Tragedija se je rodila iz duha glasbe, nam je Nietzsche razkril skrivnost rojstva gledališča. S pesmijo in plesom se človek izkazuje kot član neke višje skupnosti … iz njegovih gibov govori očaranost … počuti se kakor bog, sam je tako očaran in povzdignjen, kakor je v sanjah videl bogove … piše eden poslednjih evropskih modrecev v 2. poglavju svojega Rojstva.
Slovensko gledališče se je rodilo leta 1789, v letu francoske revolucije: rodilo iz svetlobe razuma, razsvetljenstva in njegovih treh postulatov, na katerih temelji sodobna Evropa: svoboda, enakost, bratstvo. Poleti, tam okrog 14. julija, ko je zagorela Bastilja, je Anton Tomaž Linhart napisal svojo Županovo Micko in Slovencem zapovedal, naj spoštujejo žlahtni duh komedije, saj s tragedijo se je spopadel že leta 1780 na Dunaju, ko je v nemščini napisal Miss Jenny Love in jo zaradi dunajske cenzure dal natisniti v bavarskem Augsburgu. Linhartov Matiček, ki je genialna ponašitev revolucionarnega Beaumarcahisovega Figara, je bil prvič uprizorjen šele pol stoletja po svojem nastanku.
V revolucionarnem letu 1948, v letu, ki so ga imenovali Pomlad narodov, je Matiček prvič nagovoril Slovence in jim povedal da med baronom in vrtnarjem ni nobene razlike, če se baron sleče in odvrže svoje nališpano ime ter poreklo.
Februarja 1945 so slovenski partizani uprizorili Linhartovo Micko in Mickin kostum je bil sešit iz balonske svile zavezniških padal, tako kot so bili sešiti iz te dragocene in svobodo obljubljajoče tkanine tudi kostumi za Molièra, ki so ga partizanski igralci v prevodu Josipa Vidmarja, predsednika Izvršnega odbora Osvobodilne fronte, igrali pod krošnjami stoletnih roških dreves. In če drugega ne so kostumi, sešiti iz zavezniških padal, dokazovali, da smo bili Slovenci v 2. svetovnem klanju na pravi strani, saj tudi gledališče ne prenese nobenega tiranstva.
Slovensko gledališče se ni rodilo, če parafraziram Nietzscheja, iz duha naroda, ampak se je narod rodil iz duha gledališča. In v revolucionarnih šestdesetih 20. stoletja, v junaških šestdesetih, ko so se pariški študentje in z njimi ves napredni svet zbirali pod geslom Bodimo realisti in zahtevajmo nemogoče, s čimer je bila uzakonjena Utopija, utvara, iluzija - vse tisto, kar sploh šele omogoča gledališče, se je rodilo sodobno slovensko gledališče. Leta 1965 smo videli Korunovo Pohujšanje, s katerim je režiser pohujšal Slovence, da smo v hipu znova postali Šentflorjanci, in leta 1968, leta, ko so čete varšavskega pakta okupirale Češkoslovaško socialistično republiko in je Jan Palach zagorel kot eden poslednjih mučenikov 20. stoletja, je v ljubljanski Drami nastala, znova v režiji Mileta Koruna, Ajshilova Oresteja, ena tistih atiških tragedij, s katerimi se je začelo evropsko gledališče.
Potem pa smo Slovenci dobili lastno državo in iz naroda smo postali nacija. In tedaj, vse se tako zdi, sta se narod in gledališče nekako razšla: vsak po svoji poti sta se napotila. Narod se je odpovedal duhu, saj je mislil, da bo le tako lahko postal in ostal nacija, in nič več se ni izkazoval kot višja skupnost, nihče več ni bil očaran in povzdignjen, začel je živeti dolgočasno, pragmatično »evropsko« življenje, gledališče pa se je zateklo samo vase, v temno in prazno dvorano ter prižgalo delovno luč na odru in začelo z vajami za novo, še ne napisano veseloigro, za novo, še ne izsanjano žaloigro. In v trenutkih tišine, ko je zbranost na odru dosegla zenit, je gledališče prisluhnilo, ali se nemara s ceste že slišijo glasovi, kriki, vzkliki, ki oznanjajo, da se je začela nova revolucija. Revolucija duha in nove etike.
Ljubljana, 31. januarja 2007 ob 22.50 uri