Zaspan nedeljski večer je visel nad meglenim celjskim mestnim jedrom. Tu in tam kakšen avtomobil ali sprehajalec psa, sicer pa nič – tema in tišina. Toda okoli gledališča se je nekaj dogajalo, na stopnišču pred vrati so migotale prižgane svečke, vrata so se zapirala in odpirala. Prihajalo je vedno več urejenih parov, starejših in mlajših, pa tudi posameznikov, nekateri z rokami v žepih zaradi mraza. Oddali so plašče biljeterjem v garderobi, poiskali so svoje sedeže. Redko kateri je ostal prazen – zaključek gledališkega festivala je pritegnil veliko ljubiteljev smeha in kulture. Dvorana se je stemnila in žarometi so na oder posvetili kakšnih pet minut čez pol osmo zvečer. Začel se je konec, veliki finale Dnevov komedije.
Na odru so bili igralka in povezovalka tega večera Pia Zemljič, nekako na sredini odra upravnica SLG Celje Tina Kosi, ob strani pa sta biljeterja stala za mizo, na kateri so se bohotile nagrade za žlahtne komedijante. Kdo bo dobil naziv žlahtnega komedijanta (in komedijantke)? Katera komedija bo okronana ta večer? Morda so gledalci pridržali sapo ob razglasitvi ali pa tudi ne, saj jih ta niti ni tako zanimala in so raje potrpežljivo čakali na predstavo, ki je sledila (in je bila tudi imenitno preživet nedeljski večer). Kakorkoli že, razglasitev ni trajala dolgo, nihče ni preveč izgubljal besed. Kratko in prijetno. Pričela se je s kratkim uvodnim govorom Tine Kosi, ki se je odločila (kot je povedala), da večer raje prepusti komedijantom, se je pa zahvalila sponzorjem, brez katerih, kot je poudarila, festivala ne bi bilo.
Najprej je bila razglašena žlahtna komedijantka, zanimivo, letos je bila to edina komedijantka med žlahtnimi komedijanti večera po izboru občinstva, Silva Čušin. Zasluženo? Zagotovo. V Ponudbi in povpraševanju je zaigrala shizofreno Maro Rodman Korošec, babico z dvema osebnostma. Žirija (sestavljali so jo Anica Kumer, igralka, Urška Brodar, dramaturginja, in Bojan Cvelfar, direktor Zgodovinskega arhiva Celje) je opisala preskoke med obema vlogama kot tiste žlahtno komične.
Nadaljnje nagrade so pripadale moškim – za dlakocepsko natančnost in lahkotno ter naravno Molièrovo govorico je bil z nazivom žlahtni komedijant ovenčan Gregor Čušin za vlogo skopuha Harpagona v predstavi Skopuh.
Žlahtni režiser je z izjemnim občutkom za tempo in ritem ter za subtilen humor, kot je utemeljila žirija, postal Diego de Brea. Nadalje je zapisala tudi, da je celo ulovil sam »Lubitschev prijem« – toda kako uloviti kaj tako neulovljivega (in večznačnega), kot je »Lubitschev prijem«, ki je bil zadeva mnogih razprav že za časa Lubitschevega življenja? Žirija najbrž sama dobro ve, kaj je s tem mislila, vendar pa tega ni delila z obiskovalci večera. Žlahtna komedija je šla prav De Brejevi predstavi Ko sem bil mrtev, nastali po filmu legendarnega Ernsta Lubitscha. V njej komično najbolj dosegajo ravno moški igralci v ženskih vlogah (pri čemer najbolj blesti Jernej Šugman, ki je bil na dan predstave tudi komedijant večera), za žirijo pa je bila to »izjemna poslastica«, ki se stopnjuje do »orgastičnega vrhunca«.
Predstava je sicer tesno sledila tudi najboljši komediji po izboru občinstva, ki pa je bilo zelo jasno, obiskovalci s(m)o to lahko spremljali prek spleta. Za skoraj celo decimalko je prednjačil (in vzbujal salve smeha) Termina(l)tor Tamare Matevc in Borisa Kobala v režiji Sama M. Strelca. Gojmir Lešnjak Gojc in Boris Kobal sta obiskovalce očitno nasmejala do razbolelih trebušnih mišic in morda kake solzice v očesu, ocena predstave je bila kar 4,7162.
Kar tri od štirih nagrad žirije so tako šle SNG Drama Ljubljana, četrta pa Mestnemu gledališču ljubljanskemu. Nagrajenci so bili torej ljubljanski ustvarjalci. Je to naključje? Morda gre to ob širokem izboru predstav (že za sam festival in potem tudi za nagrado) pripisati prav temu: naključju. Toda – ali morda politična centraliziranost pomeni tudi centraliziranost kvalitetnejšega kulturnega ustvarjanja? So ljubljanske produkcije in ustvarjalci »boljši«? Ali pa imajo v Ljubljani preprosto več smisla za humor? Morda ni odveč omeniti tudi, da je bila kar polovica tekmovalnih predstav »ljubljanskih«. Odgovor na vprašanje o kvaliteti ljubljanskih v nasprotju z ostalimi slovenskimi produkcijami prepustimo bralcu teh vrstic v samostojni razmislek.
Podelitev je Pia Zemljič sklenila z modrimi besedami, da je tudi življenje komedija, če ga ne gledamo ravno pod lupo. Sledila je predstava Ločeni odpadki Borisa Kobala, vzbudila je nemalo smeha z rdečih sedežev celjskega teatra. Tako (ali pa kakšno urico pozneje ob z belimi prti pogrnjenih in bogato obloženih mizah na rdeči preprogi) so se končali dvajseti Dnevi komedije. Vsekakor so bili to prijetno in nasmejano preživeti konci tedna v toplem ambientu Ljudskega gledališča Celje.