Odreči se tehtanju, kateri deli zgodbe izhajajo iz popolnoma resničnih dogodkov preteklosti in kateri ne, je za hip verjeti, da je sedemurno popotovanje po Lutkovnem gledališču Ljubljana, ki spretno meša elemente resničnosti in Maeterlinckove Sinje ptice, pravljica. Takšna, ki sreče ne simbolizira več s perjastim simbolom, temveč koncept zaobjame v njegovi izmuzljivosti, ki jo vpiše v mizanscenski postopek. Režiser Tomi Janežič je mozaik prizorov, ki ga najdemo že v njegovi zadnji predstavi še ni naslova, tokrat uokviril z osebno zgodbo enega izmed igralcev, a iz nje ustvaril avtofikcijo, ki neprestano prehaja med ugledališčenimi spomini in ugledališčeno pravljično pripovedjo.

Sidrišča zgodbe v uprizoritvi Sedem vprašanj o sreči so prostori, postajališča na zemljevidu iskanja in pričakovanja, kjer nam je itinerar hkrati znan že od uvodnega prizora v uprizoritev, a na vsaki postojanki vodilno rdečo nit naplastijo z novimi avtofikcijskimi pripovedmi in gledališkimi znaki. A če so prostori fizično oprijemljivi, se strukture prizorov gibajo v polju izmikajočega. Kraji so včasih definirani z napisi (Palača spomina, Palača prihodnosti …), včasih jih prizemljujejo predmeti, kot so prikolica, avto ali do potankosti replicirana kuhinja družine Kos (scenografija Branko Hojnik), včasih pa nas pozovejo, da jih na podlagi pripovedovanja oblikujemo z lastno imaginacijo. Prizor nikoli ne postane popolna gledališka iluzija, saj vanj nenehno posega Janežič, ki se izmika pretirani zaprtosti klasičnih gledališki predstav tako, da to ruši z vmesnim komentiranjem (ki je uvodoma malce prevsiljivo, a nato ujame pravo mero) in razkrivanjem procesualnosti. Tudi igralci (Lovro Finžgar, Tomi Janežič k. g., Nataša Keser k. g., Sonja Kononenko, Boris Kos, Maja Kunšič, Jure Lajovic, Iztok Lužar, Gašper Malnar, Anja Novak, Matej Recer, Nina Skrbinšek, Daniel Day Škufca k. g., Matija Vastl), ki nastopijo izvrstno, tako sami kot kolektivno, niso zacementirani v svoje vloge, ampak se s tem, ko obdržijo svoja imena, premikajo nekje med njimi samimi in med pripovedovalci, posredniki, skozi katere se pripoveduje zgodba.

Ves čas osrednjo narativno linijo spremljajo različne opazke, predmeti, postopki, osebne pripovedi ali odvodni prizori, ki so kot skrita darila, ki nas nagradijo kasneje tekom predstave, ko se smiselno vpletejo v nove prizore in obogatijo zgodbo, ki jo poznamo že od samega začetka. Ta, čeprav v svojem bistvu tragična, nikoli ne preide v patetiko. V monumentalnih prizorih je poetizirana v kombinaciji melanholične glasbe, žarometov (oblikovalci svetlobe Tomi Janežič, Branko Hojnik, Maša Avsec) in ekscesnih količin umetnega snega, a se zraven vedno znajde tudi ‘moteči’ element, ki razbije podobe spektakla. Nepopolnost in procesualnost, ki ves čas spremljata te velike prizore, sprva lahko delujeta odbijajoče, a pomembno prispevata k ohranjanju distance do materiala. Uprizoritev, ki se vedno znova izmuzne temu, da bi bila za četrto steno zaprta predstava kot zaključen produkt, ponuja podobo teatra kot dela v razvoju, kjer je lahko hkrati vse dobro premišljeno, a ne zabetonirano v statično sliko. Življenjske zgodbe pa niso takšne, so raztresene in zapletene, brez jasne rdeče niti ali ene pravilne perspektive ali dramskega trikotnika, kjer bi bil za vsak element ali prizor takoj jasen njegov namen. Veliko bolj zapleteno je. Morda je zato lahko takšna tudi pravljica za odrasle.

V rubriki Mala šola kritike objavljamo prispevke seminarja Mala šola kritike, ki poteka pod okriljem Lutkovnega gledališča Ljubljana (www.lgl.si) in v sodelovanju z Društvom gledaliških kritikov in teatrologov (www.dgkts.si). Udeleženci/-ke reflektirajo lutkovne, mladinske in (post)dramske uprizoritve.
Urednica bloga in mentorica seminarja: Zala Dobovšek
Povezava na blog Mala šola kritike: https://malasolakritike2016.wordpress.com/