Plesalka, koreografinja, plesna pedagoginja, producentka in predsednica Plesne izbe Maribor, diplomirana geografinja in sociologinja Mojca Kasjak je samostojna ustvarjalka na področju kulture in avtorica mnogih avtorskih projektov in performansov ter dobitnica številnih nagrad. Specializacijo je opravila na London Contemporary Dance School.
Kot plesalka in koreografinja je med drugim nastopila v intermedijskem projektu Digitalna komuna (Kibla, 2006–2009), koreografirala in režirala je otroški muzikal Čmrljonavti (Carmina Slovenica, Junior, 2009), otroško plesno predstavo Čarovnik iz Oza (PIM, 2009–2011), muzikal Kraljestvo glasbe (Carmina Slovenica, 2012) ter predstavo Kaj to predstavlja (Svoboda osvobaja, 2012), ki je na festivalu Gledaliških vizij na Ptuju (2012) osvojila drugo mesto in nagrado za najbolj inovativen pristop.
Na Univerzi v Mariboru je v okviru športne vzgoje poučevala moderne in etno plese (2005–2010), trenutno pa poučuje na Plesni izbi Maribor in v Šoli mjuzikla na II. gimnaziji Maribor ter izvaja plesne seminarje in delavnice po Sloveniji in Avstriji.
Izvajala je tudi kolektivni projekt angažiranih akcij Kultura je medij, v okviru Plesne izbe Maribor pa je vzpostavila Platformo sodobnega plesa. Med letoma 2001 in 2010 je bila strokovna selektorica območnih plesnih srečanj. Sodelovala je tudi pri programu nacionalnih smernic za kulturno umetnostno vzgojo v vzgoji in izobraževanju pri Zavodu RS za šolstvo ter pri institucionalizaciji sodobnega plesa pri Ministrstvu za kulturo.
Med drugim je leta 2007 za svoje delo prejela nagrado Mete Vidmar, leta 2010 pa nagrado Zveze kulturnih društev za društveno dejavnost.

»Move to Maribor« ali Premik v Maribor je javno izražena pobuda prebivalcem mesta, naj s svojo prisotnostjo aktivirajo skupen prostor, in ostalim, naj v mesto pridejo in se v njem »naselijo«, pravite v predstavitvi projekta. Kaj je dejansko namen te aktivacije, kakšne rezultate pričakujete?

Ljudem želimo sporočiti, da se je treba premakniti v Evropsko prestolnico kulture 2012 Maribor, če želijo videti, kaj tu imamo. To je osnovno izhodišče. Premakniti pa je treba tudi stališča ljudi – ne s silo, ampak z željo, da bi se stvari spremenile. Če namreč s pomočjo nekega premika spremenimo zorni kot, naše dojemanje postane popolnoma drugačno. Smo v letu 2012, kjer se tvorijo nove zgodbe, kjer stari vzorci padajo, in zdi se mi, da smo z ekipo ta festival v tem smislu odlično zastavili. Že skozi strukturo programa se jasno vidi, da se trudimo za premik statusa plesne umetnosti. V glavnem programu se namreč prepletajo plesne predstave z različnim statusom: vključujemo visokoprofesionalne plesne skupine, ki delujejo v mednarodnem prostoru (Thomas Noon Dance, Daniel Abreu), imamo pa tudi talentiran ljubiteljski nivo, ki šele vstopa v polje plesne umetnosti, odpira meje ter vpeljuje inovativne pristope. Taka je recimo April Veselko, ki od svojega 17 leta ustvarja avtorske plesne predstave. V spremljevalnem programu imamo recimo Gibalnico, ki običajnemu potrošniku omogoča zabavno preizkušanje premikov in gibanja njegovega telesa. Namenoma smo jo postavili v nakupovalno središče Europark, saj predstavlja stičišče potrošniške družbe. Prav vanj želimo prodreti in pokazati, da plesna umetnost ni samo konceptualizem in neko abstraktno filozofiranje.

Kdo so trenutno gledalci sodobnega plesa v Sloveniji? Ali bi lahko upravičeno rekli, da gre za ozek krog ustvarjalcev, ki v enem projektu ustvarjajo, v drugem gledajo – potem pa se zamenjajo?

Ja, žal. Sčasoma se ta krog celo krči. V Mariboru se je v času padca berlinskega zidu zgodil premik, preobrat, bilo je ogromno kreativne ponudbe, začeli smo kreirati, delali smo predstave v galerijah, na ulicah, trgih, pod mostom. Tega je bilo polno. Z globalizacijo in komercializacijo pa se je ta prostor začel krčiti. Ljudje danes na predstave hodijo zaradi glamurja, družbenega statusa, in to predvsem na stare klasične predstave. Mladina pa se ob petkih in sobotah zvečer zelo organizirano zabava ob pijači. Ni jim težko dati denarja za pijačo, jim je pa težko prispevati nekaj evrov za obisk dobre predstave. V Izbi si želimo te stvari premakniti, prizadevamo si za to, da bi ogled predstave spet postal vrednota.

Sodobni ples je še vedno eno od najbolj spregledanih umetniških polj: v šolskih učnih načrtih ga skoraj ni, državna institucija za sodobni ples je bila zelo kratkega diha. V znanosti so problem upada zanimanje države za financiranje znanosti po koncu hladne vojne reševali tako, da so znanstvene teme predstavljali na način, zanimiv za širšo publiko. Je širjenje publike rešitev tudi za sodobni ples?

Absolutno. Tudi sama sem sodelovala pri procesu institucionalizacije sodobnega plesa preko Ministrstva za kulturo od začetka do konca. Spremljala sem celoten proces od prvega sestanka z jasno vizijo, da k institucionalizaciji sodobnega plesa ne moremo pristopiti tako, da postavimo nek objekt v center Slovenije, torej v Ljubljano. Sodobni ples je tako širok pojem, da je treba načrtovati celoten sistem od izobraževalne do poklicne platforme in strategije medsebojnega sodelovanja ter preseči ta vzorec, da gre le za Ljubljano ali za Maribor, gre za oboje. Tako kot izobraževalni proces ozavešča množice glede klasičnega baleta – baletna in glasbena šola je skoraj v vsaki vasi, na poklicni platformi imamo tudi dva velika nacionalna baletna ansambla … Manjkajo nam kurikulumi za plesno umetnost na osnovnih in srednjih šolah. Na stopnji predšolske vzgoje smo še dobro ozaveščeni (gibalne igre, eksperimentiranje skozi gib ...). Športni plesi so v tem smislu sistemsko dobro urejeni, umetnost z višjo estetsko naravnanostjo, ustvarjalnim in celostnim pristopom pa je prezrta.

Katere strategije za približevanje širši publiki uporablja festival Premik v Maribor?

Eno od izhodišč je ciljno delovanje. Imamo jasno strukturiran program in vemo, komu je namenjen. Vemo, da imamo ožji krog gledalstva in da je treba prodreti na področje potrošniške družbe, dijaške in študentske populacije. Potem je tu sodelovanje z različnimi partnerji, ki nam zagotavljajo infrastrukturo za izvedbo programa, ki je širok in obsega od predstav začetnih talentov prek eksperimentalnih pristopov do vrhunskosti. Pomembni izhodišči sta še široko gledanje na stvari in inovativnost. Da bi vse to v resnici delovalo, pa je potrebna določena mera eksperimentiranja.

Izpostaviti moram še spoštovanje publike. Kot plesalka, koreografinja, producentka in pedagoginja sem opazila, da umetniki svoje uprizoritve velikokrat delajo zaradi lastnega ega – jaz bom nekaj naredil, če pa bo publika to sprejela, ni moj problem. Temu bi se radi izognili.

Festivala vsebino ponuja v različnih formatih. Film je medij, ki je v smislu doseganja široke publike morda najbolj učinkovit. Lahko poveste kaj več o programu plesnih filmov?

Ja, film je žanr, ki zajema široko populacijo, ampak to pride do izraza pri komercialnih filmih. Bili smo zelo veseli, ko se je ekipa Udarnika odločila, da bo revitalizirala kinodvorano, ki je samevala in propadala. Brez kakršnega koli začetnega kapitala in z jasno vizijo so jo preuredili z namenom, v njej ponuditi drugačen program – vse, česar ne najdeš v multikinih. Kadar gre za organizirane populacije ali za njihov običajni program, je dvorana polna. Kadar pa se ponudi kake druge filme, se že opazi manjši upad obiskovalcev, sploh pri plesu. Izraz plesni film ljudje danes namreč večinoma razumejo kot plesni muzikal, ki je sicer super, umetniški vidik dojemanja sodobnega plesa skozi kamero pa je odpiranje vrat, tega v Mariboru še ni bilo in veseli smo, da smo to začeli vzpostavljati. Gradilo se bo počasi, tudi publiko je treba vzgajati, navajati.

Ko smo v Plesni izbi pripravljali program za Evropsko prestolnico kulture, smo se odločili, da bo to skupna zgodba, sestavljena iz štirih projektov – Modul dance, Platforma sodobnega plesa, Nagib Parkour in filmski program Osvetljeni. Slednji projekt je edini, ki traja celo leto, in vsak tretji petek v mesecu v kinu Udarnik predvajamo plesne filme. Septembra je bil prikazan niz kratkih plesnih filmov Razmišljujoč koreografski premik kamere. Zgodbo bomo nadaljevali do konca decembra. V oktobru bo na sporedu film Historia Karstena Liskeja, 16. novembra film Lafnetscha Veronike Riz, v katerem pleše tudi Mariborčanka Lili Mihajlović. Sklenili bomo 21. decembra s filmom Atelje Bare Kolenc.

Jesenski del festivala je odprl spektakel Žival Daniela Abreua. Se nam v prihodnjih dneh obeta še kaj podobno spektakularnega?

To bi lahko bila predstava Narcis Coraline Lamaison, ki iz tehničnih razlogov odpade. V petek, 28. septembra, pa bo na sporedu izvrstna predstava Nam nenavadno znane katastrofe velike sodobnoplesne skupine Thomas Noon Dance.

Na festivalu smo že videli premiero predstave April Veselko Ostro in slano, čakata nas še dve premieri: projekt Tine Valentan in Luke Martina Škofa ter projekt Jasmine Križaj in Cristine Planas Leitao. Kaj lahko pričakujemo od obeh premier?

Luka Martin Škof in Tina Valentan, ki sta par tako pri ustvarjanju kot tudi zasebno, bosta 30. septembra prikazala le premiero v nastajanju, pridobila pa sta tudi novega koproducenta, Gledališče Glej, zato bo uradna premiera njunega projekta Delovni naslov 13. oktobra v Ljubljani. Zdi se mi super, da sta se našla plesalka sodobnega plesa in gledališki režiser. Premiera projekta Jasmine Križaj in Cristine Planas Leitao bo 29. septembra v SNG Maribor. Avtorici na projektu delata že leto in pol, bili sta tudi na več rezidencah po Evropi. Predstava je res nekaj posebnega, drugačna je od ostalih, več pa ne izdam.

Kje je mesto Plesne izbe Maribor na slovenski sceni sodobnega plesa?

Plesna izba Maribor je edina institucija v Sloveniji, ki ima v svoji hiši celovite izobraževalne programe za mlade in produkcijo plesnih predstav hkrati. Imamo dolgo tradicijo, letos praznujemo 25 let izobraževalnega programa. Vsebinsko je na prvem mestu ustvarjalni ples, že majhne otroke vzgajamo v duhu ustvarjalnosti. Človek potrebuje ustvarjalnost, da preživi. To je kapital in poslanstvo sodobne plesne umetnosti, ki pač ni v materialu. To je vedno težko razložiti, ker ni na prvi pogled očitno. Se pa pri tem, kot povsod, lahko pojavljajo deviacije v smislu samovšečnosti, pomembnosti in egoizma, ampak to je že druga zgodba. Naše je poslanstvo celoletnega plesnega izobraževanja. Največja nagrada pa je to, ko vidiš, da gre nekdo od nas na profesionalno pot (akademijo) v tujino.

Rekla bi, da smo trenutno bolj na evropski sceni kot slovenski. Predvsem zato, ker smo bili leta 2010, ko smo kandidirali na programskem razpisu Ministrstva za kulturo, politično zavrnjeni. Zgodila se je neka mahinacija in zmanjkali sta nam dve točki, da bi dobili financiranje, na koncu se je izkazalo, da je tedanja ministrica podprla tri ljubljanske nevladne organizacije, ki so se uvrstile za nami. Projekt Modul dance pa je Plesni izbi omogočil prodor v evropski prostor tudi s strani produkcijskega nivoja. Prej so nas poznali samo prek študentov na akademijah.

Finančne težave projekta EPK 2012 so vsem dobro znane. S katerimi konkretnimi težavami se v času EPK 2012 srečuje Plesna izba Maribor?

Predstava Narcis odpade med drugim tudi zato, ker predstava v II. gimnaziji tehnično ni bila izvedljiva. Tu je svoje naredila kulturna politika, opažam namreč, da se v zgodbi Evropske prestolnice kulture delajo razlike v smislu, da Zavod Maribor 2012 daje prednost lastni produkciji oziroma tistemu, kar so v programu sami sproducirali. Kar je super, ampak težava je v tem, da bi morali pomagati tudi drugim producentom kvalitetnih programov. Takrat pa se takoj pojavijo birokratske ovire. Na začetku smo govorili o tem, da bo Plesna izba izvajala program v TVT Boris Kidrič, ki ima ustrezno tehnično infrastrukturo. Na koncu se je izkazalo, da je to lokacijo dobil samo Faust.

Potem Plesna izba in drugi programi v javnem interesu za leto 2012 še niso dobili rednega financiranja s strani Mestne občine Maribor. V ozadju so bile spet politične mahinacije, ki odločilno vplivajo in gredo tudi mimo sklepov strokovnih komisij. Župan je namreč tik pred podpisom pogodb preklical razpis in ga ponovil, čeprav je bila Plesna izba s strani strokovne komisije na področju vrhunskih umetniških programov najbolje ovrednotena. Njegov argument je bil, da naj bi bil razpis diskriminatoren, ker je podpiral le tri izbrane prijavitelje – ampak tako je bilo tudi lani, pa se nihče ni vznemirjal. Zdaj pa je bil razpis nenadoma diskriminatoren, ker temelji na kriterijih Mestne občine Maribor iz leta 2011, da denar dobijo samo tri organizacije. Diskriminatorna je prekinitev razpisa! Velikokrat govorimo, da morata javni sektor in nevladna scena sodelovati. Ampak med njima se delajo velike razlike, čeprav smo na nevladni sceni tudi vsi profesionalci (sama imam recimo status priznane samostojne ustvarjalke na področju kulture). Z nami se igrajo kot mačka z mišjo. Po drugi strani pa odprejo vrata konjem za 280.000 evrov. Konjenikova pot je sicer enkraten družinski spektakel, tako kot so napovedovali – ampak dajmo zadeve najprej urediti v domači »štalci«, preden se bomo odpirali tujim gostom in jim kazali, kako super smo.

Kaj je po vašem lahko alternativa za nedavno ukinjeni Center sodobnih plesnih umetnosti? Jo je mogoče najti s kakšnim parkour miselnim procesom?

Takrat smo opozarjali, da se ustanavljanje javnega zavoda ne bo dobro končalo. Takrat so se naredile študije, v katerih so se povzemali modeli dobre prakse iz Evrope – Avstrija ima zanimiv model, pri katerem se javni zavodi prepletajo z gospodarsko družbo in nevladnimi organizacijami. Gre torej za nove modele, nove organizme, nove strukture. Princip javnega zavoda je okostenel. Takrat smo podali smernice, kazalo je dobro, v nekem trenutku pa se je zgodba zasukala – Center je bil ukinjen, zaslužili so pravniki, svetovalci, logistika in drugi.

Politika ima moč odločanja, ampak kaj storiti, da se ne bi toliko odločala v nasprotju s strokovnimi odločitvami. To v svetu manjka. Tu je prevelik razkol. Dokler bo vsak vlekel v svojo smer, bo ta družba v krizi. Šele ko bo politika začela upoštevati stroko, bomo šli z roko v roki.