Morda se po naslovu Sedem vprašanj o sreči zdi, da nas ima predstava namen prepričati, ali – glede na trajanje – bolje rečeno prepričevati o sreči. Ali to najbolj zaželeno čustveno stanje, ideal, za katerim se vsi pehamo, smoter naših življenj sploh obstaja, in ali smo potemtakem sploh lahko srečni? Vendar nas v sedmih urah namesto izčrpnega neposrednega poglabljanja v vprašanje obstoja in biti sreče, bolj kot v vse drugo prepriča v magičnost naših življenj. Tudi če ta niso polna srečnih dogodkov, ampak žalosti, prepirov in smrti.

Režiser in dramaturg Tomi Janežič ter asistenti Tjaša Črnigoj, Mirjana Medojević in Daniel Day Škufca nas prek avtorskih besedil ustvarjalcev predstave popeljejo skozi preplet vsaj na videz resničnih izpovedi igralcev, Maeterlinckove zgodbe in metafizike teatra. Pri tem z Nobelovo nagrado nagrajena zgodba Modra ptica, v kateri vila (Sonja Kononenko) pošlje dečka in deklico (Boris Kos in Anja Novak)  po kot sreča neulovljivo Modro ptico, služi kot strukturno in tematsko ogrodje pripovedim iz življenj ustvarjalcev. Tako gledalci nikoli nismo povsem prepričani, kdaj smo priče resničnim pripovedim o dogodkih, kdaj dogodkom iz Maeterlinckove zgodbe in kdaj z Maeterlinckovo zgodbo spodbujeni domišljiji ustvarjalcev. Kdaj se je nek dogodek dogodil določeni resnični osebi, kdaj liku iz Modre ptice in kdaj se sploh ni dogodil nikjer drugje kot v domišljiji igralcev.

Pravzaprav so v uprizoritvi meje med igralci kot resničnimi osebami in njihovimi istoimenskimi liki zabrisane, tako kot so zabrisane meje med njihovim tretjeosebnim pripovedovanjem o dogodkih in vživljanjem v vloge iz Maeterlinckove zgodbe. Neprestanemu pretakanju med resničnostjo in fikcijo se pridružujejo še stalni režiserjevi komentarji dogajanja, odkrito komuniciranje s tehnično ekipo, upravljanje luči ali dimnih efektov, razkazovanje »skritih trikov« odra oziroma montažne odrske gradnje in komentiranje glasbene spremljave, ki so gledalcem namenoma odkriti – vidni in slišni. Režiserjevo stalno razkrinkavanje odrske iluzije, ko na primer publiki natančno opiše spremembo glasbe, ki se bo zgodila v naslednje pol minute – pa paradoksalno ne ruši magičnosti gledališča, temveč jo še utrjuje. Mogoče tudi zaradi stalnih režiserjevih komentarjev, da je to, kar gledamo »čisto res!«. Stalno vstopanje resničnosti v teater, bodisi prek zgodbe bodisi prek režiserjevih posegov, nas napelje k misli, da je resnično ves svet oder, naša življenja pa so prav tako čarobna, kot je snežni vihar v gledališču.

Dvojnost mikro in makrokozmosa se zrcali tudi v samih gledaliških prostorih. Predstava zasede skoraj vse kotičke Lutkovnega gledališča Ljubljana. Od scene do scene nas vodi preko odrov in preddverij stavbe Lutkovnega gledališča Ljubljana, ki vsako zase tvorijo svoj majhen svet z lastno zgodbo oziroma prizorom. Veliki oder, kjer začnemo gledališko popotovanje nas s svojo realistično scenografijo jugoslovanske kuhinje iz 80-ih let uvede v okvirni dogajalni čas in prostor (čeprav so v predstavi predstavljene teme brezčasne) ter napove prihajajoče dogodke, Mali oder služi kot prostor izpovedi deklice (lika) Anje, Oder pod zvezdami kot prizorišče smrti mačka Matije – igralca, lika Maeterlinckove zgodbe in hkrati (resničnega?) domačega ljubljenčka Borisa Kosa … Vse dokler gledališkega potovanja ciklično ne sklenemo na Velikem odru. Ravno ta občutek Nečesa večjega, nečesa izven nas samih daje tej predstavi največjo težo.

Pomembno vlogo pri vzpostavljanju posebnega vzdušja, občutljivosti oziroma posebne dojemljivosti gledalcev za nadprostorske in nadčasovne resnice, vero v srečo ali preprosto v magično odigrajo efekti, kot sta dim in sneg (čeprav lahko gledalci spremljamo celoten proces »sneženja« od ogromnih plastičnih vreč do ventilatorjev) ter spremembe luči – zatemnitve, osvetlitve in odsevi ogledalc na disco krogli, v katere odsevih gledalci iščemo nekaj magičnega in večjega – pravzaprav najbrž iščemo srečo. Luč pa deluje tudi kot vezivo med različnimi prostori in zgodbami, ki jih v zaokroženo celoto povezuje na videz neskončna veriga, »girlanda« luči. Ta nas vodi od ene do druge postaje predstave, od ene do druge prostorske estetike, v zasnovi Branka Hojnika in asistentov Nine Rojec, Aleksandra Vujovića ter Lize Privšek, ki se razlikujejo od prizorišča do prizorišča. Od karseda realistične rekonstrukcije prostora iz osebne zgodbe, kot je izjemno natančna (vsaj tako nam stalno zatrjuje režiser) replika kuhinje, do simbolne postavitve črk v besedo, ki poimenuje prostor. Prav tako se med čim natančnejšo rekonstrukcijo in simbolnostjo gibajo kostumi. Lutkovna impersonacija Borisa naj bi tako bila oblečena v pajac, ki ga je Boris kot otrok dejansko nosil, medtem pa so igralci oblečeni v kostume luči, kruha, vode …, ki povezujejo igralce z liki Maeterlinckove zgodbe.

Morda si takšno razgibanost in poigravanje z dvojnostjo predstava lahko privošči ravno zaradi svojega trajanja. S tem režiser nadaljuje trend trajanja uporabljen že pri na Borštnikovem festivalu nagrajeni predstavi še ni naslova, ki je nastala v produkciji Slovenskega mladinskega gledališča (tudi kot koproducent Sedmih vprašanj o sreči). Na prvi pogled predrzna gesta – v današnjem svetu vzeti si sedem ur za predstavo – pa nam mogoče navsezadnje le odpira pot do sreče, ki se izoblikuje v dejanjih, kakršno je vzeti si čas.

***

V rubriki Mala šola kritike objavljamo prispevke seminarja Mala šola kritike, ki poteka pod okriljem Lutkovnega gledališča Ljubljana (www.lgl.si) in v sodelovanju z Društvom gledaliških kritikov in teatrologov (www.dgkts.si). Udeleženci/-ke reflektirajo lutkovne, mladinske in (post)dramske uprizoritve.
Urednica bloga in mentorica seminarja: Zala Dobovšek
Povezava na blog Mala šola kritike: https://malasolakritike2016.wordpress.com/