Poslanica Yvette Hardie, predsednice združenja ASSITEJ
»Danes peljite otroka v gledališče!« ali »Danes peljite gledališče k otroku!« Ali sta ti dve sporočili enakovredni? Letos sta ob Svetovnem dnevu gledališča za otroke in mlade poslanici pripravila kar dva avtorja – eden iz ZDA in drugi iz Sirije -, ki nam omenjeni »gledišči« predstavljata iz dveh popolnoma različnih resničnosti. #Peljite otroka v gledališče je naš poziv, ki ga po svetu pošiljamo že vse od leta 2012, ko ob Svetovnem dnevu gledališča za otroke in mlade, ki ga praznujemo 20. marca, vedno znova potrjujemo našo predanost in zavezanost pravici slehernega otroka do umetniških doživetij, ustvarjenih posebej zanj. Letos bi rada dokazala, da je nasprotje tega sporočila pogosto še bolj upravičeno in prav tako zelo pomembno.
Ko imamo v mislih milijone otrok, ki ne živijo v bližini gledaliških hiš (še posebej tistih, ki so namenjena prav njim in njihovim potrebam), moramo kot umetniki razširiti naše predstave o pomenu gledališča, še zlasti če trdno verjamemo v umetnost kot osnovno človekovo pravico. Ta zamisel v zgodovini gledališča nikakor ni nova, vendar se zdi, da takrat ko govorimo o gledališču za mlade gledalce, v naših sistemih vrednot in predstavah o kakovosti še vedno prevladujejo razlikovanja med formalnim in neformalnim.
Prvinska magija, ki lahko spremeni prašno igrišče ali občinsko dvorano, šolsko učilnico ali begunsko taborišče, je pogosto tisto, kar potrebujemo najbolj, pa ne le zato, ker bi bilo srečanje z otroki v njihovem vsakdanjem okolju bolj praktično in ekonomično, marveč tudi zato, sploh če razmišljamo malo globlje, ker pravzaprav tudi JE magično.
V gledališču gre vselej za preobrazbo. Njegova sposobnost, da preoblikuje prostor običajnosti in celo prostor krize, v prostor, ki spodbudi domišljijo in v katerem se razvijejo nepričakovane možnosti, je naravnost edinstvena. Ponuja namreč trenutek, v katerem lahko otroci dejavno doživijo močno družbeno spremembo. Prav tu smo namreč priča temu, da je takšna sprememba mogoča. Magično se lahko porodi iz vsakdanjega. Takšno radost je mogoče doživeti celo v najbolj zanikrnem prostoru. Kakovost gledališke izkušnje, ki botruje takšnemu čudežu, ni nič manjša od takšne, ki bi nam denimo omogočila polet v posebno oblikovanem zapredku, v katerem bi imeli na razpolago ves mogoči dizajn in tehnologijo.
Seveda pa niti najmanj ne dvomimo v posebno izkušnjo, ki je tako značilna za namenski gledališki prostor. A otrokom, ki svoja življenja preživljajo ob vsakdanjih napadih v vojnih območjih, otrokom, ki živijo v odročnih podeželskih vasicah, otrokom, ki sicer živijo v mestnih središčih, a v globoki revščini, je preprosto treba omogočiti drugačne možnosti. Saj ravno takšna preobrazba lahko bistveno drugače vpliva na njihovo doživljanje sveta. Kot gledališčniki, stremeči k uvajanju inovativnih praks v gledališču za mlade gledalce, se moramo vprašati kako lahko gledališče ponudi resnične izkušnje preobražanja – kjer koli že lahko najde gledalce – in jih tudi udejanji.
Zatorej, združimo svoje moči in v letu 2018 Peljimo otroka v gledališče … In Peljimo gledališče k otroku.
***
Poslanica Mohamada Al Jounda
Gledališče je še vedno eden najboljših načinov, da izraziš samega sebe ter zrcalo, s pomočjo katerega lahko pokažeš ljudem, kaj je na našem svetu dobrega in slabega. Oder je prostor, na katerem lahko ustvariš svoj lastni svet, na katerem lahko začutiš, kako se ti uresničujejo sanje. Otroci, s katerimi sem delal, so nam lahko pokazali svojo preteklost in prihodnost, ki si jo želijo skozi gledališko igro, ki so jo napisali in odigrali, hkrati pa so imeli priložnost vplivati na čustva gledalcev in jim ponuditi možnost, da zaživijo resničnost, saj v resnici niso igrali, marveč so jim skozi kanček umetnosti pokazali svoja prava čustva in svoj pravi jaz.
Sedemnajstletni Sirec Mohamad Al Jounde je leta 2017 prejel Mednarodno nagrado za pravice otrok, ki jo podeljuje Fundacija za pravice otrok (KidRights Foundation). Mohamad je odrastel v Siriji, a je, ko je življenje doma zanj postalo prenevarno, zbežal v Libanon. Kakor tisoče drugih begunskih otrok v tej deželi, tudi on ni mogel obiskovati šole, zato se je odločil, da bo otrokom, ki so se znašli v podobnih okoliščinah, omogočil drugačno življenje. Navzlic težkim okoliščinam, v katerih je živel, je Mohamad v begunskem taborišču zgradil šolo. Že pri rosnih dvanajstih letih je poučeval matematiko in fotografijo. Sedaj v tej šoli svojo pravico do izobraževanja uresničuje kar 200 otrok. Mohamad pomaga otrokom ozdraveti, se učiti in uživati v igrah in fotografiranju. Je rojeni pripovedovalec zgodb, ki dviguje zavest o tem, s kakšnimi izzivi se spopadajo begunski otroci tako, da njihove zgodbe predstavlja širšemu občinstvu."
***
Poslanica Moa Willemsa
(Avtor, ilustrator, dramatik, nekdanji otrok)
Svetovni dan gledališča za mlade gledalce? Resno? Zakaj bi bili prav vi tisti, ki bi peljali otroka v »gledališče za otroke«? Ali res nimate nič pametnejšega za početi, kot to, da gledate gručo sicer sila resnih in dolgočasnih odraslih, ki postanejo bedasti ali glasni ali žalostni ali smešni le zato, da bi osupnili otroka, ki ga imate radi? Mislim, kdo na tem svetu bi se sploh rad prestavil v svet domišljije in pravljice? Kdo si želi doživeti like in občutja, ki so nezemeljski, a povsem dostopni in razumljivi hkrati? Ali v svojem življenju čisto zares potrebujete to magijo, magijo preobražanja, ki jo nudi v živo uprizorjena predstava? Ali je pogled na to magijo skozi otrokove oči tisto, kar res potrebujete? Zdaj pa povsem resno: ali vam je všeč ustvarjanje spominov, ki bodo nekoč v ljubljeni mladi osebi sprožili odskočno desko za igro?
Počakajte.
To vendar zveni čudovito.
Ko se ugnezdite v svoje sedeže in se zavesa dvigne, vedite, da si boste ogledali veliko več od predstave; izkusili boste novo, posebno vez z otrokom, ki vam tako veliko pomeni.
Oh, in mimogrede, tudi ta otrok se bo najverjetneje zabaval.
Prevod: Nataša Jelić
Povezava: Mednarodno združenje gledališč za otroke in mlade ASSITEJ