Kot eden najbolj nabrušenih in pronicljivih glasov svoje generacije je angleški dramatik in scenarist Mike Bartlett (1980) prejel že vrsto nominacij in nagrad za svoje delo, v katerem se z velikim občutkom za človeške odnose in kompleksnost družbe loteva aktualnih socialnopolitičnih tem.
Igra Klinc je doživela odmevno premiero v gledališču Royal Court leta 2009, leto kasneje pa je avtor zanjo prejel svojo prvo prestižno nagrado Laurence Olivier. Provokativni naslov spretno ujame več nivojev pomena: poleg izraza za moški spolni organ je tu še povezava s petelinjimi boji (»cockfights«), saj je Bartlett dramo pisal med rezidenco v Mexico Cityju, kjer je imel priložnost opazovati boje, ki so ga pritegnili kot metafora za gledališče. »Cock« je lahko tudi oznaka za zaničevanja vrednega ali neotesanega človeka, »cocksure« je pridevnik za nekoga neznansko samozagledanega ali preveč prepričanega vase, »a cock and bull story« pa je pretirana zgodba ali razlaga, ki ji nihče ne bo verjel. Vse te nianse se skrivajo v drami, v kateri je protagonist John razpet med svojim dolgoletnim moškim partnerjem in ljubečo žensko, ki jo je spoznal pred kratkim. Obema je obljubil, da bo ostal z njim ali njo. Zgodba doseže vrhunec v prizoru večerje, ko njihova diametralno nasprotna razumevanja sveta trčijo drug ob drugega. Na prvi pogled gre za študijo biseksualnosti in fluidnosti spolnih preferenc, a Klinc prodre še globlje – do vprašanja, ki se skriva v vsakem izmed nas: Kdo si? John predstavlja brezimnega slehernika, Johna Doeja, ki je identificiran zgolj z vidikov drugih.
Na pobudo »be yourself« (»bodi to, kar si«, ali še bolj natančno, »bodi ta, ki si«) odgovori: »Ampak nimam niti najmanjše ideje, kdo to je.«
Vsakič znova se ukloni močnejši težnji sogovornika, ki ga kategorizira tako ali drugače. Vsi ga silijo v odločitev, močno izbiro, jasno izjavo, sam pa se vedno bolj zapleta v identitetno mrežo neuspele bildungs zgodbe, v katero se zna postaviti zgolj z negacijo projekcij ostalih, ne pa z afirmacijo samega sebe. Rezultat je prefinjen in univerzalen pogled v zelo človeško stisko, ki jo lahko doživi vsak posameznik, še posebej v kriznem času pandemije in karantene.
Dobrodošli v situacijo na nenehnem robu popolnega izbruha ali kolapsa, ali kot pravijo Angleži: »At full cock.«
Prefinjen pogled v stisko, ki jo lahko v kriznem času pandemije in karantene doživi vsak.
