Baletni triptih Falling Angels je bil zadnja uprizorjena predstava v Slovenskem narodnem gledališču (SNG) Maribor, preden smo bili vsi skupaj soočeni z izrednimi razmerami zaradi novega koronavirusa. Kako se soočate s tem?
Ne samo za nas, ampak nasploh pravila za takšno situacijo ne obstajajo - razen splošnih ukrepov, ki se jih seveda vsi skupaj držimo. Znotraj tega si pravila izmišljujemo sproti, dnevno, tedensko, tu se tudi konča. Dolgoročno načrtovanje v tem trenutku se zdi nemogoče.
Trenutno je najbolj nujno, da plesalci vzdržujejo telesno kondicijo. Na začetku je delovalo kot podaljšan odmor, ko plesalec še vedno ostane samostojno aktiven, a za razliko od običajnih prekinitev dela, ko veš, da boš čez določen čas spet nazaj v gledališču, je zdaj nov psihološki moment, ko tega ne veš. In za nas niti ni ključno, kdaj se bomo lahko vrnili mi, ampak kdaj se bo lahko vrnilo občinstvo. To vprašanje ima trenutno najbolj negotov odgovor, zato so vsakršna predvidevanja nemogoča.
Mariborski Balet je za razliko od Opere uspel izvesti že vse napovedane premiere v aktualni gledališki sezoni. Kljub temu bo verjetno ta nepričakovani odmor tudi tu pustil posledice.
Balet je v kar dobrem položaju. Z obzirom, da nam je uspelo izpeljati načrtovane premiere v tej sezoni in je lažje načrtovati novo sezono, s tem da imamo izdelanih več scenarijev, odvisno pač od razpleta okoliščin zaradi epidemije. V nobenem primeru to ne bo običajna sezona, ampak bo za vse nas velik preizkus. Želimo si novo sezono odpirati z gledališkim spektaklom Carmina Burana kot simbol nove energije in moči, ki nas vse druži v tem težkem času. Carmino Burano sem naredil lani za Veliki kanadski balet v Montrealu in je doživela izjemen odziv, zdaj pa jo bomo prenesli v Slovenijo.
Kako odmor zaradi covida-19 vpliva na vas osebno? Kako ga občutite?
Moram priznati, da se nisem upiral novi realnosti, čeprav me je ustavila sredi velikega projekta, na katerega se pripravljam že pet let. Presenetljivo hitro sem preusmeril vso svojo pozornost in energijo v družino. Počutim se, kot da imam prvi pravi odmor po več kot desetih letih in ti trenutki se mi zdijo izjemno dragoceni.
Ostajam optimist, čeprav so se vsi projekti ustavili. Ustavil se je namreč ves svet, kar nam daje občutek pripadnosti skupnosti. Če bi se to dogajalo samo nam, bi bilo drugače. Ko pa veš, da je ves svet v tem, pričakuješ neke skupne rešitve. Naš poklic je takšen, da smo mednarodno povezani in vidim, da smo vsi v enakem položaju. Čakamo na posledice pandemije in si nabiramo moči za boj s posledicami.
V kateri fazi je vaš projekt uprizoritve Mojstra in Margarete za Bolšoj? Premiera je bila napovedana v letošnjem maju.
Ta datum vsekakor ne bo obveljal. Na projektu je sicer že veliko narejeno, manjkajo pa ključne stvari. Scena je že skoraj končana, kostumi nekje napol. Januarja sem tri tedne že delal s solisti, a to je bilo zgolj iskanje smeri, neke vrste priprava na konkreten začetek, konec marca pa bi se moral vrniti v Moskvo in v osmih tednih do premiere narediti še vse ostalo. Trenutno se kot najhitrejši možni datum vrnitve v gledališče v Rusiji omenja začetek avgusta, kdaj bi lahko začeli znova nastopati pred občinstvom, pa si še nihče ne upa napovedati. V bistvu si sploh ne znam predstavljati, kako bo to delovalo. V baletnih predstavah je vedno več ljudi na kupu in dokler ne bo najdeno cepivo ali zdravilo za covid-19, bo verjetno tudi občinstvo zelo previdno.
Si znate predstavljati, da bi se poslej predstavljali občinstvu le prek spleta?
Nikakor. V tem času vsi najbolj pogrešamo stik in to velja tudi za našo umetnost. Predvajanje predstav prek spleta je lahko trenutna tolažba, ne more pa nadomestiti izkušnje, ki jo človek dobi, ko sedi v dvorani. Tudi za nastopajočega je to nekaj povsem drugega. Nastopi na spletu lahko le delno ublažijo željo po stiku z umetnostjo, ne bo pa to nikoli postalo stalnica oziroma nek nov način konzumiranja umetnosti. Vprašanje je sicer, kakšna bo nova realnost, kako bo vplivala na naš poklic, na gledališče nasploh, a ostajam optimist in menim, da se nam bo uspelo vrniti v neko drugačno normalnost.
Če se vrneva k vašemu sodelovanju z Bolšojem - lani ste bili tam gostovali s Peer Gyntom in razprodali dvorano. Zdaj se vračate z "domačim delom", rusko klasiko. Je za to napetost kaj večja?
Odgovornost je seveda velika, ni pa strahu. Zavedam se dejstva, da bo zgodba uprizorjena "na kraju zločina", a imam dober občutek. Koncept projekta je bil zelo dobro sprejet, hkrati vidim kot prednost dejstvo, da imajo ljudje tam to knjigo v zavesti. Dobro jo poznajo, zato imaš v njeni umetniški interpretaciji bistveno več svobode kot drugod, kjer je knjiga manj znana. To me dodatno stimulira, saj se zavedam, da moram skozi to lastno interpretacijo povedati tisto, kar ni povedano z besedami v knjigi. Skozi metaforo plesa lahko pride do izraza marsikaj, kar je le med vrsticami.
Projekt je specifičen tudi v načinu dela. Izbral sem glasbo Schnittkeja in Šostakoviča, zato je bil dolgotrajen proces pridobivanja pravic, njihovi dediči so glede tega zelo rigorozni. Pogovori v tem procesu so bili tako malce drugačni kot v drugih projektih, a niti za trenutek se nisem čutil omejen ali pa da bi me prikrajšali umetniške svobode. To zelo cenim, prav tako tudi to, da imam vso podporo Bolšoja.
Kako je delati za eno najpomembnejših baletnih hiš na svetu?
Zelo mi je v pomoč dejstvo, da sem pred letom in pol že delal pri njih Petruško in sem imel že priložnost spoznati inštitucijo. Obvladam torej njihov mehanizem produkcije, delavnice in plesalce. To prvo delo mi je dalo ogromno izkušenj in samozavesti in ni več tako kot prvič, ko se mi je zdelo neverjetno, da bom delal za to gledališče. Zdaj sem lahko osredotočen samo na delo kot v ostalih gledališčih po svetu.
Katere projekte imate še v delu?
V Dortmundu imamo jeseni načrtovano Posvetitev pomladi in Petruško, trenutno zame najpomembnejši projekt pa je že omenjena Carmina Burana v SNG Maribor. Maja prihodnje leto bo sledil Peer Gynt v Züriški operi, že februarja pa bo Faust, ki sem ga delal za Züriško opero, uprizorjen v Operi v Leipzigu. V Stuttgartu, kamor se pogosto vračam, bo junija prihodnje leto premiera krajšega baleta, nov celovečerni balet pa tam pripravljam za jesen 2022.
Vaše delo vam je prineslo nominacije za najprestižnejše nagrade, kot so benois de la danse in faust. Uspešnica je bila že vaša prva samostojna koreografija Tango, kasnejši Radio and Juliet je postal pravi mednarodni hit. Kateri projekti pa so vas po vašem osebnem mnenju najbolj zaznamovali?
Vedno zadnji projekt. Je namreč najbolj na površju. Sicer pa je vsak projekt v določenem obdobju pustil svoj pečat v mojem razvoju. Predstave so si tako različne, vsaka ima neko določeno smer iskanja, vsaka je osebne narave, skoznje doživljam sebe v danem obdobju. Zato jih težko primerjam in sem na nek način pomirjen z vsako, pomirjen s preteklostjo. Omenili ste Tango, pri katerem se še vedno sprašujem, od kod ta pogum in mladostniški entuziazem, da nam je tej generaciji brez izkušenj in znanja uspelo pustiti tak pečat.
Radio and Juliet je po drugi strani rezultat dolgoletnega iskanja. Ta predstava me je močno zaznamovala in to pisavo sem kasneje razvijal naprej, a sčasoma sem se uspel osvoboditi tudi tega. Danes sem odprt za vsako novo izkušnjo in mislim, da sem po vseh teh letih koreografskega dela šele zdaj pripravljen učiti se iz lastnih izkušenj. Z vsakim projektom poskušam ostati še bolj odprt, hkrati bolj prazen, da ustvarim prostor za nove izkušnje.
V Mariboru ste že skoraj 30 let. Kako da vas ni nikoli odneslo kam drugam? Verjamem, da ponudb ni manjkalo ...
Če v ustvarjalnem smislu nisem našel neke formule za uspeh, vidim slednjo v tem življenjskem smislu, v tem medsebojnem zaupanju, ki ga tu uživam. To, kar delamo v Mariboru, kljub finančnim težavam in ostalim preizkušnjam, vpliva ključno na moj razvoj, ne le kot umetnika ampak tudi kot človeka. To mi daje trdna tla, je temelj za nadaljnji razvoj. Kljub temu da so bile ponudbe - ni skrivnost, da so potekali pogovori, da bi prevzel vodenje Dunajskega baleta -, sem se odločil, da ostanem tu. Zavedam se, da imam za še zelo pomembne naloge in stvari za urediti za ta ansambel, da se bo lahko nemoteno razvijal naprej, z mano ali brez mene.
Problemov je sicer kar nekaj - že večkrat ste opozorili na kadrovsko podhranjenost mariborskega Baleta.
To je naš edini in največji problem, na katerega opozarjamo že 15 let. Upamo, da se bo to končno uredilo. Redno zaposleni del ansambla se stara, zato moramo vitalni del ansambla oskrbeti s samozaposlenimi in avtorskimi pogodbami, kar je veliko breme za gledališče. To je treba spremeniti. Tisti, ki so odplesali in dostojno oddelali svojo kariero, si zaslužijo normalno pokojnino, mladi pa si zaslužijo zaposlitev. Stvar je zelo enostavna. Če se bo to uredilo in prepričan sem, da se bo, bo imel mariborski in slovenski balet zelo svetlo prihodnost.