Bezgova pravljica, ki je nastala po literarni predlogi Andersenove pravljice Bezgova mamka, (Hyldemoer), je pravljica o spominu in o tem, kako iz zgodbe nastane pravljica. »Najčudovitejše pravljice zrastejo iz resničnega,« preberemo pri Andersenu, in prav zato ob pripovedovanju resnične zgodbe iz čajnika v njegovi pravljici vzbrsti velik grm, pravo bezgovo drevo. V njem živi bezgova driada, na Danskem poznana kot bezgova mamka, sama pa pravi, da jo lahko kličemo tudi spomin. Driado prikliče zgodba o starih zakoncih, ki jo prehlajenemu dečku pripoveduje šegavi starec. V njegovi zgodbi se stari pomorščak in njegova žena na dan zlate poroke spominjata lepih in tudi težkih trenutkov iz svojega življenja. Lepi so bili v otroštvu, ko sta zasadila bezgov grm, težki pa v času, ko je kot pomorščak plul po morjih in mlada deklica ni vedela, ali se bo sploh še kdaj vrnil. Prehlajenemu dečku se ta zgodba ne zdi preveč pravljična, zato iz bezgovega drevesa, ki je zrasel v čajniku, nepričakovano prileti bezgova driada. Vzame dečka, si ga položi na svoje prsi iz bezgovih vej in ga ponese čez širno dansko pokrajino. Driada se spremeni v mlado deklico in z dečkom v štirih letnih časih prepotujeta vso deželo. Poje mu pesem: »Tega ne boš nikoli pozabil!« in ko mali deček zraste v moža, mora prav tako kot pomorščak iz zgodbe šegavega starca na morje. Čez mnoga leta stari mož in stara žena, podobno kot praded in prababica v zgodbi šegavega starca, sedita pod cvetočim bezgovim drevesom. Nad njima v krošnji drevesa sedi bezgova driada, ki si iz venčka izpuli dva cvetova. Ko ju poljubi, se spremenita v zlati kroni, ki ju položi na glavi starih zakoncev. Dedek svoji stari ženi pripoveduje zgodbo o bezgovi driadi, kot so mu jo povedali, ko je bil še majhen. Prav tu se pravljica konča in prehlajeni deček, ki je medtem zaspal, plane pokonci. Ne ve, ali je sanjal ali je bilo vse to res. Bil je namreč v toplih krajih, kamor ga je zaneslo … kdo ve kaj. Morda le dve zvrhani skodelici bezgovega čaja.

Pravljica Bezgova mamka ponazarja paradigmo, po kateri deluje kolektivni spomin in prenašanje preprostih, a bistvenih informacij iz roda v rod. To so informacije, ki so osnovni gradniki neke družbe in njene kulture. V tej pravljici Andersen jasno izriše potek nastanka pravljice, ki vznikne iz resničnega in se nato preoblikuje, dobi magične elemente ter s tem simbolno vrednost za neko družbo. Bezgova mamka je tako pravljica v pravljici, pravljica o nastanku pravljice in pa pravljica o pomembnosti spomina, tako zgodovinskega kot tudi kolektivnega in intimnega. Obstajajo tanke, nevidne vezi, ki držijo od ene do druge in naslednjih generacij. Te vezi krepi pripovedovanje oziroma ustno izročilo, ki predstavlja stik s prvotno zgodbo. Prav to pozna in novim generacijam vedno znova pripoveduje bezgova mamka, ki je v realnosti sicer ne vidimo, lahko pa njeno čarobno delovanje občutimo na nivoju simbolnega. Zato sama sebe imenuje spomin, ki pa, kot vemo, deluje po svojih zakonitostih in ni nikoli popolnoma zanesljiv. Meje resničnosti so pogosto zabrisane, nekatera mesta umanjkajo in jih nadomestijo nova, včasih se resničnost celo popolnoma preoblikuje v pravljično magijo in zakrije sledi prvotne zgodbe. Vendar pa paradigma kljub temu deluje, vse dokler je zgodba živa, pripovedovana in razumljena.

Priredbo Bezgove mamke smo naslovili Bezgova pravljica, saj njeno pravljično dramsko jedro tematizira zdravilno moč pravljic in domačega bezga (sambucus nigra). Naš Deček ni samo bolehen, ampak tudi prestrašen in negotov, boji se odkrivati zunanji svet in večino časa preživi v domači izbi. Prehlajeni Deček si zaželi pravljico o otroštvu Dedka in Babice in o Dedkovem potovanju v tople kraje, saj je njegova skrita želja, da bi tudi on odkrival svet in potoval v čudežne dežele. Andersenov šegavi starec v Bezgovi pravljici postane Dedek, dečkova mama Babica in kar naenkrat se znajdemo v stari izbi, kjer sobivajo različne generacije in kjer se resnične zgodbe s pripovedovanjem prenašajo iz roda v rod. Dedek in Babica v Bezgovi pravljici pripovedujeta zgodbo svojega življenja, vendar se Dečku ta že tolikokrat slišana pripoved ne zdi preveč pravljična. Njegova želja po resnično pravljični pravljici, v kateri se zgodijo čudežne stvari, in po odkrivanju sveta za oknom domače izbe prikliče bezgovo vilo Driado, s katero se poda na sanjsko potovanje, kjer se mu uresničijo njegove najbolj skrite želje in kjer doživi tudi preizkušnjo poguma. Sanjsko potovanje je zdravilo za Dečkovo dušo, bezgov čaj s svojimi zdravilnimi učinkovinami pa za prehlad, ki ga muči v turobnih zimskih dneh. Potovanje med resničnostjo in sanjami vodi in usmerja sanjska logika, v kateri se vzpostavljajo nenavadne povezave, popačenja realnih dogodkov, zamenjave podrobnosti in osrednjih motivov ipd.

Pripovedovalci zgodb so, tako kot bezgova driada, šegavi starec in Hans Christian Andersen, posebna bitja. Zaradi svoje naloge so pogosto postavljeni izven družbe, morda lahko tako bolje opazujejo ali živijo svoje svetove skozi pripovedovanje zgodb. Sicer nevidno delovanje spomina se v Bezgovi pravljici konkretizira skozi večpomensko poetično simboliko bezga. Bezeg je simbol ljubezenske zvestobe, v njem prebiva osrednja germanska boginja Holder ali Holla, pred hišo zasajen bezgov grm pa ščiti dom pred zlobnimi duhovi. Bezeg ima pomembno mesto tudi v domači lekarni, saj ga zaradi ugodnega vpliva na imunski sistem uporabljamo pri prehladu in vročini. Prehlajenega Dečka v Bezgovi pravljici prav bezgov čaj popelje na fantazijsko potovanje skozi letne čase, v neznane kraje in v samo jedro čarobnega dogajanja, v katerem odkrije bogastvo in lepoto življenja ter se kaj hitro počuti veliko bolje.



Iz gledališkega lista uprizoritve