Antigona

Sofoklova Antigona, skoraj poltretje tisočletje staro dramsko besedilo o uporu mladega dekleta proti zakonom oblastnika, je vse od nastanka sprožala različne interpretacije in navdihovala brezštevilno mnogo predelav; Smoletova Antigona je padla v čas povojnih pobojev, Jovanovićeva brez Kreona v čas zadnjih balkanskih vojn. Režiser Marko Čeh s svojo ekipo posega v Sofoklovo predlogo precej radikalno, a hkrati z globokim uvidom tako v materijo kot v prostor in čas uprizoritve. Vojna je končana, sprta brata sta s skupno smrtjo razrešila svoj spor, čas je za zabavo. Pet mladih dviga kozarce in se živo spominja zmage, ampak prekletstvo nad Labdakidi še ni končano; iz opojnega veselja jih predrami Kreonov glas iz zvočnika ter pod grožnjo smrtne kazni prepove pokop enega od bratov.
Odločitev, da Kreon ni človek iz mesa in krvi, ampak vseprisotna, predvsem pa neomajna oblast, ter transformacija zbora iz tebanskih starcev v mladino, potegne za sabo marsikaj. Tako v središču tragedije ni več posameznik – ne Antigona, ki je šla za večne in nenapisane zakone prostovoljno v smrt, ne Kreon, ki je v slepem sledenju črki zakona zagrešil smrt svojih najbližjih in ostal živ –, ampak cela generacija mladih; ki je na koncu, po neuspelem uporu, ki je prinesel le nove nesmiselne smrti, oropana vsakršne empatije sposobna le še posmeha.