Klara Drnovšek Solina, 18. 3. 2020

Življenjsko pomembna veščina lovljenja tjulnjev

Mala šola kritike|NEBO NAD MENOJ. Režija: Tin Grabnar, Lutkovno gledališče Ljubljana, Slovensko mladinsko gledališče, Center urbane kulture Kino Šiška, Univerza v Ljubljani, premiera 8. 2. 2020
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž

Nova premiera režiserja Tina Grabnarja Nebo nad menoj, ki je nastala v koprodukciji Lutkovnega gledališča Ljubljana, Slovenskega mladinskega gledališča, Kina Šiška ter Univerze v Ljubljani (Akademija za likovno umetnost in oblikovanje ter Fakulteta za kemijo in kemijsko tehnologijo) je premiero doživela v sklopu 12. festivala Bobri. Bobri, ki se žanrsko opredeljujejo kot festival kulturno-umetnostne vzgoje, predstavljajo posrečen tematski okvir predstavi, ki želi aktualno tematiko globalnega segrevanja približati mladi publiki prek, kot poudarjajo ustvarjalci sami, stika znanosti in umetnosti.

Ta stik oziroma sodelovanje najbolj izstopa v sami formi predstave, ki deluje kot spoj med dvodimenzionalnimi likovnimi podobami slikanice, principi lutkovne animacije in manipulacije predmetov ter poljudnoznanstvenim besedilom o severnih medvedih. Slednji služijo kot ponazoritev, simbol globalnega segrevanja, kar je osrednja tema predstave. Ožje se ta osredotoči na izginjanje ledu na Arktiki prek zgodbe o odraščanju polarnega medvedka Nanooka, širše pa na celoten, dober ali slab, človeški vpliv na okolje s tem, ko v zadnjem prizoru v mlado publiko – skoraj pregovorno našo prihodnost – usmeri ogromno površino ogledala, v katerem smo prej spremljali dogajanje na ploskem, vrtljivem krogu na tleh odra.

Simbolna površina Zemlje, ki prek odstranjevanja in dodajanja plasti barvne folije postane Arktika, predstavlja osrednji prostor dogajanja. Skoraj vsa pozornost je usmerjena na vrtljivo ploskev oziroma njen odsev v ogledalu. V ta namen sta tudi pripovedovalca in animatorja (Lovro Finžgar in Anita Gregorec) oblečena v črno, tako da se skoraj zlijeta s temno okolico žareče svetle luči na tleh. V dogajanje na njej posegata »od zunaj«, tako da skoraj nikoli s svojim telesom ne prekrijeta žareče površine – nanjo le polagata ali z nje odstranjujeta plasti, ki likovno, skoraj kot slikanica, ilustrirajo pripovedovano zgodbo o odraščanju Nanooka na otrokom čim bolj razumljiv način. Tako se v pripoved, ki sta jo poleg režiserja oblikovali Tjaša Bertoncelj in Tadeja Pungerčar vpletajo znanstveni podatki, na primer o teži polarnih medvedov ali debelini ledu in prek antopomorfizacije lika tudi otroškemu svetu poznane strukture, kot je na primer šola, v katero gre mali medved, da bi se naučil življenjsko pomembne veščine lovljenja tjulnjev.

Dvodimenzionalne lutke – prav tako izrisane na barvnih folijah (avtorica likovne podobe je Jasna Vastl) same po sebi omogočajo le malo animiranega gibanja, kar pa ustvarjalci predstave (poleg že omenjenih še Nina Šorak) nadomestijo z dinamiko drugje. Ta se ustvarja z dodajanjem in odvzemanjem barvnih ploskev različnih tekstur (od gladkih folij do nagubanega blaga), ki lahko drsijo ali se odkotalijo z ali na okroglo in svetlo površino Zemlje – Arktike, ki se tudi sama lahko vrti. Dodatno dinamiko zagotavlja tudi migetanje, vibriranje velikega ogledala, v katerem spremljamo dogajanje. Obenem ga dodatno opisuje glasba, ki ustvarja predvsem vzdušje, kot na primer bojni ritem tolkal ob lovu na tjulnje, ali pa z zvokom valov opisuje okolico – staljeno področje večnega snega in leda. Luč je večinoma enovita in podpira glavno svetilo, torej hkrati tudi dogajalni prostor – veliko krožno žarečo ploskev.

Avtorski projekt Nebo nad menoj nadaljuje zgodbo otroških predstav, ki tematizirajo aktualne družbeno-okoljske probleme, kakršna je bila tudi večkrat nagrajena predstava Nekje drugje – Tin Grabnar in Nina Šorak sta jo prav tako soustvarila v Ljubljanskem lutkovnem gledališču. S tem se nadaljuje ustvarjane predstav, ki ne želijo podcenjevati sposobnosti otroške publike za reflektiranje družbenoaktualnega dogajanja, kljub temu pa ji »težke« in »odrasle« teme približajo prek pripovedi in lutkovne ilustracije/animacije. Take predstave namreč ne merijo na logično, razumsko predstavljanje pomembnih, a zapletenih tematik, s kakršnim se najverjetneje otroci srečujejo v izobraževalnih institucijah, v razlagah staršev ali prek televizijskih oddaj. Raje se oprejo na moč vzbujanja simpatije in empatije prek podanih podob in pripovedi, da bi s tem podprli znanstvena dejstva, ki jih otroci po večini že poznajo. Ravno način, na katerega je pripoved podana in ki omogoča mnoga poistovetenja z liki, njihovimi dilemami ali okolji, te teme neprisiljeno približa otrokom in jih naredi razumljive. Nebo nad menoj pa končno zariše vzporednico tudi med negotovo prihodnostjo današnjih otrok, ki se je mladi gledalci še ne zavedajo, ter negotovo prihodnostjo mladega polarnega medveda.

***

V rubriki Mala šola kritike objavljamo prispevke seminarja Mala šola kritike, ki poteka pod okriljem Lutkovnega gledališča Ljubljana (www.lgl.si) in v sodelovanju z Društvom gledaliških kritikov in teatrologov (www.dgkts.si). Udeleženci/-ke reflektirajo lutkovne, mladinske in (post)dramske uprizoritve. 
Urednica bloga in mentorica seminarja: Zala Dobovšek
Povezava na blog Mala šola kritike: 
https://malasolakritike2016.wordpress.com/

LGL, Tin Grabnar, SMG, CUK Kino Šiška, UL

Povezani dogodki

Klara Drnovšek Solina, 24. 11. 2016
Kraljevska rezidenca na metli
Klara Drnovšek Solina, 20. 12. 2016
Pomembne teme, ki izzvenijo
Klara Drnovšek Solina, 30. 1. 2017
Zmedena Groznovilca