Svet se spreminja pred našimi očmi in poskušam ga razumeti, se odzivati nanj, ga sprejemati ali pa ga tudi ne sprejemati. Čas epidemije, ki zdaj traja že eno leto, se mi je čudno zalezel pod kožo. Zdi se mi, kot da živim nekakšne sanje, nekje med spanjem in budnostjo. Na misel mi pride Shakespeare: »Iz take snovi smo, kakor so sanje – in naše malo življenje je obkroženo s spanjem.« Tak občutek me preveva že vso sezono. Naveličana sem vseh teh omejitev, potrebnih in nepotrebnih, ki so tako močno zarezale v nas.
Gledališče obstaja v polju javnega. In se na to odziva. Odziv gledališča na popolno ustavitev javnega življenja v tej sezoni pa občutim kot upor. Upor proti zaprtju kulturnih ustanov za obiskovalce, proti prepovedi javnega združevanja, proti ukinitvi možnosti upora. Gledališče je našlo novo možnost izraza, ki je podobna gverilskemu boju. Če ni mogoče izvajati predstav v živo za gledalce v dvoranah, jih je mogoče izvajati v živo za gledalce v njihovih dnevnih sobah. Delamo neprekinjeno, s strogim upoštevanjem vseh ukrepov, kar je zlasti za igralce izjemno naporno – interpretacija je nekaj tako krhkega, pod maskami pa se težko diha, kaj šele zares vživlja … zaradi mask je tudi režiserjem in nam dramaturgom težko videti pravo vsebino. A smo kljub temu prišli do spletnih premier. Nastale so nove forme, ki bodo morda ostale, čeprav se verjetno prav vsi neizmerno veselimo ponovnega srečanja v dvoranah. Zdi se, da je bil gverilski boj gledališča v teh čudnih razmerah do zdaj še kar uspešen, kljub nepredvidljivim zasukom in nenadnim ustavitvam. Utrujeni smo od nenehnega prilagajanja razmeram. V tem trenutku delamo z upanjem, da bo kmalu mogoče uprizarjanje v živo.
Gledališče je komunikacija, ki se tudi v tem času ni ustavila. To me opogumlja. Gledališče je močneje ukoreninjeno v našo kulturo, kot smo pripravljeni verjeti. Bo pa kljub temu plačalo visoko ceno. Želim si, da bi ponovno odprtje gledališč pričakalo željne gledalce z vrhunskimi predstavami in v najboljši kondiciji. Zato delamo naprej.