdi, da je avtor danes nekako »odveč«, da se ga niti ob premieri vedno ne povabi k priklonu in da se ga pri uprizarjanju ne upošteva dovolj. Da je lahko srečen že, ker ga sploh uprizarjajo?

Zdi se mi, da je sam avtor v veliki meri odgovoren za to, kje je njegovo mesto v družbi in v gledališču. Osebno uprizoritev svojih besedil ne doživljam kot »eksekucijo« pa tudi nisem prizadeta, če me ne povabijo k poklonu. Dejstvo je, da se velikokrat nisem strinjala z načinom interpretacije ali z uprizoritvijo nekaterih mojih besedil, vendar ima avtor oziroma njegovo besedilo tudi svojo samostojno pot in življenje. Problem dramatika danes je nekje drugje. Danes ni dovolj, če ima dramatik kaj za povedati, če ima svoja stališča. Avtor mora v svoji dramatiki najti posebna sredstva in poseben način, da bi pritegnil pozornost in da bi bil poslušan. Pri tem pa mora biti previden, da ne uporabi orodij ali načinov, ki so le sami sebi namen.

Kakšna se vam zdi letošnja bera nominirancev? Kdo ima po vašem mnenju največ možnosti za zmago?

Nisem prebrala niti enega od nominiranih besedil. Ne vem, kdo ima največ možnosti za zmago. Ko že govorimo o zmagah v dramatiki, nedvomno je, da zmagajo tista besedila, ki »preživijo« daljše časovno obodbje (vsaj eno stoletje) in so še zmeraj aktualna in prisotna na nacionalnih in mednarodnih odrih ... Torej, katero je dejansko »zmagovalno« besedilo, verjetno ne bomo izvedeli niti po zaključku festivala in podelitvi Grumove nagrade za leto 2012. Verjamem pa, da bo na festivalu dodeljena nagrada najboljšemu besedilu, tistemu, ki obeta tisto dejansko »zmago«, ki bo odmevna dolgo, dolgo po zaključku festivala ...