Trimalhionova pojedina (Cena Trimalchionis) je največji ohranjeni del obsežnega rokopisa Satirikon, ki ga pripisujejo Petroniju, uglednemu patriciju in intelektualcu, eni od žrtev Neronove tiranije. Rokopis, ki je imel morda več kot tisoč današnjih strani, je mešana zvrst, menipejska satira, o kateri je še posebej navdihujoče razmišljal Mihail Bahtin. Gre za mešanico proze in poezije, večinoma parodične – v tem primeru parodira žanr ljubezensko-pustolovskega romana, dialog sofistov, pogovore heter, zgodovinski ep in druge krajše zvrsti. Petronijev genij je v tem, da poleg parodije in asociativnosti, namenjenih izobraženim in rafiniranim, uvaja upodobitve vsakdanjega življenja nižjih slojev, sužnjev in osvobojencev, erotike in nasilja. Zgodbo pripoveduje Enkolpij, večinoma neuspešen ljubimec, ki se s tekmecem in drugimi kandidati bori za ljubezen šestnajstletnega Gitona. Pestra družba, ki se tudi spreminja, tava po rimskih provincah in morju, srečuje sumljive tipe podobnih navad, obiskuje javne hiše in se na povabilo sužnja poda na pogostitev, ki jo je pripravil osvobojenec Trimalhion. Gre za nečimrnost novega bogataša, ki si je nadel ime »Trikralj« (to bi namreč pomenilo Trimalhion: beseda »malhion« je semitskega izvora in pomeni kralj), dodana družinska imena pa naj bi ga povezovala s Pompejem in Mecenatom ...

Svojo izmišljeno novo identiteto in domnevni ugled ter moč denarja, ki si ga je pridobil na skrajno sumljiv način, Trimalhion lahko predstavlja le v skrajno pretirani, groteskni obliki. Takšen okvir opredeljuje tudi njegove goste, večinoma osvobojence. Govorijo o vsakdanjih, banalnih stvareh, pripovedujejo strašljive zgodbe, kažejo nevednost. Trimalhion grotesko nadgrajuje z najrazličnejšimi vulgarnostmi in pretiravanji, dokler grozote te pogostitve ne prekine lažni alarm o požaru, kar Enkolpiju in njegovim prijateljem končno ponudi možnost, da pobegnejo ...

Družbeno ozadje pojedine

Prirejanje noro razkošnih in dragih pogostitev z najbolj neverjetnimi sestavinami je bilo tako v Neronovem času kot pozneje simbolna podoba cesarjevega vedenja in moralne pokvarjenosti oblasti. Moraliziranje v literarni obdelavi pa zapostavi v vsej antiki pomembno prakso hranjenja ljudi med slovesnostmi, ob praznikih in pravzaprav redno. Euergesia, dobrodelnost, je bila po vzpostavitvi Aleksandrove vladavine nad vsem znanim svetom nadomestek – seveda šibak – za demokracijo. Kmalu po njegovi smrti je to cesarstvo razpadlo na številna manjša kraljestva, katerih vladarji in višji sloji so menili, da je njihova dolžnost nahraniti prebivalstvo in poskrbeti za njegovo zabavo. V Rimu je to postalo temeljni politični postulat za uravnoteženje odnosov med plebsom in patriciji; »kruha in iger« je formula za ohranjanje in stabilizacijo oblasti, predvsem ko gre za politično aktivno mestno prebivalstvo. Seveda želi Trimalhion s pojedino pokazati svoj status, hkrati pa je to njegova družbena obveznost.

Predstavljajte si, kako bi bilo, če bi imeli bogati danes družbeno obvezo, da občasno/redno nahranijo ljudi ali delijo hrano, plačujejo nakupe šolskih učbenikov, vstopnic za kulturne in športne prireditve! Današnja filantropija, ki služi predvsem zniževanju davkov, nima nič skupnega s takratnimi izdatki bogatih. Trimalhion je smešen, ker je preprost, toda paraziti pridejo na njegov praznik s košarami in vzamejo hrano še za naslednji dan: biti parazit je eden od mestnih poklicev, to so ljudje, ki nimajo zemlje in ne pridelujejo hrane, in v njihovem poklicu gladek jezik in laskanje pomagata pri preživljanju.

Pojedina in simpozij

Pojedina in simpozij nimata nič skupnega, čeprav gre v obeh primerih za skupno uživanje hrane in pijače. Pri opisu simpozija (pogostitve) v Odiseji je glavna (in edina omenjena) jed meso s kruhom in vinom. Gre pravzaprav za nadaljevanje žrtvenega procesa, v katerem udeleženci, ki jih povezuje skupna krivda, to je ubijanje žrtve, dele te žrtve darujejo božanstvu, ostalo pa razdelijo med sabo: predstavljajo se kot člani obrednega kolektiva in delijo krivdo. Na takšnem prazniku pevec pogosto opisuje junaška dejanja drugih ali samih udeležencev, vendar ne sam: Muza mu je z vinom vdihnila besede in glasbo, zato jo pesnik na začetku dela nagovori. Takšen družbeni okvir določa simpozij na obrednih temeljih, in to pri Platonu postane žanrska determinanta filozofskega pogovora. Običajno je na simpozij vsak prinesel svojo košaro hrane za skupni obrok, vino kot osnovni gibalec duha, talenta in pogovora pa so, glede na to, koliko je bilo razredčeno z vodo, uporabljali za določanje ritma pogovora. Na simpoziju (in tudi sicer) niso nikoli pili čistega vina. Čisto vino so pile ženske, ki so imele ključe do zalog v hiši: takšno uživanje je bilo skrivno in deležno prezira.

Rastlinska hrana je mrtva hrana, taka žrtev se daruje mrtvim. Med rastlinsko hrano spada tudi mleko, hrana barbarov in pošasti – kakršne so denimo Kiklopi. V rimski kulturi ima rastlinska hrana podoben status, čeprav so rimski intelektualci skušali poudariti pomen užitnih rastlin, zlasti zelja, in s tem drugačnost rimske morale v primerjavi z grško razuzdanostjo in izbirčnostjo. Obredna osnova pojedine ni kolektivna pripadnost, temveč uživanje v hrani: rimsko telo je tako kot hrana že na poti propadanja, zato je užitek ob jedi, poleg erotičnega užitka kot izogibanja smrti, še posebej pomemben. Edina hrana, ki se izogne gnitju, je svinjina, natančneje mast, ki jo lahko hranimo dlje časa.

Vse to seveda ne pomeni, da se udeleženci grškega simpozija niso zabavali ali napili: a antropološki fenomeni se razlikujejo in na rimski strani je smrt/strah pred smrtjo bolj prisoten kot na grški. V rimskem interierju pojedine so prisotni mrtvi predniki v obliki hišnih larov. Hrana na rimski pojedini je pogosto spektakularna in vsekakor simbolična, ni pripomoček za pogovor, temveč središče dogajanja, predstava zase. Hrana se premika, na mizah se z njo nekaj dogaja. Privlačnost hrane je končno tudi v tem, da predstavlja nekaj drugega, kot so uporabljene sestavine – hrana IGRA nekaj drugega. Hrana pri rimski pojedini je gledališka.

Pojedina in kulinarika

Prav Pojedina pri Trimalhionu je vir naših predstav o razkošni rimski hrani, z vsemi njenimi ekscentričnimi in eksotičnimi sestavinami. Toda podobe iz besedila po eni strani predstavljajo sistem simbolov, večinoma erotičnih, po drugi pa gre za čisto pretiravanje, ki naj bi podkrepilo posmeh. Zato je tu smiselno omeniti tudi Apicija, pod čigar imenom je ohranjena edina knjiga receptov rimske kuhinje: ohranjeni rokopis je nekje iz 9. stoletja našega štetja. Apicij je bil izjemno bogat patricij, ki je v času cesarja Tiberija verjetno vse svoje bogastvo zapravil za užitke brbončic. Njegovo ime je torej povezano s pretiravanjem, ki pa ga v knjigi Apicijevih receptov ni. Jasno je, da recepti večinoma sledijo velikim vzornikom, grškim avtorjem, ki so napisali številne kulinarične knjige, tudi v obliki kulinaričnih popotovanj. Grki so bili še posebej spretni slaščičarji in klobasarji.
Apicijevi recepti razkrivajo kuharja, ki pripravlja svoje zaloge in nekaj od tega tudi proda: tu so nasveti, kako kupca pretentati glede teže in svežosti izdelka, pa skopuški triki, namenjeni temu, da bi dragocene začimbe trajale dlje. Veliko je receptov za brezmesne jedi, juhe in solate. Med mesnimi recepti ni norosti s Trimalhionove mize, so pa sestavine, ki so danes videti eksotično. Rimsko gospodinjstvo je imelo svoje prostore za perutnino, vendar so bili tam tudi labodi, flamingi, papige in druge ptice, ki so jih lovili na limanice. Bilo je veliko več morskih sadežev in rib ter več raznolikosti kot danes, v obubožanem Sredozemlju. Med drugim so k lazanji podobni jedi, pripravljeni v pečici, kot dodatek jedli meduze. Med najbolj priljubljenimi mesnimi deli so taki, ki jih danes ne jemo – svinjsko vime in sterilna svinjska maternica. Celo poglavje je posvečeno sesekljanemu mesu in klobasam, med katerimi so tudi takšne, narejene iz morskih sadežev. V tej kuhinji prepoznamo današnja divja zelišča in stara žita. Hrana je raznolika in domiselna, vendar tudi enolična zaradi stalne uporabe istih začimb – garuma, slane omake iz drobnih rib, ki so jih pustili razpadati na soncu, in silfija, začimbne rastline, ki je izginila v ekološki katastrofi zaradi pretirane paše ovac na severnoafriških pašnikih: ostala je puščava, kot jo poznamo, silfij pa je izginil. To se je zgodilo v prvem stoletju našega štetja, prav v času Petronija in Apicija.

Le ena, »gledališka« komponenta povezuje nekatere Trimalhionove postopke in Apicijevo knjigo receptov: to je nenehno prizadevanje, da bi hrano predstavili kot nekaj drugega: ribo kot piščanca ali obratno, vse je zamenljivo, bodisi po obliki ali okusu. V besedilu se večkrat pojavi komentar kuharja/avtorja: »Nihče ne bo vedel, kaj to je.« V tem smislu bi lahko rekli, da imaginarni Apicij neguje gledališko iluzijo, Trimalhion pa iluzijo pred svojimi gledalci razgrajuje, saj »čudež«, ki ga prinesejo na mizo, vsakokrat razložijo: le postopka ne razkrijejo. Trimalhion organizira celo prizor, v katerem kuharja na videz obtoži zanikrnosti, da bi tako v resnici razkril še večji čudež hrane, ki je predstavljena občinstvu – gostom.

Požri gledališče

Udeleženci, gostje Trimalhionove pojedine, dobesedno jedo gledališče – hrano, ki je predstava, skupaj z odrom in igralci. Pojedina je neločljivo povezana z rimskim gledališčem. Medtem ko grško gledališče iz obdobja demokracije (v nam najbolj znanih Atenah) deluje kot ena od institucij demokracije, v kateri vsak državljan sodeluje po obveznosti, rimsko gledališče pripada nižjim slojem, sodelovanje v njem je za patricije ponižanje in kazen. Grška scena je nizka, rimska se kot navpična kulisa dviga pred gledalci. Igralci v grškem gledališču vstopajo na oder z dveh strani, iz zunanjega, resničnega sveta, v rimskem gledališču izstopajo iz številnih odprtin na fasadi scene. Grški državljan v gledališču rešuje vprašanja moči, odnosov z bogovi, destabiliziranja zaradi žensk, medtem ko Rimljan na sceni gleda izvajanje trikov, ki jih ima občinstvo rado in jih pozna, v gledališče pa ne prihaja, da bi se česa naučilo. V prvem primeru je obscenost (v komediji) politično orodje, v drugem standardni del zabave, ločena zabava zaničevanih slojev, ki se v gledališču počutijo varne in po tem, ko odidejo iz njega, o njem ne razmišljajo več. Grško gledališče, katerega bog Dioniz je hkrati bog vina, navdihuje kot vino, rimsko gledališče je obrok za tiste, lačne zabave. Grški gledalec nabira izkušnje in znanja, ki jih bo uporabil na drugih področjih demokracije, rimski gledalec po predstavi gleda, kako do prave hrane, pijače in seksa. Ni rečeno, da grški gledalec ne bo počel prav česa takega, a gledališče ostaja del javne sfere, v kateri ima državljan čast sodelovati ali jo financirati, saj je za najbogatejše to tudi davčna obveznost. Rimski gledalec je v gledališču potrošnik, ki tu zadovolji svoje potrebe.

Trimalhion dodaja performativu hrane še druge performative – potovanja hrane skozi telo in iz telesa: njegova inkontinenca ga žene v pomožne prostore, in z veseljem uporablja podobe s tega področja. Njegova igra za izbrano publiko, ki mu je v vsem podobna in v predstavi veselo sodeluje, je pravzaprav postdramsko gledališče, v katerem je narativnost z zapletom odstranjena in ukinjena zaradi lastnega raziskovanja performativnih želja in resničnosti. Trimalhion nenehno govori o sebi, svojem življenju in poleg neznosnega hvalisanja predstavo krona z izvedbo lastne nagrobne slovesnosti, lastnega pogreba.

V današnji uprizoritvi Pojedine pri Trimalhionu bi morali njegov podrobno opisani mavzolej oz. nagrobnik narediti iz čokolade in ga požreti na odru. Žal so evropski osvajalci za čokolado slišali šele veliko pozneje, v kolonijah na drugi celini, in isto velja za sladkor – zato bi bil vrhunec pojedine lahko izvirno političen.

Kako se vrniti k hrani in gledališču

Nasprotje pojedine je lakota. V tem primeru me manj zanima zgodovinski vidik kakor značilnosti lakote v sedanjosti, pa naj gre za geografsko oddaljeno ali konkretno, že prisotno ali prihodnjo grožnjo. Glede na to je vprašanje iz podnaslova nesmiselno, saj se iz epidemije ne moremo vrniti k hrani ali gledališču. Delitev hrane se je izkazala za enega od poskusov reševanja problema lakote, a gre za običajen iskren postopek, ki razkriva le nerazumevanje razrednega pogroma, ki se nam dogaja. Sporočila, ki jih proizvajalci in njihovi serviserji pošiljajo potrošnikom, so veliko bolj jasna: pomislite na poplavo oglasov, v katerih razvajeni otroci požrejo hrano pred drugimi, ničesar ne delijo, pogosto kradejo drugim; obstaja tudi eden, v kateri mladenka partnerju ponuja zalogaj, potem mu ga v zadnjem trenutku umakne izpred ust in ga z izrazom velikega užitka poje sama. Reklame oz. proizvajalci, torej kapitalizem, potrošnike učijo, naj skrbijo predvsem zase, in naj, če je treba, grabijo. Idealnemu potrošniku, polnemu denarja, sužnji na kolesu v trenutku prinesejo hrano in vse drugo, kar si želi, medtem ko se sam z družino razteguje na kavču, kjer vsi kradejo prigrizke drug drugemu. V velikih mestih dostavljavci hrane vsak dan umirajo na motornih kolesih v prometu. V Ljubljani so večinoma na kolesih, lahko pa dobijo kazen, če med odmorom na stopnicah cerkve pojejo burek. Sliši se kot žalostna Andersenova pravljica, a je res. Razdeljevalci hrane nimajo stalne zaposlitve, nimajo socialne varnosti, plačani so na roko, tveganje je samo njihovo: uvedli smo suženjstvo, ljudi, ki ne smejo imeti potreb in želja, ampak služijo predvsem potrebam in željam gospodarjev, ljudi z denarjem. V takšnem novem svetu je gledališče doslej preživelo, a so se že začele velike spremembe, od težav velikih hiš do nove performativnosti odpora, mobilnega, ustvarjalnega gledališča, ki je politika, saj drugega ne more biti. Tako ni poti nazaj, mogoča je le nova hrana za vse in novo gledališče za vsakogar.

Povezava: PDF Gledališkega lista