Kako se spominjate vaših prevajalskih začetkov?
Moji prevajalski začetki segajo v čas, ko sva s prijateljem nekaj zaslužila s prevodi kriminalnih zgodb za tedanji Nedeljski dnevnik. A to ni nikjer zabeleženo, ker sem sam bolj lektoriral.
Resnejši začetki so povezani z nekoliko nekonvencionalno profesorico francoščine v gimnaziji Ravnikarjevo, ki nam je v tretjem ali četrtem letniku prinesla antologijo v francoščini pišočih črnskih pesnikov ter delo Jacquesa Preverta Paroles (1946). Tedaj me je nekaj zgrabilo. Prevode dveh ali treh Prevertovih pesmi sem objavil na tako imenovanih stenčasih.
Nato so mi na Radiu Ljubljana komaj 18-letnemu objavili prve prevode v oddaji Literarni nokturno. Spomnim se, da sem hodil pol metra nad tlemi, tako sem bil počaščen. Ko sem se odločil za študij primerjalne književnosti, sem si, kljub temu, da tedaj to ni bila praksa, izbral še francoščino in že med študijem nekaj prevajal.
Za diplomo pri profesorju Antonu Ocvirku sem si izbral francoski nadrealizem in njegove odmeve pri Slovencih. Tako sem začel prevajati avtorje iz tega gnezda oziroma njihove predhodnike. Nadrealizem je bilo res revolucionarno gibanje. Pri nas je bila tedaj še vedno močna marksistična teorija literature, kot odraza življenja in časa, nadrealizem pa je s svojo poetiko, popolnoma blodnjavo in zaumno, kazal, da je literatura zgolj odraz notranje razburkanosti in veselja do pisanja, pa če je še tako alogična. Moj prvi knjižni prevod, Noč bliskov, izbor iz nadrealističnih besedil, je izšel leta 1974 in kar precej in lep čas odmeval.
Kot štipendist francoske vlade ste večkrat bivali v Franciji, predvsem v Arlesu, o katerem ste tudi veliko pisali...
Študij francoščine je bil tedaj uboren, brez stikov z živim jezikom. Bilo nas je 40 ali 50 v skupini, po štiri ure na teden, da si ravno dobro rekel dober dan in hvala. Govorjena beseda mi je še lep čas delala težave. Na srečo sem že na radiu prejel francosko štipendijo in sem tri mesece bival v Parizu.
Moja usoda v Arlesu se je napletla na letnem srečanju francoskih prevajalcev, na katerem je bila ena od tem Vaje v slogu Raymonda Queneauja. Preko Cankarjeve založbe so me poiskali in sem prvič za nekaj dni odpotoval v Arles, kjer so ravno ustanavljali mednarodno prevajalsko središče. Napletel sem poznanstva in leta 1989, ravno v času padca Berlinskega zidu, prvič tam bival.
V Arlesu nas je hkrati bivalo okoli deset kolegov iz različnih držav. Na voljo je ogromno slovarjev in pomožne literature. Gre v bistvu za miren prostor, kjer lahko delaš, se pogovarjaš s kolegi ali pa veseljačiš. Sreča je, da se v mestu nahaja velika založba in na marsikatero knjigo, ki se je znašla v prevodnem programu Mladinske knjige, sem naletel prav tam. Arles je kraj, v katerem sem prebil veliko prijetnih pa tudi produktivnih ur in se nanj čustveno navezal.
Bi bilo mogoče tak center ustanoviti v Sloveniji?
Seveda smo se s kolegi pogovarjali o tem, a smo misel opustili. Pri nas za kaj takega ni posluha. Raje se je zmetalo ogromno denarja za t.i. promocijo Slovenije, ki je bila bolj kot ne prodajanje megle, kot da bi imeli več kot garsonjero, namenjeno gostujočim prevajalcem, kjer bi bila na razpolago vsa potrebna literatura in bi se lahko tuji gostje družili s kolegi in avtorji. Center v Arlesu je bil ob ustanovitvi drugi tovrsten v Evropi za Nemčijo. Do danes jih je zraslo 12, eden tudi v Beogradu.
Kako pa se lotite prevajanja?
Če govoriva zgolj o knjižnih prevodih, sem imel srečo, da sem praktično vsa dela, z izjemo enega, sam predlagal v prevod. Z razumevanjem in naklonjenostjo so mi pri tem veliko pomagali pri Cankarjevi založbi in založbi Obzorja.
Glede na to, da sem dela sam predlagal, sem do avtorja že gojil neko afiniteto. Velikokrat je bila zadaj tudi ambicija predstaviti avtorja, ki na Slovenskem še ni dočakal knjižne izdaje. Če je bil predlog sprejet, se je bilo treba veliko informirati okrog samega avtorja in okolja, iz katerega je delo zraslo.
V obdobju pred računalništvom je bilo to nekoliko težje. Včasih si je bilo treba za konzultacijo, in to ni sramota, pridobiti kakšen angleški ali srbohrvaški prevod. Odlično je bilo, če so bile na voljo tudi študije o slogu. Pri prevodu tehtnejšega dela je zmeraj nujna vnaprejšnja priprava. Potem pa se samotno spopadaš ali prijateljsko meniš z avtorjem, s katerim se ukvarjaš.
Leta 1983 ste prejeli Sovretovo nagrado za prevod dela Vaje v slogu Raymonda Queneauja. Prav to delo je slogovno zelo posebno. Imate radi tovrstne izzive?
Sam nisem bil prevajalec v svobodnem poklicu. Te sicer zelo spoštujem kot kolege, da ne bo pomote, a njihov način dela je zaradi same logike stvari drugačen, saj morajo na leto doseči neko normo. Jaz pa sem imel redno službo kot urednik in prevajalstvo ni bil moj način preživljanja. Posledično sem se lahko kakšnemu prevodu dlje časa posvečal.
Že od nadrealizma dalje so me v mladih letih zanimale in vznemirjale skrajne lege jezika. To, ko jezik ni samo posnemovalni aparat življenja, temveč ima svoj lesket in druge, nore zakonitosti, ko producira nekaj sam od sebe. Queneau je za to dober primer. Ukvarjal sem se denimo tudi z Guillaumejem Apollinaireom in Renejem Charom.
Je pa zanimivo, da sem se v starejših letih na povabilo Janeza Pipana lotil klasičnega gledališča. Med drugim sem prevedel tri Molierove igre v verzih in rimah oziroma asonancah, kar je bil tudi svojevrsten jezikovni izziv. Skratka. Poleg vsebine me je pri prevajanju vselej zanimalo, kako se z delom spopasti.
Ste se kdaj lotili ponovnega prevoda vašega dela?
Da. In se odločil, da tega ne bom več počel, z izjemo, če bi šlo za stvarno napako. Naj bo prevod dokument nekega časa. Ravno deset let po prvi izdaji Apollinairea v slovenščini se mi je zgodilo, da so mi ponatisnili nekaj pesmi. Pa sem si rekel, da jih bom pretipkal in morda kaj popravil. Kot bi rekel moj kolega Ludwig Hartinger, je to "hudičeva kuhinja".
Vstopiš vanjo in začneš delati na novo, pa če ti je treba ali ne. Spomnim se, da sem se z eno najbolj znanih Apollinaireovih pesmi Most Mirabeau zelo namučil. Drugič je bila pesem v slovenščini zelo drugačna in so mi eni trije prijatelji rekli, kaj mi je bilo tega treba, da je bilo prej bolje. Sam o tem ne morem soditi, a najbrž se bralec navadi na prvi prevod.
Večkrat ste povedali, da ste se začeli učiti še španščine, ker vas je jezilo, da španskih del ne morete brati v izvirniku...
Učil sem se latinščine, francoščine in stare francoščine, španščina pa ni zelo daleč. Sredi 80. let je bil zelo velik bum latinskoameriške književnosti in me je omenjeno jezilo, da. Štiri semestre sem obiskoval večerno šolo. Učila me je zelo razumevajoča gospa Irene Mislej, ki je v Slovenijo prišla iz Argentine.
Poprej sem govoril, da en jezik zadostuje, a zarečenega kruha se največ poje. Sicer prevodi iz španščine obsegajo manjši delež mojega opusa. Ponosen sem na Lorcinega Ciganskega romansera in seveda na prevode Jorgeja Luisa Borgesa.
V 90. letih ste se spopadli s kultno stripovsko serijo o Asterixu. Kako je bilo prevajati strip?
Prav Asterixa nisem prevajal na lastno pobudo, čeprav sem ga kar nekaj prebral. Povabil me je Rudi Zaman, tedanji direktor Didakte. Pri stripu je podobno kot pri prevajanju filmov ali TV oddaj. Slika te opredeljuje, na voljo pa je manj prostora. Je pa Asterix res kulten. Moje vrstnice in vrstniki, ki so imeli tedaj otroke, še sedaj povedo, da so doma uporabili kakšno besedno igro ali šalo iz tega stripa.
Leta 1998 ste izdali prvo bolj avtorsko delo Krokiji in beležke, leta 2004 pa leposlovni prvenec Zagatne zgodbe. Kako ste doživeli prehod iz prevajanja v pisanje, v katerem ste mestoma tudi osebnoizpovedni?
A, da bi bil osebnoizpoveden? S tem se ne strinjam. Prej bi rekel, da nisem imel težav pri vstopu iz sveta prevajanja v svet pisanja, pa tudi ne s tem, da sem si po 20 letih gledaliških kritik drznil napisati dramo Zmenki (2006), ki je dočakala 50 ponovitev. Svoje intime oziroma konkretnih spominov pa ne delim! Ko sem napisal spominski spis o Vitomilu Zupanu, s katerim sva se v nekem obdobju veliko družila, so me spraševali, zakaj nisem navedel česa bolj delikatnega. Pa sem odgovoril: "Če je kaj bilo, je to ostalo med nama. Ne pišem kronike pikantnih škandalov!"
Je pa to vašo izpovednost vendarle moč začutiti med vrsticami...
To je pa absolutna pravica bralca.
V Neskončani zgodbi ste o junaku, pisatelju Antonu, zapisali: "V zgodbe ni vnašal avtopsije, saj je želel varovati avtonomnost svojih izmišljenin in hkrati digniteto lastnega življenja." Ste se pri pisanju kratkih zgodb tega držali?
V tej konkretni zgodbi je morda kaj avtobiografskega, a je na tak način premleto, da ni več moje, oziroma ni več prepoznavno. Seveda gre pri pisanju včasih za delikatne stvari, saj lahko nekoga, ki ni nič kriv, nehote potegneš zraven in se potem čuti prizadetega. Drugič pa ne gledam na literaturo zgolj kot na prepisovanje resničnosti. Seveda brez resničnosti ne moremo. Nihče si ne more ničesar več izmisliti. Tudi najbolj odbita znanstvenofantastična zgodba ima sled avtorjevega doživetja ali izkustva sveta. V zgodbah je pomembno, da se to pregnete.
Imate trenutno kaj v delu?
Trenutno sem v pokoju in živim na dveh lokacijah. Človek ima nekako manj elana, veste. Res pa je, da je naključje naneslo, da bom za Mladinsko knjigo prevedel integralno zbirko Prevertovih Paroles. Preko te zbirke se bo avtor bralcem pokazal še z druge plati. Če ga sedaj poznamo kot nežnega, sentimentalnega, ga bo mogoče spoznati še kot anarhista in antiklerikalca.
V začetku sem vam povedal, da se je pred 55 leti vse začelo prav s Prevertom in pesmimi iz omenjene zbirke. Morda pa se bo moje prevajalsko delo, po neki neverjetni spirali, z njim tudi zaokrožilo.
Za delovanje na različnih področjih ste prejeli vsa najvišja slovenska priznanja, sedaj pa za življenjski prevajalski opus še veliko Prešernovo nagrado. Vas lahko prosim za misel ob tem?
Vsekakor je Prešernova nagrada za življenjsko delo veliko zadoščenje, ko se ozrem nazaj po svojih prevodih. Hkrati pa je tudi širše priznanje prevajalskemu delu, ki je velikokrat potisnjeno ob rob, spregledano ali podcenjeno. Nagrado tako z veseljem sprejemam kot Aleš Berger, pa tudi kot predstavnik številčnega in zelo koristnega prevajalskega plemena, ki se trudi, da v materinščini dobivamo dela napisana v tujih jezikih.