Nika Jurov, SiGledal, 27. 5. 2010

Garažni dvoboji

KRITIKA.- Mešanica dobre glasbe in igre, izjemno težke vsebinske podlage in mnoštva raznih konotacij, ki nas stresejo iz vsakdanje otopelosti, ponuja biti presunjen, šokiran, prevzet, očaran in - začaran.
:
:

arhiv: Cankarjev dom

Zagrebačko kazalište mladih

GARAŽA

Po istoimenskem romanu Zdenka Mesarića.

  • Režija: Ivica Buljan
  • Scenograf: Slaven Tolj
  • Kostumografinja: Ana Savić Gecan 
  • Glasba: The Best Fleet (TBF)
  • Igralci: Ksenija Marinković, Frano Mašković, Sreten Mokrović, Barbara Prpić Biffel, Doris Šarić Kukuljica, Nina Violić, Vedran Živolić, Goran Bogdan, Mladen Badovinac, Saša Antić, Luka Barbić, Ognjen Pavlović.

Premiera: 28. januar 2010 (La MaMa, New York)

Ogled: 26. maj 2010 (gostovanje v CD) 

Kosovelova dvorana Cankarjevega doma je včeraj oder posodila zagrebškim igralcem in glasbenikom (Zagrebaćko kazalište mladih in glasbena skupina TBF). V režiji Ivice Buljana so uprizorili Garažo, predstavo nastalo po istoimenskem romanu Zdenka Mesarića.

Garaža je ring, v katerem se vrstijo dvoboji brez pravil. Za zaslužek se jih udeležuje tudi fant Binat. Ali bolje rečeno, ker tako ali tako nima izbire, v to ga prisili oče. Oče, ki se obnaša tako, da v gledalcu vzbudi kar največ čustev odpora in zgražanja: k dejstvom, da lastnega sina brezsrčno sili v borbe, da je neprestano tudi sam nasilen in poln agresije, da ne kaže prav nobene očetovske ljubezni, temveč slo po denarju (pa tudi spolnosti), prištejmo še igro Frana Maškovića, ki nenehno pljuva vso pregriženo hrano po odru in se poliva z vodo. Takšen je ta "oče", katerega očetovske lastnosti so zreducirane na to, da sinu stlači v usta čokolado kot nagrado za zmago v ringu, pri vsem tem pa prizna, da je z njim samim nasilno ravnal tudi njegov oče.

Binat (Vedran Živolić) ne govori veliko. Suh in spočetka izjemno plah, neprepričan vase ter ranljiv, se skozi igro spremeni; če ga je najprej oče silil piti brandy, ga pri koncu sam krepko nagne iz steklenice. Bojuje se z mnogimi, oče mu je tako ukazal in kot da to ni dovolj, včasih še sam pretepe sina ali ga kako drugače živalsko maltretira.

Mati pri tem ne more kaj veliko, sama je diabetična bolnica, za rojstni dan mu ne da materialnega darila, ampak priznanje, da jo je pred leti posilil duhovnik. Prav ta, ki pomaga revni družini in se kaže izredno dobrotljiv, po drugi strani pa trenutki, ko zelo čustveno objema Binata (ali tudi poljublja), kličejo po prepoznanju pedofilije. Uprizoritev Jožefa in noseče Marije (v dokaz nosečnosti ima pod obleko blazino ali kaj podobnega, kar se niti ne trudi biti preveč okroglo) med njegovim recitiranjem pesmi je čisto odkrita satira na krščanstvo.

Tragika in ironija se ne končata le v domeni družine in religije - družinica živi v "eksperimentalnem turističnem naselju", kjer je na smrt bolnim na voljo evtanazija z raznimi načini usmrtitve (denimo "smrt zaradi prenehanja zdravljenja" ...), poleg tega pa so deležni tudi posmrtnih tretmajev telesa, po izbiri seveda. Koliko satir se nam odkriva izza takšne zgodbe, je najbrž odvisno od interpretacije posameznega gledalca. Pomensko odprta in polna uprizoritev morda resno opozarja na politično stanje Hrvaške, ki se s svojo čudovito naravo spreminja (ali pa to že je) v državo masovnega turizma - s tem, da v Garaži gostje ne prihajajo po počitniško ležanje na plaži temveč po smrt ("Ker smrt ni konec življenja, temveč njegov del!" pojejo evtanazijski politiki, vsi primerno poslovno oblečeni in razpoloženi). Konotacij je veliko, na politiko, kapitalizem, religijo, problematizirana pa je tudi najmanjša in osnovna enota družbe - družina. 

Surovost vsega tega najbolj preseka glasba. Zanimiva je sicer že sama organizacija odra - igralci ne odhajajo v zaodrje, ampak so stalno prisotni ob robovih - še bolj pa glasbeni repertoar skupine TBF, ki je pomešana med igralce, sedeče na odru. Veseli ali vsaj energije polni toni, ki variirajo v raznih žanrih (zmesi rocka, punka ali celo morda jazza), ublažijo težek družinski odnos. Morda izbira takih ritmov, da bi lahko gledalec sploh prenesel vso tragiko skupaj. Morda zaradi celotne podobe in estetike uprizoritve, del katere glasba - neločljivo povezana s samo igro - zagotovo je. In glasbi brez vsakega dvoma pritiče pridevnik 'izvrstna'; igralci so v svojih borbah v ringu uprizarjali bojne plese, se surovo in hkrati estetsko metali po tleh, si pulili lase in se grizli, vse pa je izgledalo prav neverjetno resnično.

Podaljšanje odra v prostor publike ali ponujanje alkohola gledalcem je možno sicer videti že v drugih Buljanovih uprizoritvah (npr. Ma and Al, Macbeth po Shakespearu) in s svojim slogom režiser ustvari še eno izjemno gledališko uprizoritev. Ta kot mešanica dobre glasbe in igre, izjemno težke vsebinske podlage in mnoštva raznih konotacij, ki nas stresejo iz vsakdanje otopelosti, presunja, šokira, prevzema, očara in - začara.

Mar ni to tisto, kar pričakujemo od dobrega gledališča?

 

Povezave:

Ivica Buljan, ZKM

Nika Jurov, SiGledal, 10. 4. 2010
32 Rue Vandenbranden
Nika Jurov, SiGledal, 9. 4. 2010
V šalo zavite resnice
Nika Jurov, SiGledal, 26. 4. 2010
Sodobna bitka pri Salamini
Nika Jurov, SiGledal, 7. 3. 2011
Ljubljanski triumf
Nika Jurov, SiGledal, 7. 3. 2011
Ljubko mežikanje Elene Volpi
Nika Jurov, SiGledal, 9. 4. 2010
V šalo zavite resnice