Kdaj si začela s pisanjem za gledališče?
V bistvu sem zares začela na akademiji, čeprav sem pisala že prej. Vedela sem, da se želim ukvarjati z gledališčem; v srednji šoli sem amatersko igrala, kasneje pa sem se odločila vpisati na dramaturgijo in tako začela pisati za gledališče.
Od kje črpaš inspiracijo za pisanje, kaj so tvoji vzvodi za začetek pisanja dramskega besedila?
Dolgo sem inspiracijo črpala iz konkretnih dogodkov vsakdanjega življenja. Prve drame so bile bolj ali manj realistične, bile so preslikave tega, kar se je tudi meni dogajalo, situacij, problemov, bile so družbeno angažirane … V eni drami obravnavam geto skupine, v drugi so hiphoperji. Kasneje pa sem se začela navdihovati s pregovori, pojavi, reklamami – malimi stvarmi, kot so na primer tudi slike. Idejo za svojo zadnjo dramo sem dobila iz grafita, ki sem ga videla na ulici.
Pred letom dni sem napisala dramo, v katero me je pritegnila zgodba Natasche Kampusch, ki je bila prav takrat izpuščena na svobodo. Torej je bil vzvod za pisanje novinarski članek. To ni biografska drama; v njej ni osebe Natasche Kampusch, ampak je v njej povzet način, na katerega so mediji predstavili njeno zgodbo. Način, na katerega mediji obrnejo zgodbo v svojo korist – v drami se sprašujem, kaj je realnost, kaj ni …
Ali misliš, da se ti pogled na dramsko pisanje spreminja? Že to, da te zdaj navdihujejo druge stvari, nekako predpostavlja drugačen način gledanja.
Mislim, da je to bolj nekakšno osvobajanje od forme. Ko pišeš realistično, si vezan na klasično formo, ki te omejuje, da se ne prepuščaš intuitivnemu pisanju. Jaz sem dolgo iskala formo, ki bi bila primerna za mojo senzibilnost. Ugotovila sem, da je to popolnoma odprta forma, ki ni klasično dramsko besedilo. Ko bereš mojo dramo, ne moreš biti stoodstotno prepričan, da bereš dramsko besedilo. V svojih zadnjih dramah tudi nimam več dramskih likov, bolj spominjajo na pesem ali zgodbo. Ko se osvobodiš od forme, so lahko inspiracija tudi sanje, barva, emocija …
Kakšen je tvoj mehanizem pripovedovanja v zadnjih dramah? Kaj jim je skupno?
Vsem mojim dramam je skupna emocija, prisotna od začetka do konca; in tako so v formalnem smislu vse od začetka do konca skoncentrirane na emocijo. Kar se dogaja medtem, pa nima nikakršne logične povezave.
Vse manj vem, kaj se dogaja v mojih dramah. Nekako pričakujem, da to režiser sam ugotovi. Imam srečo, da so vse moje drame igrane – tako imam vedno vpogled v režiserjev način gledanja in dekodiranja.
Zadnje tri drame sem pisala po naročilu; in ko veš, da bo drama uprizorjena, se lažje prepustiš in ne razmišljaš o tem, ali bo kdo razumel ali ne – nekdo bo to moral razumeti, ker bo dramo uprizoril. Pri zadnjih treh dramah ves čas delam z istim režiserjem, saj sva vzpostavila zelo močno in kreativno komunikacijo. On je dojel moj stil pisanja; ko meni ni jasno, kaj se dogaja v mojih dramah, je jasno njemu. In to je super.
Kako si se počutila, ko si videla svojo prvo dramo na odru? Kakšen je občutek zdaj, po že kar nekaj uprizorjenih dramah?
Jaz nisem eden izmed piscev, ki vedo, kako naj njihova drama zgleda na odru. Pričakujem, da režiser besedilu doda svojo vizijo; tako se mi ni nikoli zgodilo, da bi bila zaradi režiserjeve vizije popolnoma razočarana. Njegova vizija je le ena izmed mnogih; prepričana pa sem, da sama ne bi mogla nikoli zrežirati svojega dela. Imam veliko srečo, da so do zdaj vsi režiserji razumeli mojo senzibilnost in ni nihče besedila prebral popolnoma drugače, kot sem si ga zamislila.
Ko je bila uprizorjena moja prva drama, mi je bilo malo čudno, a sem mislila, da bo dosti hujše. Kasneje nisem imela nikakršne treme.
Prej si omenjala formo, iz katere so izšle prve drame. Domnevam, da je to način, na osnovi katerega pišete na akademiji v Beogradu. Na AGRFT-ju nimamo predmeta dramsko pisanje, zato me zanima, kako to poteka tam.
Naša akademija, še posebej katedra za dramaturgijo, ima dolgo tradicijo in tam učijo na precej zastarel način. Potrebovali bi sodobno rekonstrukcijo sistema, več mladih …
Po drugi strani pa je vzpostavljen mehanizem, ki te usmeri v pisanje. Študent dramaturgije mora vsako leto napisati eno celovečerno dramo. To je temelj. Istočasno študent vsako leto napiše tudi celovečerni scenarij. Vsako leto zamenjaš profesorja in greš v štirih letih preko osmih profesorjev za dramsko pisanje in scenaristiko. Ker nas ni tako veliko, je možno, da se na tekstu dela celo leto. To sta glavna predmeta in potekata vsak dan.
Pomanjkljivost je, da niso vsi profesorji tudi pisci – saj se težko približajo tvoji poziciji iz teoretičnega zornega kota. Nimajo izkušnje aktivnega pisanja. Imela sem na primer profesorja, ki je do te mere določil, kako naj se napiše drama, da sem zavoljo izpita napisala natančno tako, kot si je zamislil. Grozno.
Sistem te pripravi do tega, da pišeš; malo se mi sicer zdi nesmiselno, da smo morali prvi dve leti pisati realizem, saj nekdo nima nikakršne senzibilnosti za realizem, je pa genialen v abstrakciji. Odkar sem zaključila akademijo pišem, kar se meni piše.
- Povezave: