Ukrep je dolgo časa (do konca 20. stoletja) veljal za kontroverzno, prepovedano dramo. Nekateri ga vidijo kot opravičevanje totalitarizma in množičnih pobojev, drugi trdijo, da gre za učbenik taktike in tehnik prikrite agitacije. FBI je menil, da se spogleduje z idejo nasilne svetovne komunistične revolucije, Brechta so tudi zaradi te igre izgnali iz ZDA. Koliko kontroverznosti tekst premore danes? Kako ga berete sami?

To je kompleksno vprašanje, na katerega ni moč odgovoriti enostavno. Brecht sam je Walterju Benjaminu v znamenitih »Pogovorih v Svendborgu« govoril, da se je diktatura proletariata spremenila v diktaturo nad proletariatom … Z veliko žalostjo in ogorčenjem je govoril o pesnicah in pesnikih, o umetnikih in ljudeh nasploh, ki jih je »požrl« Gulag … Naša interpretacija izhaja iz Brechtove izjave, da je učni komad Ukrep zanj »oblika gledališča prihodnosti«. Brecht govori o tem, da gre pri tem prvenstveno za pouk nastopajočih, ko si izmenjujejo vloge, ko rotirajo in se, kajpada, učijo »spodletelih razmerij« … Naša interpretacija tudi gledališko reflektira analizo Alaina Badiouja v znamenitem XX. stoletju, ki govori o Ukrepu, o razmerju med »jaz-om« in »mi-jem« … Osrednja točka, najbolj subverzivna točka, pa je navzkrižje, ki preči vse tri učne komade, vertikala (ne)soglasja in horizontala »paradoksa izsiljene izbire« … Sam berem Ukrep kot obliko gledališča strasti do Realnega, vsekakor pa je v naši interpretaciji eden od treh učnih komadov, je del Celote, in v takšnem kontekstu zanesljivo učinkuje drugače …

Trije učni komadi so nastali leta 1930. V kakšnem odnosu so?

Matrica vseh treh je končni odgovor (ne-soglasje) »mladega tovariša« (v Ukrepu), dečka (v Dajevcu in Nejevcu) glede na Veliki običaj, ki zahteva predpisan odgovor na predpisano vprašanje, ki pa v zadnji instanci pomeni (samo)žrtvovanje oz. samoodpoved. V naši postavitvi gre matrica takole: najprej uprizorimo Ukrep, nato Nejevca in nazadnje Dajevca … Skratka, izhajamo iz konkretne historične situacije in se vrnemo v polje Univerzalnega – od tam, kjer se Brechtova parabola sploh začenja, od japonske no igre iz petnajstega stoletja Taniko/Ritualni met v dolino. 

Izsiljena izbira se mi zdi vedno aktualna tema. Kako komentirate misel francoskega psihologa Jeana-Léona Beauvoisa, da v človek v današnjem svetu pravo svobodo doživlja le takrat, ko je postavljen v vlogo volilca ali, ob ustreznem finančnem stanju, potrošnika?

Mnogi subjekti občutijo svobodo natanko tako, kot govori psiholog Beauvois. Sam osebno jo želim čutiti v duhu pesmi Paula Eluarda …

Odločili ste se tudi za vpeljavo dokumentarističnega pristopa. Odvetnik Peter Čeferin sodeluje pri ponovitvah predstave ali je njegova vloga posneta?

Pretresljiva zgodba o tragediji starotrških rudarjev iz leta 1989, ki jo na plemenit in angažiran način interpretira Peter Čeferin, ki je skupaj s še tremi slovenskimi odvetniki branil rudarje v politično montiranem procesu, ki naj bi se končal z izrekom smrtne kazni, je sicer posneta, a ni izključeno, da v določenih kontekstih (ponovitvah) ne bo nastopil »v živo«. Ta osebna izpoved daje okvir in kontekst celotni interpretaciji treh učnih komadov.

Pravite, da bo predstava vsakič nekoliko drugačna. Kako gledalec vidi proces učenja igralcev? Gre za pogosta ponavljanja, napačne začetke ...?

Pri dolgotrajni interdisciplinarni in študijski pripravi projekta smo izrazito pazili, da bo »plot« zgodb pregleden, da bo zgodba »spodletelih poskusov« (v Ukrepu) evidentna in nedvoumna, da bo univerzalnost izreke soglasja ali nesoglasja jasna, da bo Pavićev stavek iz Hazarskega besednjaka, da mora biti razlika med dvema Da večja kot med Da in Ne, »razumljiv« … Razlikovalne in različne poteze v predstavi bodo tudi zato, ker v njej nastopa tudi intermedijski umetnik in režiser Vlado G. Repnik, ki vsakič na novo (realnočasovno) na zaslone »preslikava« gestus članov ekspedicije, performerjev, ki se odpravijo »onstran hribov« po zdravilo (v Dajevcu in Nejevcu) …

Od kje prihajajo vaši impulzi za režijo določenega teksta?

Vsako obdobje ti daje neko neposredno željo, da moraš o nečem spregovoriti, o nečem, kar preči tisti čas, ljudi … Mar ni geslo dneva danes prepoznati v označevalcu Ukrep … Mar ne zahteva od nas vsak paradoks (izsiljene izbire) izreko besedic Da in Ne … Za režijo vsekakor najdem temeljno Arhimedovo točko med strukturo in fenomenologijo besedila in med igralskimi/performativnimi nalogami in raziskavami …

Kako ohranjate senzitivnost, umetniško občutljivost?

Ne poznam odgovora na to vprašanje. Da pa lahko reflektiram dejanskost, da se lahko do nje »opredeljujem«, se moram na to pripravljati kot šahist na daljši ali pomembnejši šahovski turnir ali simultanko …

Bi poklic umetnika/kulturnega delavca priporočili svojim otrokom?

Ne bi si upal ničesar priporočati, še manj pa odsvetovati.

V gledališču režirate s posebno naklonjenostjo Brechtu. Tudi njegovo dramo Galileo Galilei ste postavili dvakrat (leta 1996 in 2006). Ukrep je bila vaša diplomska predstava (1990). Zakaj ponavljanja?

Sicer, po nauku Starih, ponovitev ne obstaja, obstajajo pa teme, protislovja in konteksti, ki so kot simptomi ali zvezde, ki se vedno vračajo na isto mesto v »vesolju«, ki so posebno preizkuševališče Želje, izpolnjenja …