Kdo je jaz in kdo je jazjaz in kdo je me in kdo je meme in kdo je memememe in kdo je me? Sem to jaz, jazjaz ali je to meme, je to mimetičnost sama – če je, se ji moramo aristotelovsko zahvaliti za njeno spoznavno moč ali jo moramo platonovsko izgnati iz države, ker kvari mladino?

In kaj, če ne vem? A kdo ve? A kdo zna?
Ali nihče ne ve? In smo vsi depresivni in s paničnimi napadi, ki jih samopreskriptivno zdravimo s prokrastinacijo, ko skrolamo po neskončnih internetnih straneh memov.

So memi identiteta mladih, milenijcev, če hočete, so memi tako rekoč naša prazna vsebina ali klic na pomoč v vsebinsko praznem svetu, preden najdemo velikega duhovnega guruja, ki nas izvleče iz metafizičnega nihilizma 21. stoletja, v katerem kraljuje cinizem (čudovito manifestiran v internetni meme kulturi)? So memi naša resnična anksioznost ali naš xanax?

So memi naš modus operandi? So memi vrhunec ustvarjalnosti naših generacij? So memi naš upor?[1] Ali so memi izraz našega egoističnega ukvarjanja s samimi sabo? Ali so memi kod komunikacije naše generacije?
(Kje je Umberto Eco, ko ga rabiš, da ti pove nekaj o kodu …[2])

Ne vem. Niti se mi ne da. Ne da se mi vedeti. Za to nimam koncentracije.

Tudi Jan Rozman se ne ukvarja s tem (preveč). In (hvala bogu) ne moralizira. On preprosto posnema. Izbere mimezis kot glavno gonilo/metodo in naredi predstavo, v kateri se pol občinstva pod 35 na glas smeji, druga polovica pa se sprašuje, kaj pravzaprav gledajo in kje je poanta. In kaj pomeni HALP.

*HALP*[3]

Ampak nazaj k Janu Rozmanu in Kaji Janjić, Danielu Petkoviću, Juliji Pečnikar ter Petru Franklu. Skupini dveh plesalk, performerja s plesnim predznanjem in improvizatorja brez plesnega predznanja. Skupini, ki se na odru gosti s posnemanjem sodobnega metafizičnega nihilizma, začinjenega s samopomilovanjem, ki se izraža v »današnji internetni kulturi«, kjer hkrati cinično-kritično vrednotimo vsakdanjost, si lajšamo anksioznost z gledanjem posnetkov Kardashianov in slavimo carpe diem način življenja – YOLO. YOLO si reče tudi predstava in mastno napita občinstvo s skoraj že pozabljenimi viralnimi hiti od Anžeja Dežana do Kineskih narodnjakov[4].

Premetena uporaba glasbe, ki je gonilo predstave in hajpa publiko z energijo. Da živimo (in umiramo – oh, kakor Dioniz!) z memi, viralnimi posnetki, selfiji in vloganjem. Medtem ko se kopamo v posnemanju, medtem ko mimezis kot Wagnerjeve Valkire zavzema dvorano. In se naseli v mediatizaciji (posnetkih s telefonom v živo), v akcijah performerjev, ki posnemajo meme-mediatiziran-live-fast-die-young-kardashian-milenijski način življenja ter svoje soperformerje, in izvajajo, recimo temu gibalne naloge »zrcaljenja« – pravzaprav posnemanja gibanja drugega. Oni posnemajo posnemovalca (soperformerja), ki posnema way of being internetne generacije, ki mediatizirano želi posnemati svoja občutja in svoj vsakdan, ki je sestavljen iz posnetkov, ki ...
Kje so šele Platonove izvorne Ideje?! – Približno 2500 let nazaj. *jebiga*

Kje pa je predstava? Tu in zdaj. V sloganu Nika – just do it, v green screenu, v mediatizirani resničnosti, v želji po biti kul, po biti več, po sploh biti. Nekako obstajati, preživeti. Obdati si glavo z belim šumom internetnega vrveža.

Vsaj ena stvar se tako zgodi organsko.[5]

Mogoče pa bi se morali od sodobnega milenijskega nihilizma prestaviti v sodobno new age zdravo in meaningful življenje. Trikrat globoko vdihniti, pojesti bio-eko-organic banano, si zmasirati prste, v webshopu Marie Kondo naročiti kristal in glasbene vilice ter si poiskati duhovnega guruja ali gurujko.

But hey, chose life. Choose Facebook, Twitter, Snapchat, Instagram and hope that someone, somewhere cares.[6]

[1] Ampak proti čemu?

[2] Eco je mrtev. Od leta 2016. Citirano prosto po Wikipediji.

[3] HALP je YOLO in je *drkanje* in je HAHAHAHAHA in je posnetek sebe in je posnetek prijatelja in je objava na Facebooku, Twitterju, Instagramu. Ali pa tudi ne. Je brezvsebinski, cinični klic na pomoč, ko pomoči niti ne pričakuješ. Ker si obupal (ampak v bistvu nisi zares). Je zmes samopomilovanja in cinizma.  #lovely

[4] Nad politično nekorektnim naslovom si umijem roke. Ni moj – gre za naslov, pod katerim na YouTubu najdemo omenjeni komad.

[5] Pa se res?

[6] https://www.youtube.com/watch?v=PgsfVJMWL0E

***

Kriterij je kritiška platforma, ki je zaživela pod okriljem zavoda Bunker v sklopu 20. izdaje mednarodnega festivala Mladi levi. Sourejata jo Alma R. Selimović in Muanis Sinanović. Vsi prispevki so izvirno objavljeni na spletni strani http://www.kriterij.si.