Lutkovno gledališče Ljubljana po Viharju v glavi nadaljuje s predstavami, v katerih nastopajo najstniki, in s tem gradi pomembno prakso vključevanja najstnikov, publike, ki večkrat ostane nenaslovljena, v ustvarjalni proces institucionalnega gledališča. A Pravica biti človek ne meri (le) na najstniško publiko, temveč tudi (ali predvsem) na odrasle generacije, ki imajo moč in s svojimi odločitvami, mnenjem, delom oblikujejo današnjo družbo. Z neposrednim naslavljanjem predsednika države, državnega zbora in vlade posega tudi po simbolnih državotvornih funkcijah, avtoritetah in tistih, ki imajo (vsaj v teoriji) možnost vplivati na konkretne sistemske spremembe.
No, s slednjim se ukvarja eden od prizorov fragmentarno sestavljene uprizoritve, ki jo gradijo precej nepovezane, večinoma dvodelne, sekvence. Gre torej za sosledje izjav, ki predstavijo problem in po večini njegovo gibalno ilustracijo. Redkokdaj pa se zastavljeni problem razvije v globlji premislek ali raziskavo. Najbrž tudi zaradi velikega števila (19) nastopajočih z – za najstniško obdobje hitrega razvoja – velikim starostnim razponom (od 12 do 17 let). Nastopajoči so besedila ustvarili sami na podlagi osebnih izkušenj, ki so jih poskušali osvetliti skozi večmesečni ustvarjalni proces pod mentorstvom Ane Duša (dramaturginja) in Mareta Bulca (režiser). Nastal je širok razpon tem, ki pa se ne povežejo najbolje v celoto, saj je tema človekovih pravic obravnavana preohlapno in predstavi ne daje trdnega ogrodja. Predstava skuša zaobjeti vse – osebne in družinske probleme (na primer iskanje sreče, nezadovoljstvo z lastnim telesom, ljubezenske muke …), specifično slovenske probleme (recimo delitev na leve in desne, tudi v povezavi z migrantsko krizo) in svetovne obče probleme (tematiziranje moči in nemoči mladih generacij, ki bodo krojile prihodnost). Žal pa se predstava zaradi tega ogromnega nabora ne osredotoči in ne razišče nobenega problema poglobljeno.
Posamezni, osebnoizpovedni odlomki so tako večinoma odvisni od pripovedovalskih sposobnosti in odrske prezence posameznika, ki, če niso dovolj dodelani, v publiki vzbujajo pokroviteljski občutek namesto spoštovanja problemov, ki se tako zdijo malenkostni, vendar so za posameznika v določenem življenjskem obdobju absolutno realni. Kolektivni prizori pa prevečkrat ostanejo na ravni klišejev ali pa pri ponavljanju tez iz množičnih medijev in, najbrž, staršev/starejših generacij, od katerih bi se tako zelo želeli ločiti kot mladi upi prihodnosti. Tako težava niti ni v razpravi »za ali proti« migrantom v Sloveniji, ampak bolj v načinu obdelave te teme. Ponavljanje že skoraj propagandnih gesel masovnih medijev, ki prihaja iz ust generacije, ki trdi, da je naša prihodnost, kaj prihodnost – sedanjost!, je problematično, saj ne kaže nobenega poglobljenega razumevanja problema niti želje po tem, hkrati pa se besede o prihodnosti, ki jo bodo ustvarjale nadobudne generacije, spremenijo v napoved grozečega ponavljanja zgodovine.
Niti »pobotanje« leve in desne strani tribune ne vlije upanja, saj deluje hitro, površinsko in zrežirano (čeprav naj bi ta del v ponovitvah predstave spremenili v upanja polnejši, odprti »konec«, ki prinaša napoved kulturnega dialoga). To hitro pobotanje pa tudi samo na sebi deluje problematično, saj mladim kot režijski prijem odvzema možnost, moč in odgovornost »stati za svojimi besedami«, kar jih degradira ravno na raven, proti kateri se v predstavi želijo boriti – torej na raven, na katere vpliv in mnenje se gleda s pokroviteljskega piedestala.
***
V rubriki Mala šola kritike objavljamo prispevke seminarja Mala šola kritike, ki poteka pod okriljem Lutkovnega gledališča Ljubljana (www.lgl.si) in v sodelovanju z Društvom gledaliških kritikov in teatrologov (www.dgkts.si). Udeleženci/-ke reflektirajo lutkovne, mladinske in (post)dramske uprizoritve.
Urednica bloga in mentorica seminarja: Zala Dobovšek
Povezava na blog Mala šola kritike: https://malasolakritike2016.wordpress.com/