Odlomek / 2. intermezzo

Čop: V takem vročem popoldnevu sediš v zatohli luknji ... Greva se kopat na Savo. Nimfe naju že čakajo. Prešeren: Do jutri moram pregledati tale kup papirja ... Čop: Le čemu se tako ženeš, France! Pusti te paragrafe ... Prešeren: Res ne morem! Verjemi mi!

Dogajanje se odvija na Dunaju leta 1834. Glavno prizorišče je Dvorna knjižnica, kjer uraduje Jernej Kopitar kot glavni cenzor. Kopitar v imenu cesarja (po Napoleonovem porazu) potuje v Pariz, da bi se dogovoril za vrnitev z Dunaja odtujenih umetnin in dragocenosti, nato v imenu cesarja potuje še v Vatikan, da bi se dogovoril o ustanovitvi slovanske stolice in ukrajinskega kolegija.

Čopovo razmerje z ovdovelo sestro misijonarja Barage se ne realizira. Čop je neodločen in neroden, gospa Antonija pl. Höffern pa se odpravi za svojim bratom v Ameriko in med Indijance. Ko se čez desetletje vrne, jo imajo za poganko.

Kopitarjeva oče in mati umreta za kolero, ki je tedaj razsajala tudi na Kranjskem. Zato je Kopitar popolnoma iz uma, ko se kolera pojavi tudi na Dunaju.

Čop in Kastelic se gresta kopat na Savo. Vabita tudi Prešerna, pa ta nima časa, ker se ukvarja z neko zapleteno pravniško zadevo. Zato Prešerna še bolj peče vest: če bi bil poleg, bi morda lahko rešil Čopa, saj Kastelic ne zna plavat.

Na Dunaju živi tedaj tudi Vuk Stefanović Karadžić, poročen je z Avstrijko (Krause); rodi se jima več otrok, a le dva ostaneta pri življenju: sin in hči Mina. Hči Mina je slikarka; v drami nastopi v obdobju, ko portretira Prešerna.

Turke pred Dunajem (drugo obleganje Dunaja, 1683) vodi Kara Mustafa, znameniti veliki vezir. Zaradi poraza pred Dunajem Karo Mustafo v Beogradu usmrtijo. V koranu, ki ga zaplenijo Kari Mustafi, je tajno pismo, naslovljeno na avstrijskega cesarja (v primeru turške zmage), s katerim bi se na novo oblikovale evropske meje. Gre predvsem za vprašanje Poljske in Rusije. Pismo, ki se pojavi v predstavi, daje liku Vuku Karadžiću posebno skrivnostnost.

Karadžić v predstavi izgubi hčer Mino (ki zboli za kolero), Prešeren prijatelja Matijo Čopa, ga. Antonija pl. Höffern pa je izobčena kot poganka.

V letih 1830 – 1834 se istočasno odvija tudi črkarska pravda (ABC Krieg)*. Kopitar je nenehno ščitil Vuka in je hotel uveljaviti načelo »piši kakor govoriš« tudi v slovenščini, zato je podprl Metelka (in Danjka), ki sta izumila novo abecedo, v kateri je bilo natisnjenih 50.000 izvodov knjig (tudi šolskih). Končno je komisija na Dunaju prepovedala to abecedo. Minister Sedlintzky je ukoril Kopitarja (tudi v zvezi s cenzuro Kranjske Čbelice in Prešernovih pesmi v nji), da naj opravlja svoje cenzorsko delo po pravilniku in ne kar tako počez.

*»ABC-Krieg« je naslov Čopovih člankov iz leta 1833.

Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF/3306 Kb)