Persona

V seriji prizorov se dva glasova, eden zgovoren, drugi skoraj povsem odsoten in prenesen skozi prvega, na svoj način borita z življenjem. Elizabeth Vogler spregovori le dvakrat, dva kratka stavka, od teh le enega povsem samovoljno. Noče se odzvati svetu, ki jo sili v privzemanje vlog. Ironično, Elizabeth je vendar igralka, nekdo, ki vloge ustvarja, prevzema, pooseblja. Se pretvarja. Kot dramatis persona. Njeno nasprotje, Alma (»duša«), medicinska sestra, postopoma izdaja vse, kar ji leži na duši, dokler ne začuti, da jo molk, s katerim je obdana, zmeraj bolj duši.

Njuna dilema je dilema umetnika: vztrajati v besedičenju, kopičenju (pris)podob, iskanju vedno novih izrazov, vedoč, da ni mogoče izraziti (do)končnosti, ali prenehati ustvarjati in s tem prenehati biti to, kar si, prav zaradi zavedanja, da realnosti ni mogoče poustvariti? Niti Elizabeth niti Alma nista zadovoljni s tem, kar sta, takšni, kakršni sta. Elizabeth tiho proučuje zgovorno skrbnico, Alma večkrat izrazi željo, da bi bila Elizabeth. V preigravanju vlog se postavlja pod vprašaj ne le njuna realna identiteta, temveč tudi realnost kot taka.