»Moj oče in dinozavri so izginili hkrati.« (Gospodinov 2015, str. 313)
Fizika žalosti je roman, ki na premišljen in edinstven način potuje v labirint prenekaterih življenjskih zgodb in v vsaki odkriva človeštvu nepogrešljivo občutenje – žalost. Fizika žalosti je prav tako gledališki dogodek, ki stopa v labirint zgodovine sveta, v njem najde žalost in jo tudi poskuša preseči.
»Zgodovina rodu je lahko opisana skozi zapuščanja otrok. Zgodba sveta tudi.« (Gospodinov 2015, str. 46)
»Na začetku vsega, sem rekel, je bil en otrok, vržen v klet.« (Gospodinov 2015, str. 45)
Fizika žalosti je najprej roman. Roman bolgarskega pisatelja, pesnika in dramatika Georgija Gospodinova, ki je v preteklem desetletju navdušil in še navdušuje mnoge bralce po vsem svetu. Protagonist v Gospodinovem romanu, ki začuda nosi isto ime kot njegov avtor, potuje od spomina do spomina, od zgodbe do zgodbe, povezuje življenjske usode različnih bitij (pa naj gre za vojne spomine protagonistovega dedka, za mladeniča, živečega v komunistični Bolgariji, ki išče svojo spolno identiteto, za polža lazarja, ki doživlja lastno smrt, potopljen v mračnih in nevarno kislih vodah človeškega želodca, ali celo za človeka, ki trpi za neozdravljivo patološko empatijo ali obsesivnim empatično-somatskim sindromom ter zbira in kupuje življenjske zgodbe najrazličnejših ljudi) in preračunava maso njihovih preteklih občutij ter prostornino še neizživetih sanj. Fizika žalosti prosto po Gospodinovu se upira pojmu linearnosti in enoznačnosti. V tem sodobnem, morebiti celo post-postmodernističnem literarnem delu se elektri miriada pripovednih postopkov in dogajalnih časov, fragmentarnosti in pretkane enciklopedičnosti.
»Z leti sem začel šteti zime, kot sta to počela moj oče in moj dedek, onadva sta vedela, da se človeku spodobi oditi pozimi, poleti je preveč dela, da bi se umiralo. Takrat sem si obljubil, da bom našel to deklico. Iskal sem jo po vseh mestih in letih, skozi katera sem hodil. Nobena se ni obrnila z njenim obrazom. Čutim, kako se s časom predajam, privajam se. Starost je privajanje.« (Gospodinov 2015, str. 278-279)
Skozi številne zgodbe in spomine, ki se skupaj z navidez nedolžnimi refleksijami o življenju in s prepletanjem antičnih mitov (predvsem z mitom o pol človeku pol biku Minotavru) – včasih ironično, spet drugič humorno, umeščajo v svojevrsten magično-realistični kalejdoskop, pa se protagonist romana in njegovi bralci vračajo v eno točko, ki povezuje neštete pripovedi in navsezadnje celotno zgodovino sveta – v žalost. Ariadnina nit, ki vodi bralce na labirintskem potovanju k tolikokrat nerazumljenemu Minotavru, je žalost. Žalost preprosto je. Obstaja v svetu in povezuje bitja vseh zgodovinskih obdobij. Gospodinova žalost je condition humaine, tukaj ne govorimo več o zgolj in samo čustvu, temveč o stanju človeštva. Gospodinova žalost je Žalost z veliko začetnico, so solze človeške eksistence, ki polzijo v vmesju človeka in sveta na koncu zgodovine.
»Žlahtni plini so homogeni in čisti, monoatomni, poleg tega brez barve in vonja. Ne, žalost ni helij, kripton, argon, ksenon, radon … Je v vonju in barvi. Nekakšen kameleonski plin, ki menjava vse barve in vonje na svetu, tako kot jo lahko različne barve in vonji z lahkoto sprožijo.« (Gospodinov 2015, str. 279)
Fizika žalosti je torej najprej roman. Zatem je misel, občutje, podobe in naposled doživetje. Uprizoritev Fizike žalosti, ki skozi pris(o)tnost ene generacije uprizarja roman mnogih generacij, ni adaptacija bolgarskega romana. Niti ni poskus kolekivnega branja, ko se črka spoji v besede mnogih pripovedovalcev, niti ni približek filmski adaptaciji romana, ko je bralna izkušnja začrtana z bežečimi podobami v svetlobnem snopu projektorja. Tudi ples prebranih romanesknih odlomkov, zajetih v precizno in dovršeno koreografijo, ni. In tudi glasbena lestvica, po kateri prestopajo in sestopajo trenutki tišine in zvoka, ni. Fizika žalosti v izvedbi mlade ustvarjalne ekipe pod vodstvom režiserke Tjaše Črnigoj, ki je s svojim dosedanjim delom dokazala svež in svojevrsten način dojemanja gledališča, je srečni dogodek in hkrati srečevanje v žalosti, kot jo ubeseduje Georgi Gospodinov. Gre za srečevanje v hrepenenju po nečem, kar se še ni zgodilo in v spoznanju, da se nam življenje izmika, da se določene stvari nikdar ne bodo zgodile zaradi množice razlogov – osebnih, geografskih, političnih. Fizika žalosti uprizarja in podoživlja grehe preteklosti, odgovornost sedanjosti, krivdo prihodnosti ter poskuša preseči žalost tako, da mitu o Minotavru dodaja človeški obraz, romanu pa daje telo – množico igralskih teles, ki preko različnih gledaliških sredstev, tudi s pomočjo metagledaliških in interdisciplinarnih postopkov, izrisuje pot, po kateri se pretaka žalost. Po Gospodinovu je svet žalosten prostor, a brez žalosti nam preprosto živeti ni. Kajti le v žalosti lahko najdemo sebe in naposled tudi drugega.
Jaz smo, kot bi rekel Gospodinov.