Roman Georgija Gospodinova v teh nekaj letih po izidu (v Bolgariji je delo izšlo leta 2011, slovenski prevod pa je izšel 4 leta kasneje) upravičeno prejema nagrade po vsem svetu, še posebej mu navdušeno vzklika evropsko bralstvo. Delo bolgarskega pisatelja dosega številne generacije. In to morda niti ni tako naključno, saj Gospodinov v romanu poseže po množici tematik, ki na takšen ali drugačen način nagovarjajo starejše in mlajše odrasle bralce. Roman je tako hkrati zgodovinski pregled Bolgarije skozi oči posameznika, priročnik za iskanje odgovorov na vprašanja o življenju in satirična refleksija literarne in umetnostnozgodovinske literature. Poleg vsega tega pa Gospodinov briljira z mnogimi pripovednimi postopki, ki bralca na trenutek zabavajo, celo šokirajo, premamijo ter navsezadnje prevzamejo. V tem sodobnem delu se zvrstijo seznami najnujnejših potrebščin za preživetje po koncu sveta, sodni zapiski obtoženega mitološkega bitja Minotavra, pesnitev v heksametrih, odloki o t.i. humanem ubijanju goveda, katalogi zbirk iz prejšnjih desetletij 20. stoletja, ideje za kreiranje novih računalniških iger, izseki iz znanstvenih člankov in še kaj podobno presenetljivega. Vse to pa je vpeto v osnovno zgodbo protagonista (mimogrede, v knjigi ta nosi isto ime kot njen avtor), ki ima nenavadno sposobnost doživljanja vsega, kar se dogaja drugim. Protagonist Georgi Gospodinov lahko potuje po preteklih spominih drugih ljudi, lahko se vseljuje v njihove pretekle izkušnje in se vživlja v njihova občutenja. Povedano drugače, protagonist boleha za obsesivnim empatično-somatskim sindromom ali patološko empatijo. Sočutje je njegovo največje zlo, breme in obenem najlepši dar. Sočutje ga vodi od spomina do spomina, pa naj bodo to spomini protagonista samega ali njegovih prednikov, vodijo ga od enega do drugega zgodovinskega obdobja, medtem pa rišejo predore človeškega labirinta, v katerih se pretaka žalost.

»Žlahtni plini so homogeni in čisti, monoatomni, poleg tega brez barve in vonja. Ne, žalost ni helij, kripton, argon, ksenon, radon … Je v vonju in barvi. Nekakšen kameleonski plin, ki menjava vse barve in vonje na svetu, tako kot jo lahko različne barve in vonji z lahkoto sprožijo.« (Gospodinov 2015, str. 279)

A ta žalost se ne izkaže za neprekosljivo bol, s katero postaja življenje neznosno, žalost v Gospodinovem romanu se izkaže za občečloveško čustvo, ki preprosto prežema vse pore človeškega telesa in ga prebuja v zavedanje, da preteklosti ne moremo preprosto obuditi, da je na drugi strani ne moremo kar izbrisati, da smo zavezani sedanjosti in da hrepeneče, prazno upanje na prihodnost ni dovolj. Za svetlejšo prihodnost je potrebna vera v življenje. In Gospodinov jo na mojstrski način zavije v humorno, paradoksno žalost s srečnim podtonom. Srečevanje v žalosti je torej srečen dogodek.

In prav tako je uprizoritev Fizike žalosti srečen dogodek. Tukaj vsekakor ne moremo govoriti o adaptaciji bolgarskega romana, vse prej pa lahko govorimo o vživljanju skupine ustvarjalcev v to, kar roman Georgija Gospodinova ponuja. Gre za poskus iskanja sočutja v posamezniku in v skupini, za poigravanje z Gospodinovim pojmom žalosti in predvsem za potovanje v vprašanjih, kaj nam lahko pomenijo preteklost, sedanjost in prihodnost.

Gospodinov labirint se na odru odvija kot časovna avantura sočutja.

Več v nadaljevanju …