Za devetimi gorami in devetimi vodami je na daljnem severu, kjer so pozimi kratki dnevi in dolge mrzle noči, živel majhen deček, ki je bil zelo bolehen. Imel je svetle, pšenične lase, ki so mu ves čas bežali na obraz, in radovedne modre oči. Bil je tako majhen in droben, da bi ga zlahka odpihnila tudi najlahnejša sapica. Ni imel prijateljev, saj so se vsi igrali na travniku ali se podili po gozdu. Deček pa je najraje ostajal doma, poslušal pravljice, gledal skozi okno, opazoval ptice, ki so se poigravale z drevesi, hrepeneče strmel na s soncem obsijano dvorišče in z otroško otožnostjo premišljeval, kako lepo bi se bilo igrati zunaj. Včasih, ampak čedalje redkeje, so ga obiskali sošolci in ga vabili na sprehode po gozdu, vendar je bilo dečka strah, da bi se znova prehladil, saj bi nato moral ležati v postelji in za kazen še piti bedasti bezgov čaj, ki ga vedno opeče po jeziku. Zato se je raje skrivaj igral na skrivnostnem podstrešju. Nekega zimskega dne se je znova prehladil in nihče ni mogel ugotoviti, kako se je to zgodilo. Babica je zakurila v štedilniku, da bi mu pripravila veliko skodelico čaja. Tokrat sta z dedkom sklenila, da bosta dečku pripravila presenečenje in mu razkrila skrivnost bezgovega čaja. Na skrivaj sta se dogovorila, da bosta dečku ob vročem bezgovem čaju, ki pozdravi tako prehlad kot tudi katere hujše bolezni, povedala zdravilno pravljico.

Dedek je začel pripovedovati zgodbo o čudoviti vili Driadi, ki živi v bezgovem grmu in ki nas obišče, ko smo bolni. »Bezgova driada se skupaj s pravljico skriva v čajniku,« zaupno prišepne dedek. »Le popij čaj, mogoče se bo prikazala. Pa popihaj, da se ne opečeš!« Deček nejeverno in s težavo prav počasi popije dva požirka čaja, gre do mize ter poškili v čajnik. Iz njega se sprva nekoliko pokadi, malo zaropota, čajnik se trikrat zavrti, nato poči in nenadoma se zasliši čudovit, nežen glasek: »Pozdravljen, deček, danes ti bom jaz povedala pravljico!« Iz čajnika pred dečkovimi očmi zraste veliko bezgovo drevo, na katerem sedi nenavadna deklica z zelenimi lasmi. Obleko ima iz bezgovih listov, v naročju pa vse polno bezgovih cvetov, ki jih kot snežinke posuje po presenečenem dečku. Deklica, ki je pravzaprav vila Driada, vzklikne: »Pridi, popeljala te bom na čudežno potovanje, ki ga ne boš nikoli pozabil!« In že letita nad bežečo pokrajino, pod sabo vidita reke, gozdove, travnike, vasi in mesta. Driada ves čas vzklika: »Tega ne boš nikoli pozabil!« Raziskala sta sleherni kotiček gozda in na obronku odkrila prve zvončke. Opazovala sta zelenenje dreves v Deželi brstenja prvih ljubezni in se nagajivo skrivala za debli. Deček je prvič v življenju izdolbel piščal in zaigral posebno pomladno pesem, Driada pa je vzklikala: »Tega ne boš nikoli pozabil!«

Odpravila sta se naprej in letela čez širne gozdove, obiskala gradove in revne kmete, prešerno prepevala in tako vsakemu, ki ju je srečal, polepšala dan. Ustavila sta se ob reki in deček si je zaželel, da bi se lahko kot kralj in kraljica vozila s čolnom po prekopih. Zaželel si je še, da bi lahko tudi sam nosil krono in se z Driado kot kraljevič lovil po travnikih. Sredi belega dne sta z neba padli zvezdi, postali kroni in deček se je ob Driadini ljubeznivosti opogumil ter začel ustvarjati svoje kraljestvo. Trava je zrasla, zacvetel je mak in deček se je z Driado veselo lovil po Poljih zorečega življenja. Njuno prijateljstvo se je utrdilo, ko se je poletje že začelo prevešati v jesen. Zapihal je močnejši veter in Driada je morala na pot. Deček je tiho zaslutil odhod v Pisane gozdove poslavljanja in močno ga je stisnilo pri srčku. »Zakaj odhajaš, Driada?« Bezgova vila se je milo nasmehnila in mu pojasnila: »Grem, ker se bliža zima, in takrat počivam do pomladi.« Deček se je razžalostil, stisnila ga je tesnoba in nenadoma se mu je zazdelo, da je vsega lepega konec. Gozdovi so se spremenili v Belo pokrajino pozabljenja in dečka je postalo na smrt strah. Zazdelo se mu je, da je popolnoma sam na celem svetu, pozabil je na pomlad, poletje in jesen in ni opazil niti iskrive beline snežink, ki so se vrtinčile okoli njega. Močno se je stisnil k sebi in zaspal.

V sanjah je poletel vse do Lune, v kateri je prepoznal Driadin nasmeh. In Luna mu je rekla: »Dragi deček, naj te ne bo strah, vsake zime je enkrat konec. Le pogum! Če si pogumno izbereš svojo pot in cilj, te bom varovala in vodila!« Dečka pa je zanimalo samo eno: »A bom še kdaj videl mojo vilo, vilo Driado?« In Luna je odgovorila: »Seveda. Če boš zbral pogum in skočil v vrtiljak veselja.« Deček je previdno pogledal navzdol proti Zemlji in se kljub strahu odločil za pogumni skok: »Pa naj bo, poguuuum!« V skoku se je iz krika strahu izvil vzklik navdušenja. Deček je v daljavi zaslišal Driadin glas in se znašel na najlepšem vrtiljaku, kjer so se okoli njega vrteli letni časi: pomlad, poletje, jesen in zima. In deček je spoznal, da ima vsak letni čas svoj čar in da je tudi zima nekaj prav posebnega. Pogumno se je vrtel, vse dokler ga ni premotil oddaljen babičin glas: »Naš mali pa res mirno spi, kdo ve, kaj neki sanja, da se tako smeji!« Deček se je ob teh besedah nenadoma predramil, zaspano zamežikal in prav nič mu ni bilo jasno, kaj se je v resnici zgodilo. Spomnil pa se je, da je bil v toplih krajih, kamor ga je popeljala njegova vila, vila Driada, in pa seveda tudi skodelica vročega bezgovega čaja. In počutil se je mnogo bolje.



Iz gledališkega lista uprizoritve