Prejemnik Borštnikovega prstana 2018: Janez Škof

"Ko na odru gledamo Janeza Škofa, se zdi, kakor da igra z neverjetno lahkostjo, hkrati pa z energijo in prezenco napolnjuje ves prostor. Enkrat nas navdušuje z minimalizmom v izrazu, drugič z ludizmom, pa s presenetljivo komiko in z drobnimi, preprostimi, a izvirnimi in neskončno duhovitimi domislicami. Njegova igra je skrajno domišljena in analitična, pa vendar se zdi, kot da prihaja iz notranjega impulza, izčiščenega instinkta," je v utemeljitvi najvišje slovenske nagrade za igralske dosežke zapisala žirija.

Radovednost, iskateljstvo in igrivost, ki so po mnenju žirije prav tako nagrajenčeve kvalitete, so ga po študiju na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo vodila skozi domala vsa slovenska gledališča, nastopal je tudi v eksperimentalnih in neinstitucionalnih skupinah ter samostojno.

Igrati je pričel v srednješolskih letih. Še pred zaključkom študija dramske igre in umetniške besede na AGRFT v Ljubljani je bil eno leto zaposlen v Primorskem dramskem gledališču v Novi Gorici. Tam je v sezoni 1982/83 nastopil v petih predstavah, med njimi v Shakespearovi igri Troilus in Kresida, kjer je »dovolj domiselno in prepričljivo« (Dušan Željeznov, Večer, 13.5. 1983.) odigral Troilusa.

Študij je zaključil leta 1984 z vlogo Vnuka v igri Karol Sławomirja Mrožka (diplomiral je dve leti kasneje), približno v tem obdobju odigral talca Leslieja v Behanovem Talcu (1984) v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu, v sezoni 1984/85 pa kot svobodnjak pričel sodelovanje z Dramo SNG Maribor: nastopil je kot Borut v krstni izvedbi dela Borutovo poletje (1984) Gorana Gluvića v režiji Vita Tauferja, s katerim sta kasneje še večkrat zelo plodovito sodelovala. Na mariborskem odru je v tistem obdobju nastopil še kot v Heiner Schneider v drami Meščani (1985) Petra Turrinija, Prokop v Miraklu o sveti Neži (1985) Ervina Fritza, Brana in Vojvoda von Hessenfeld v Metastabilnem Graalu (1987) Nenada Prokića in Tuzenbah v Treh sestrah Čehova (1987). V Prešernovem gledališču v Kranju je oblikoval Schappanziga v Shafferjevi Črni komediji (1987).

Prelom v njegovi karieri je pomenil angažma v Mestnem gledališču ljubljanskem, kjer je bil zaposlen od 1. decembra 1987 do konca maja 1991. Gledalci in strokovna javnost so kmalu prepoznali njegov igralski potencial – v štirih sezonah je v MGL oblikoval sedem dramskih kreacij in za štiri med njimi prejel nagrade.

Za vloge Klementa v drami Klementov padec Draga Jančarja, Lucinda v igri La discreta enamorada Lopeja de Vege in Svetliča v komediji Pesnikova žena prihaja Toneta Partljiča je leta 1989 prejel Dnevnikovo nagrado za najboljše stvaritve v sezoni 1988/89. Žirija je ob tem pronicljivo opisala Škofove igralske kvalitete, ki so in še vedno zaznamujejo njegovo ustvarjanje: »Najbrž med obiskovalci MGL ni nikogar, ki ne bi navdušeno zaploskal dobitniku nagrade za najboljšega igralca v prejšnji sezoni – Janezu Škofu. Verjetno pa bi bili gledalci malo manj složni, če bi se morali odločiti, s katero vlogo si je Janez Škof to nagrado najbolj zaslužil. Kajti značilno za njegovo igranje je prav to, da iz vsake – pa tudi zelo majhne – vloge naredi briljantno in povsem originalno kreacijo. /…/ Janez Škof je eden tistih igralcev, za katere se ponavadi pravi, da jim je igranje v krvi. Njegov izjemni talent, njegova navada, da se vsake vloge loti na popolnoma nov način, in njegovi liki, ki so povsem neopredeljive in svojevrstne igralske kreacije – vse to priča, da je Janez Škof eden najbolj dragocenih in originalnih mladih igralcev.«

Škof je leta 1989 prejel Severjevo nagrado, leta 1990 pa še Sterijevo nagrado za najboljšo moško vlogo – žirijo novosadskega festivala je prepričal njegov Tone Grum v Jovanovićevi igri Viktor ali Dan mladosti (1989). Istega leta je prejel tudi nagrado Prešernovega sklada, in sicer za navedene like v MGL in za Sultana Šahrijarja Lepega v kultni Šeherezadi (1989) v izvedbi Slovenskega mladinskega gledališča – v tistem obdobju je gostoval tudi v drugih gledališčih. V režiji Tomaža Pandurja je kot Sultan Šahrijar Lepi »ustvaril vseskozi sugestiven lik: lascivno figuro drznega izzivalca in pomehkuženega uživača, okrutneža in v materino zavetje zatekajočega se otroka je stopnjeval v demonično bitje, ki kot v transu drhti v orgiastičnem obredu topega klanja in obsedenosti od krvi. Dosledno izzivalna drža in virtuozno obvladanje telesa kažeta igralca z izjemno kulturo giba, idealnega interpreta zahtevnih prizorov, oblikovanih z bogato domišljijo in drznimi koreografskimi rešitvami. Igra Janeza Škofa vnaša v moški del ansambla potrebno ostrino, suveren odrski nastop in intenzivno interpretacijo, s katero postaja Šahrijar Lepi dejansko središčni lik uprizarjane drame skrajne osamljenosti, lik, ki pustoši navznoter in navzven, despot in demon, ki se zazrt v nič koplje v topli človeški krvi.« (Jernej Novak, Dnevnik, 14. 2. 1989.)

V Pandurjevi postavitvi Goethejevega Fausta (1990) v Drami SNG Maribor je odigral naslovno vlogo. Za Doktorja Fausta je leta 1990 prejel nagrado za najboljšo igralsko kreacijo na festivalu MESS v Sarajevu, za ta lik in za Edwarda Schwarza v Lulu (1990) pa še nagrado občinstva Borštnikovega srečanja 1990.

Janez Škof je iz MGL odšel v Slovensko mladinsko gledališče, kjer je v trinajstih letih zasnoval pisano paleto likov: v sodelovanju z režiserjem Vitom Tauferjem je oblikoval nepresežene komične like, kot so Amor v Psihi (1993; za to vlogo je bil leta 1994 izbran za Žlahtnega komedijanta 3. Dnevov komedije v Celju), vseskozi izjemno zabaven Zadnik v Snu kresne noči (1999) in Tartif v istoimenski komediji (1993); a tudi sugestivne, sanjske, domišljijske figure, vpete v pretanjeno ansambelsko soigro v predstavah Silence Silence Silence (1996) in Drrream (2000); pa like, kakršen je Ata Ubu v predstavi Ubu/I. del: Poljaki (2000). Med njegovimi pomembnejšimi kreacijami v SMG velja vsekakor omeniti vsaj še like: Roberto Zucco v Pograjčevi postavitvi istoimenskega teksta leta 1994, Doktor Mozgavšek v Klovnih (1995), Tejresias v Kralju Ojdipu (1998). V predstavi Preganjanje in umor Jean-Paula Marata, kakor ju prikazuje charentonska igralska družina v režiji gospoda de Sada (2002) je združil svoje igralsko, glasbeno in pevsko znanje ter kot Cucurucucu s harmoniko (skupaj s svojim bendom Čompe) določal ritem in atmosfere od začetka do konca.
Nastopal je tudi v zunajinstitucionalnih uprizoritvah, med njimi v projektu Dragana Živadinova (Kozmokinetični kabinet Noordung) OHorganizem – Obred poslavljanja od Tanka (2002).

Leta 2003 se je Janez Škof odločil za naslednji korak v svojem življenju – zapustil je SMG in se pridružil igralskemu ansamblu SNG Drama Ljubljana; od takrat je na tem odru nastopil v sedeminštiridesetih uprizoritvah. Oblikoval je tako glavne in nosilne like kot tudi številne miniature, like, ki jih morda v »običajni« interpretaciji sploh ne bi opazili, v dovršeni izvedbi Janeza Škofa pa postanejo nepozabni in zaznamujejo celotno uprizoritev in gradijo njeno atmosfero. Janez Škof je karizmatičen igralec, ki s svojo neusahljivo energijo, z močno odrsko prezenco, s pretanjenim občutkom za ritem in seveda z nezmotljivim komičnim čutom zna hkrati začarati gledalce in za seboj potegniti tudi soigralce. Zdi se, kakor da s svojo pojavnostjo ustvarja pogoje, ki omogočajo usklajeno, pogosto tudi razigrano ansambelsko igro.

Omenimo le nekaj vlog iz njegovega osupljivega opusa na odru ljubljanske Drame: Arnolf v Šoli za žene (2003), Kralj Edvard Drugi v istoimenski tragediji (2005; za to vlogo je istega leta prejel Borštnikovo nagrado), Divji mož v Podzemnem bluzu (2006), Albertus Rhon v Prostrani deželi (2006), robustni kmet Colladan v Šparovčku (2006), Claire v Služkinjah (2007), Molière v delu Zarota svetohlincev, Molière (2009), Soproga in Služkinja v komediji Ko sem bil mrtev (2010), Zdravnik, Skušnjavec v igri V Damask (2010), Zygfryd Tengier v Ponoreli lokomotivi (2012), Eskim, Človek iz prihodnosti, Metuzalem v igri Misterij buffo (2013), Jurij v Svatbi (2013), Oče v Angelu pozabe (2014; za to vlogo je istega leta prejel Borštnikovo nagrado), Magnus v predstavi Figurae Veneris Historiae (2014), Valentin v Valentiniadi (2016), Glažek v Županovi Micki (2017); nastopajoči v Visoški kroniki (2018), Kadilec, Protikadilec, vokal, harmonika v satiri Prekleti kadilci (2018).

Četudi je Janez Škof eden najbolj uveljavljenih slovenskih igralcev, se kljub bogati igralski in performerski izkušnji še vedno rad poda tudi v eksperimentalne in neinstitucionalne projekte. Nazadnje je izjemne kreacije zasnoval kot Marmeladov, Svidrigajlov in Porfirij v Zločinu in kazni, magistrski produkciji Mirjane Medojević (AGRFT v sodelovanju z LGL, 2017). Društvo gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije (DGKTS) je Zločin in kazen izbralo za najboljšo uprizoritev leta 2017.

Ko na odru gledamo Janeza Škofa, se zdi, kakor da igra z neverjetno lahkostjo, hkrati pa z energijo in prezenco napolnjuje ves prostor. Enkrat nas navdušuje z minimalizmom v izrazu, drugič z ludizmom, pa s presenetljivo komiko in z drobnimi, preprostimi, a izvirnimi in neskončno duhovitimi domislicami. Njegova igra je skrajno domišljena in analitična, pa vendar se zdi, kot da prihaja iz notranjega impulza, izčiščenega instinkta. Res je, Janez Škof ima »igro v krvi«. Zato ni presenetljivo, da je v svoji karieri zasnoval številne like, ki danes veljajo za antologijske in se jih po dvajsetih, tridesetih ali več letih še vedno živo spominjamo. Ob tem ohranja in nadgrajuje svežino svojega igralskega izraza – kot igralec je še zmeraj radoveden, iskateljski in igriv. Najbrž ga prav zaradi tega mlade ekipe tako rade sprejmejo medse.

Janeza Škofa so leta 2014 v intervjuju za Delo povprašali, katere so glavne igralčeve lastnosti. Odgovoril je: »Veselje do igre, občutek za mero, pogum, celotna prisotnost v trenutku, posluh za vse, kar se dogaja na odru, domišljija, sproščenost in znanje teksta.« In prav te lastnosti ima nedvomno sam – jasno jih lahko razberemo iz njegovih odrskih upodobitev. In še več: zdi se, da jih s svojo ljubeznijo do gledališča, s pristopom in z igralsko držo hote ali nehote prenaša tudi na svoje soigralce, še zlasti mlajše, ter tako pripomore k tesni in usklajeni ansambelski igri.

Tea Rogelj

***

Dobitnika Borštnikovega prstana, ki ga vsako leto izmenično podeljujejo igralcu ali igralki za življenjsko delo, je izbrala posebna žirija, ki jo sestavljajo lanska dobitnica Saša Pavček, novi umetniški direktor festivala Aleš Novak, dramaturg Blaž Lukan, gledališka kritičarka Mojca Jan Zoran in teatrologinja Barbara Orel.

Nagrajenec Škof je bil v prvih izjavah za medije presenečen in je težko zbral besede. "Ne vem, kako so se drugi počutili, ko so izvedeli kaj takega. Najprej mi je postalo pred samim sabo in svojimi kolegi nerodno. Seveda pa sem zelo počaščen," je dejal

Čeprav se bodo določeni dogodki odvili že prej, bo slavnostno odprtje festivala 19. oktobra, ko se v galeriji Vetrinjskega dvora odpira razstava v spomin igralcu Jerneju Šugmanu, nato pa v dvorani Slovenskega narodnega gledališča (SNG) Maribor sledi otvoritvena predstava Pohujšanje v dolini šentflorjanski v režiji Eduarda Milerja in koprodukciji SNG Drama Ljubljana, Mestnega gledališča ljubljanskega ter Cankarjevega doma.

Festival Borštnikovo srečanje bo prenovljen in z razširjenimi vsebinami v 14 dneh ponudil nekaj manj kot 70 dogodkov. Jedro festivala ostaja izbor gledaliških predstav slovenskih producentov, ki se potegujejo za festivalske nagrade. Letošnji izbor, ki šteje deset naslovov, je opravila Zala Dobovšek. Poleg tega bo na ogled še 11 predstav v spremljevalnem programu, ki ga je izbral umetniški direktor festivala Aleš Novak.

Celotni tekmovalni program bo nadnaslovljen z napisi v angleščini, da bi ga približali mednarodni javnosti. "Želimo, da je festival promotor slovenske gledališke ustvarjalnosti v širšem mednarodnem prostoru," je povedal Novak.

V mednarodnem programu bodo na ogled štiri predstave iz Italije, Hrvaške in Makedonije. Po novem bodo na festivalu poleg ljubljanske akademije za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) gostovale tudi predstave tujih gledaliških akademij, letos iz Švice, Rusije in Češke. Na ogled bodo v novem programskem sklopu Študentsko gledališče. Nov je tudi programski sklop Mlado gledališče, posvečen usposabljanju pedagoških delavcev in gledaliških ustvarjalcev.

Med novostmi so še dan slovenskih gledaliških ustvarjalcev, pogovori o predstavi takoj po predstavi in nova knjižna edicija Borštnikov prstan. "Na ta način želimo še posebej poudariti pomen te najodličnejše nagrade v slovenskem igralskem prostoru, hkrati pa ohraniti refleksijo o igralski ustvarjalnosti dobitnika ali dobitnice prstana," je povedal Novak.

Želi si, da bi bili vsi dogodki dobro obiskani. "Festival je namenjen ljudem. Napore v letošnjem in prihodnjih letih bomo usmerjali v to, da bo festival razvijal občinstvo, se povezal z lokalnim prostorom in širšo regijo, morda tudi tesneje s slovenskim gledališkim prostorom. Mogoče je bilo v zadnjih letih čutiti malo ohlajen odnos na tej relaciji, mi pa se bomo resnično potrudili, da bo prepoznan kot vseslovenski festival in praznovanje gledališke ustvarjalnosti," je dejal.