Intervju z Mariusom von Mayenburgom:

Od kod ideja za Mučenika?

Ta drama je bila moj odziv na debato o islamu, ki se mi je zdela – in se mi še vedno zdi –  dvolična. Ti novi desničarski politiki se pretvarjajo, da branijo tako imenovane zahodne oziroma krščanske vrednote. Prvič, mislim, da ti ljudje nimajo najmanjšega pojma, o čem govorijo. Ničesar ne vedo o kulturi, ki jo domnevno branijo. Drugič, sam resno dvomim o tako imenovanih krščanskih vrednotah. In ravno o tem sem hotel spregovoriti v Mučeniku: preden začnemo navajati Koran, da bi dokazali, kakšno nasilno besedilo je, bi si morali podrobno ogledati »našo« Knjigo. Vtis imam, da so pravzaprav vse monoteistične religije v navzkrižju z demokratičnimi vrednotami, ker pač izvirajo iz avtokratskih časov in kultur. Povrhu tega vse prežema globoka patriarhalna struktura. Se pravi – če hočemo pluralno in svobodno družbo z enakimi pravicami za vse, naš moralni kompas ne bi smele biti monoteistične religije.  

V kakšni družbenopolitični klimi je nastal Mučenik?

Mika me, da bi vam rekel, da je bila klima vseeno boljša od današnje. Takrat si niti približno nisem mogel predstavljati, kako grozno šele bo. Tisto je bil čas paranoje in sovražnosti. Zdaj pa je dodaten novi element neizmerna količina neumnosti in nevednosti, ki spodkopavata demokratično formiranje volje.

Benjamin se oboroži s citati iz Svetega pisma, s katerimi podpihuje sovraštvo, nasilje, antisemitizem, nestrpnost do istospolnih in do žensk. Je Benjamin le simptom nemoči liberalno demokratične družbe, ki želi na vsak način ostati politično korektna?

Zame politična korektnost nikoli ni bil protislovna ali sporna. Navsezadnje ni politična korektnost nič drugega kot vljudnost. To, da uporabljaš jezik na tak način, da ne žališ drugih, je vprašanje spoštovanja in lepega vedenja. O tem sploh ni kaj razpravljati – nobene razumne alternative politični korektnosti ni. Pika. Po drugi strani pa vidim, da so problem neprebavljene desničarske ideje, ki jih je v 60. in 70. letih porazila edinole intelektualna manjšina. Ker je bila večina ljudi pod vplivom te intelektualne manjšine, ni sodelovala v političnih debatah, ki so formirale levo usmerjeni akademski mainstream naših dni. Vse dokler je ta večina živela v utvari družbene soudeležbe, njene politične ideje niso imele nobene politične teže. A to se je zdaj spremenilo, in dojeti moramo, da rasizem, mačizem, sovraštvo do manjšin, ekonomski darvinizem in podobno v resnici niso bili nikoli premagani.

V Mučeniku se odpira tudi vprašanje odnosa šole, vere in osebnega prepričanja, saj laična država pod pritiski agresivne religioznosti popušča in odstopa od svojih vrednot. Zakaj je religija tako prikladna snov za manipulacijo in ne nazadnje za dosego posameznikovih ciljev, ki niso v skladu z družbeno normo?

O drugih religijah ne vem dovolj, da bi lahko to trdil, o krščanstvu pa vem, da deluje na podlagi preproste kupčije: »Če boš do smrti sledil našim pravilom, boš po njej nagrajen.« To je zelo preprosta in učinkovita metoda, s katero pridobiš moč nad ljudmi. Poganja jo najhujši človeški strah: strah pred smrtjo. In religija obljublja rešitev zanj. Najbolj zvito pa je to, da ji nikoli ni treba prevzeti odgovornosti. Nihče še ni vstal od mrtvih, se vrnil in rekel: »Vse to je sleparija.« Po svoje je res nenavadno, da so lahko religije tako uspešne, kajti kdo pri zdravi pameti pa bi privolil v kupčijo, ki se glasi: »Ti meni denar zdaj, jaz pa ti ga bom vrnil, ko boš umrl.« Pri krščanski veri je zelo priročno še to, da temelji na knjigi. Na literaturi! Vsi vemo, da je literatura odprta za interpretacije. Se pravi, da ima lahko knjigo za orožje, s katerim se v skladu s svojo interpretacijo boriš za karkoli po svoji izbiri. To je ena od tem, ki jo načenjam v Mučeniku.

V nekem intervjuju ste izjavili, da ste bili pred dvajsetimi leti, ko ste napisali Ognjeni obraz, zelo jezni. Kako se počutite danes? Kaj se vam zdi največji problem sodobne družbe?

Stvari, ki jih opažam, me še vedno razjezijo, a z leti me postaja tudi strah, in to zelo. Vidim, da so v Nemčiji po 70 letih miru – kar je približno življenjska doba posameznika – pozabili zgodovino in da ljudje vsi veseli znova zapadajo v nevednost in se oklepajo politike preprostih odgovorov na zapletena vprašanja. Vsi mogoči mediji – družabni in protidružabni  – sodelujejo pri razširjanju in množenju neumnosti in laži.

Zelo pogosto so nosilci dogajanja v vašem dramskem pisanju mladi ljudje, ki so nasilni, moteči in s svojimi dejanji razburjajo svojo okolico, nemalokrat pa njihova dejanja pripeljejo do ekstremnih dogodkov. So njihova dejanja le posledica mladosti ali gre za globlje nestrinjanje s svetom?

V otrocih in mladini vidim revolucionarni potencial. Pod hudim pritiskom so, naj najdejo svoje mesto v družbi. In zelo pogosto jim ta ne nudi posebej vabljivih možnosti. Hkrati pa jih hromi tudi pomanjkanje dvomov in pomislekov, kar tudi lahko pospeši njihova dejanja. Lahko bi rekli, da je to pomanjkanje izkušenj in modrosti. A če hočeš to spremeniti v nekaj pozitivnega, se moraš odpovedati kompromisom in pokvarjenosti – in si ustvariti jasnejši pogled na to, kar se dogaja. Iz tega se lahko rodi pogum za spreminjanje stvari, ki ga starejše generacije včasih nimajo. Če se hoče družba razvijati in spreminjati, bo potrebovala mlado generacijo – in prav zato je naša odgovornost, da nudimo otrokom in mladim izobrazbo in socialne veščine in kulturo, še toliko večja.  

Zelo pogosto v svojem dramskem pisanju pod drobnogled postavljate družino in zapletene odnose v njej. Je disfunkcionalno družinsko okolje po vašem mnenju najpogostejši vzrok za uničevalno vedenje posameznikov?

Res ne vem, ali obstaja karkoli, kar bi lahko imenovali funkcionalno družinsko okolje. Zagotovo pa s tem ne mislim, da so vedno krivi starši, če gre kaj narobe. To bi bilo preveč preprosto. Dejansko me najbolj zanimajo družine in družinske zgodbe, saj je to dvoje najboljše »naravno okolje« gojišče za obravnavanje čustvenih konfliktov. Ljubosumje med brati in sestrami, generacijski prepad, zloraba moči, čustveno manipuliranje – vse to boste v zgoščeni obliki našli v družinah. Res bi težko našli boljši prostor za dramo, kot je družina. Zato je toliko dram v resnici družinskih dram: Hamlet, Oresteja, Ibsenova Divja račka …

Ste kritičen opazovalec anomalij sodobne družbe, v svojih dramah jih izrišete brez zavor, prizanesljivosti, vendar z obilo ostrega humorja. Je ravno humor tista točka, ki sprosti gledalca, da ga v naslednjem trenutku še močneje šokirate?

Ne verjamem, da nas lahko humor opogumlja. Pač pa s humorjem pogosto premagujemo svoje nelagodje. Smejemo se, kadar se počutimo neprijetno. Humor je zasilni izhod iz nevzdržne situacije. Z njim lahko vzpostavimo določeno razdaljo med problemom in samim sabo. Pomaga nam videti gozd namesto dreves, v katera se zaletavamo. Hkrati je humor tudi odpirač za konzerve, da lahko vstopimo v tisti predel gledalčevih misli, v katerega gledalec sam nikoli ne bi hotel vstopiti.

Kakšno naj bo po vašem mnenju gledališče, ki se dotakne gledalca? Kakšno gledališče vas zanima?

Takšno, ki me preseneti. Gledališče, ki postavlja v središče dogajanja igralca. Všeč mi je, če igralcev ni strah in se počutijo na odru svobodni in na njem uživajo.

Ste tako dramatik kot režiser in dramaturg. Režirate svoja besedila in besedila drugih avtorjev. Ko pišete novo besedilo, že v času pisanja popolnoma vizualizirate uprizoritev ali pa se vam predstava gradi v času vaj, v stiku z igralci?

Po navadi svoja besedila režiram zato, ker sem jih tudi napisal. Toda to sta različna poklica. Pri mojem načinu dela imajo igralci med študijem veliko besede. Hočem, da je predstava njihovo delo, kar pomeni, da imajo veliko odgovornost.

Kaj vam pomeni večji ustvarjalni izziv, uprizarjanje lastnih besedil ali besedil drugih avtorjev?

Veliko lažje mi je režirati lastna dela. Vedno sem dobro pripravljen, like vražje dobro poznam in čutim, da lahko resnično pomagam igralcem pri njihovih vprašanjih. Vseeno pa je včasih bolj zabavno, če ne veš toliko. Da si tako nedolžen in radoveden kot igralci in skupaj z njimi vstopaš v nov svet.

Ste kot režiser kritični do sebe kot dramatika?

Sem, in to zna biti problem. Kadar režiram, ogromno črtam. Včasih začnejo igralci dobesedno braniti moje lastne prizore pred mano. »Ampak, Marius, ta odlomek je zelo važen za moj lik.« »Vem, da je, saj zato sem ga tudi napisal – ampak kot režiser ga pa zdaj nočem.«

S čim se trenutno ukvarjate?

Režiram eno od Shakespearovih iger in pišem dramo, ki jo bomo začeli vaditi konec marca. Govori o štirih ljudeh, ki se prijavijo na natečaj za ustanovitelje kolonije na Marsu.  

Spraševala: Tatjana Doma
Prevedla: Tina Mahkota

Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF)