Urška Brodar, 8. 4. 2021

Filigranska maketa slovenske družbe

SNG Nova Gorica, Slovensko mladinsko gledališče, Simona Semenič JEREBIKA, ŠTRUDELJ, PLES PA ŠE KAJ, režija Jure Novak, spletna premiera 8. aprila 2021.
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan

Pogovor z režiserjem Juretom Novakom

Jure Novak je gledališki režiser in vsestranski (ne samo) gledališki ustvarjalec. Najprej je študiral filozofijo in sociologijo kulture na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, nato je vpisal študij gledališke in radijske režije na AGRFT in ga leta 2006 zaključil s postavitvijo Kislega mačka Caryl Churchill. Odtlej je režiral in izvedel vrsto projektov, med njimi road-muzikal Bolj čudno od raja (Glej, 2016), predstavo za osnovnošolce o sprejemanju drugačnosti Pekarna Mišmaš (SLG Celje, 2015) in znanstvenofantastično dramo o imperativu sreče in uspeha Karaoke (MGL, 2019). Trilogija gledaliških performansov, ki jo je v zadnjih sedmih letih soustvaril z igralko Katarino Stegnar in dramaturginjo Urško Brodar v ljubljanskem Gledališču Glej, je bila med najbolj obiskanimi off predstavami slovenske gledališke produkcije, saj so se avtorji v njej posvetili vprašanjem in temam, ki v marsičem zaznamujejo mlajšo generacijo. V Mladinskem gledališču je doslej režiral Ministrico (2012), agitprop predavanje performans, avtorski projekt o osebnem političnem angažmaju Sokrat, Slavoj in sofisti (2014) ter družbenokritični otroški kabaret Pasja procesija (2017). Med letoma 2007 in 2010 je umetniško vodil Gledališče Glej, od 2016 do 2019 pa je bil tam vodja stikov z javnostmi in član umetniškega sveta. Je reden gost mednarodnih festivalov, poleg tega, da se posveča gledališkemu ustvarjanju, se ukvarja tudi s prevajanjem in glasbo (projekt Natriletno kolobarjenje s praho), je kolumnist, pedagog, ustanovni član in podpredsednik Društva gledaliških režiserjev ...

 

Tokrat se loteva besedila Simone Semenič, ki ga je avtorica postavila v vas v Vipavski dolini, in sicer na prav konkreten dan, 15. avgust 1963. Vaščani pripravljajo dva dogodka na isti dan, ob isti uri – mašo za veliki šmaren z gospodom škofom in proslavo za dan graničarjev JNA s tovarišem sekretarjem izvršnega komiteja centralnega komiteja. Odločitve, ki jih morajo sprejeti, so težke. Bodo zveste ovčice ali poslušni tovariši? Na prvi pogled je jerebika, štrudelj, ples pa še kaj igra o nekem zgodovinskem času in temeljni slovenski ideološki razklanosti. A bolj ko se zadeva razpleta, bolj postaja portret sodobne slovenske družbe, v kateri ideološko prepričanje zlahka zamenja pragmatična korist. Besedilo nenehno prehaja med časi in prizorišči, politična dilema pa je začinjena s prizori neposredne seksualnosti, v katerih vsakdo nesebično liže, drka, vtika, boža, gnete in jaha, kolikor, kogar in kadar je le mogoče. Gre za besedilno bravuro, ki se po eni strani igra z žanrom komedije, tako da preizprašuje meje komičnega, po drugi pa z meščansko predpostavko gledališča, ki je provokacijo pripravljeno sprejeti, a le do določene mere.

Simona Semenič je dogajalni čas jerebike postavila v leto 1963, dogajalni prostor pa v Vipavsko dolino, kam pa boš postavil uprizoritev? Omenil si, da besedilo veliko bolj kot o preteklosti govori o naši sedanjosti – kje vidiš vzporednice?

Drznem si trditi, da Simonino besedilo z umestitvijo v čas-prostor prej govori o neki mitski preteklosti ter ruralnosti ali raje avtentičnosti izvora zgodbe, kot da bi se hotela izrekati o specifičnem času in prostoru. Arhetipska sta, hkrati pa močno označena v Simonini in skupni kolektivni podzavesti.

Med študijem se je asociativni prostor nenehno in navdihujoče odpiral – zgodbe bi lahko poslušal še mesece –, posebno seveda pri igralkah in igralcih, ki si s Simono delijo regionalno in generacijsko izkušnjo, a tudi pri tistih, ki izvirajo iz drugih koncev Slovenije ali pa so izrazito premladi, da bi se lahko spominjali časov socializma.

Vsak ima zgodbo z vasi.

jerebika se spretno igra z nostalgijo, s, če hočete, mitološkim izvorom sodobnega slovenstva, ki je pregovorno prej vaški kot meščanski. In prav s tem, ko družbeno travmo, politične, ideološke in psihološke vozle sodobne družbe prenese na ta na videz preprostejši model, nam omogoči, da jih razpremo in natančneje analiziramo.

Na ta element nostalgije, avtentičnosti predvsem estetsko cika tudi uprizoritev, hkrati pa se, tako kot Simona, zavedamo, da moramo to izhodišče kršiti, sprevračati. 

V sodobnost smo vse preveč vpeti, prekompleksna je, da bi se je lahko lotili generalno, celovito, jerebika pa je maketa slovenske družbe, njene podzavesti in javnega izrekanja o njej.

A ta maketa je izdelana filigransko, v njej brbota od podrobnosti, življenjskosti, resničnosti. In prav zato lahko tako glasno spregovori o vseh nas, tukaj in zdaj.

 

Potem je tu seveda na dlani vprašanje eksplicitne seksualnosti, ki se ga avtorica dotakne že v hudomušni didaskaliji: »če imajo igralke in igralci kakršenkoli predsodek ali težave z goloto in seksualnostjo na odru, naj ne sodelujejo pri uprizarjanju tega besedila«. Kako se z ekipo lotevate tega izziva, kakšne strategije uprizarjanja seksualnosti izbirate?

Ta »hudomušni« »napotek za režijo« ni prav nič hudomušen. Eksplicitna provokacija je, prst v oko, in izziv. Simona pravi, »no, pa da te vidimo, (slovensko) gledališče«, in s to uvodno, prvo didaskalijo je posegla v ekipo, že dolgo preden se je študij sploh začel.

Še pred začetkom vaj smo jaz in vodstvi obeh gledališč doživeli oba skrajna odziva, »nikakor se ne bom slekel!« ter »kako veliko bo moje umetno spolovilo?«. S tem je seveda rokavica, ki jo je vrgla Simona, dosegla svoj namen.

Zdaj pa, in naj se še ob to kdo zatakne, tako kot so se ob Simonin napotek: fukali na odru ne bomo. Ker bi to povsem povozilo vse ostale sporočilnosti besedila. Ker me to osebno ne zanima in mi ni izziv. Ker nočem na ta način posegati v integriteto profesionalnih igralk in igralcev. Ker to po mojem ni poanta eksplicitne seksualnosti v jerebiki. Ker bi bil »eht« fuk na odru, vsaj v kontekstu dramskega, institucionalnega gledališča, lahko kvečjemu banalen, tezen, nikakor pa ne vsebinski.

Fukali na odru ne bomo, a seksualnost je v jerebiki ključna. Na več ravneh.

Ko pišem te vrstice, še nimam dokončnega odgovora. Premišljevali smo o celi vrsti strategij in jih tudi preizkušali: stilizacijo, estetizacijo, simbolno substitucijo, a hitro se je izkazalo, da učinek, ki ga prizori dosegajo na besedilni ravni, ko torej tekst beremo, ti jeziki težko dosežejo. 

Hvala, Janez.

Hkrati smo v pogovorih, improvizacijah in raziskovanjih ugotovili, da je jezik eksplicitne seksualnosti, v smislu besede in v smislu akcije, jezik, ki ga uprizoritvena umetnost, ali vsaj dramska, v primerjavi z vizualno ali literarno, govori redko, zato ga nismo vešči. Igralke in igralci svojo seksualnost izgovarjajo iz intime, ne deklarativno ali, bog obvaruj, deklamacijsko. 

Zato se naša iskanja trenutno obračajo v smer izhajanja iz lastnih, intimnih drž. V intimah, v katerih se vsi močno razlikujemo, ker so predvsem osebne in zasebne, iščemo analogije vlogam in vsebinam, ki jih imajo seksualni prizori v jerebiki. Iščemo odrske situacije, ki sledijo duhu in ne črki eksplicitnih didaskalij.

Delamo na stvari, skratka.

 

Kako pa je z igralsko ekipo? Uprizoritev nastaja v sodelovanju dveh ansamblov (SNG Nova Gorica in Mladinskega) – kako sodeluješ s tema dvema poloma; mislim, da se estetike in preference obeh hiš precej razlikujejo? 

Kljub temu da so na odločitev za koprodukcijo vplivale tudi zunanje okoliščine, se mi vse bolj zdi, da predstave, ki nastaja, ne bi mogel narediti ne v enem ne v drugem gledališču samem.

Prvič, za režiserja je odlično, da pride na tak, mešan teren. V projektih znotraj ene hiše si pogosto tujec v družini. Na obisku. Odnosi so vzpostavljeni, jasni, dolgotrajni, položaji bolj ali manj določeni. Kar ne pomeni, da igralke in igralci ustaljenih razmerij ne zmorejo ali nočejo preseči, nikakor, a vendarle je jasno, da kot režiser »prideš mimo«, oni pa so trdni, večni.

V tako mešani ekipi, dva ansambla plus gostja, pa je teren nov za vse, razmerja še niso vzpostavljena, vsi se tipamo, vohamo, spoznavamo, spodbujamo in izzivamo.

Lepše situacije si ne bi mogel želeti.

Drugič pa, in to je vpisano že v režijski koncept, se vleče jasna vzporednica med dvema ideološkima jezikoma v jerebiki in dvema gledališkima jezikoma v uprizoritvi. In kot se v jerebiki izkaže, da sta ideologiji javno zapovedani, intimno pa subvertirani, tako se v ustvarjalnem procesu čedalje bolj kaže, da je marsikatera na prvi pogled radikalna razlika v resnici samo razlika v narečju, izhodišču, orodju: da pa igralke in igralci na koncu spregovorijo v istem jeziku, zapojejo enoglasno.

Trenutno so najboljši prizori tisti, ki soočajo obe gledališči. Z medsebojnim oplajanjem (sic!) igralke in igralci drug drugega silijo k prestopanju lastnih meja, k raziskovanju sebe in partnerjev.

Ni to definicija dobrega seksa?

 

Res je. Kaj pa humor, mar ni tudi seks boljši, če ni velikega pritiska, družbenih norm in pričakovanj? Spomnim se, da sem se med prebiranjem teksta večkrat od srca nasmejala, in če se ne motim, je Simona besedilo poslala tudi na natečaj Dnevov komedije v Celju, kjer sicer ni dobila nagrade. Misliš, da zato, ker gre za avtorico, ki subvertira ravno ta runkeljsko ruralni humor »čreva na plot«? 

Uf. Imaš prav – jerebika obravnava med drugim format »ljudske« komedije, ampak to spet počne nekako subtilno, ne obtožujoče. Besedilu bi prej rekel drama z obilico humorja kot komedija, uporablja pa za ogrodje, ajde, format veseloigre.

Na začetku procesa sem kot referenci navedel filma Moj ata, socialistični kulak in Petelinji zajtrk, hotel sem se navezati na njuno »avtentičnost« ali »ponarodelost«, pa že vse od takrat od članov ekipe poslušam, kako jerebika pa res ni to.

Tudi oni imajo prav – ni. Sta pa to dve razpoki v kolektivni slovenski podzavesti, skozi kateri lahko v nas vstopijo ostrejše vsebine.

 

Kako pa se lotevate referenc, v besedilu je dosti italijanske glasbe, filmskih referenc, ki morda niso tako zelo splošno znane (sploh ne v Ljubljani)? 

Spoznavajmo svet in domovino, se je včasih reklo, ne? Dajmo.

 

Smo Slovenci in Slovenke res tako razklani, kot nam to, sploh zadnje leto, zelo vneto prodaja politika?

Bojim se, da smo ali da vsaj postajamo. Vsi vemo, zakaj. Na eni strani klasičen Breitbart playbook, ki ga slovenska desnica dosledno uresničuje – bolj kot se ljudem politika zagabi in bolj kot se polarizira, bolje jo na volitvah odnesejo populisti in konservativci. Ne slovenska ne svetovna levica še nista našli učinkovitega odgovora na metode Trumpa, Orbana in Janše.

Na drugi strani nas v širokem loku prehitevajo tehnologija, družbeni mediji, nemiri, apokalipse, vsa ta konfuzna gomila sodobnega sveta, ki mu nismo več kos ne evolucijsko, kot živali, ne humanistično ali družboslovno. In strah, nemir, negotovost – radikalizirajo.

Hkrati pa prav jerebika ponuja odgovor ali vsaj postavlja prava vprašanja in nastavlja ogledalo – se morda ne jemljemo preresno? Je odgovor – kako primerno – bolj sproščena Slovenija?

jerebika štrudelj ples pa še kaj, Jure Novak, SMG, SNG Nova Gorica, Simona Semenič

Povezani dogodki