Kaj narediti z bivšo punco, katere prva ideja o zatočišču po razhodu s partnerjem je stanovanje bivšega fanta, njegove žene in njunih dveh otrok? Nemški avtor Marius von Mayenburg v svoji enodejanki (besedilo je v vitalen odrski jezik prevedla Anja Naglič) z enotnim časom (ena noč) in prostorom (eno stanovanje) v trikotnik ne več ljubezni, temveč besnenja sopostavi dve ženski in moškega – oziroma zakonski par in bivšo osebo, oziroma bivši usodni par in novo ženo. Možnosti za igro premoči so samo tri (pri čemer je nemudoma jasno, da ženskega zavezništva ne bo), a zdi se, da nobena formula ni (več) prava, niti en tandem pa ne (več) pristen. Precizno izpisano besedilo z vsemi pravimi besedami, izbruhi in tišinami ustvarja čvrsto in močno potencialno osnovo za gledališčenje tako neubesedljivih občutkov, ki jih generirajo (toksični) odnosi: ljubosumje, hrepenenje, obup in poniž(ev)anje. Ob tem pa avtor like mojstrsko postopno razgrinja drugačne, kot se zdijo na prvi pogled – in v tem kontekstu se (sicer ne tako presenetljivo) pravzaprav izkaže, da je pravo vprašanje le to, kaj narediti z možem, ki se bivši punci zvečer oglasi in to sprva zamolči.
Besedni dvoboj se začne praktično ob vstopu Daniela v stanovanje, kjer ga pričakuje razdražena žena Katarina. Situaciji ne pomaga, da naj bi Daniela po dolgem dnevu v (kot se kasneje izkaže neperspektivni) službi klicala bivša partnerka Janja, ki se je razšla z zdajšnjim partnerjem, nato pa odšla od doma in v iskanju prenočišča pomislila na Danielovo in Katarinino stanovanje. Ko Katarina to odkrije, v samodestruktivni maniri (to patologijo v slovenski literaturi npr. poznamo iz Turjaške Rozamunde) spodbuja k prihodu tujke v intimno okolje doma v večernem času – nejevolja je totalna in najprej se zdi, da bo to besedilo o podtalni ženski mizoginiji, kjer moški nikoli ne nosi tolikšnega dela odgovornosti za svoja dejanja kot (tuja) ženska. A ko vsiljivka Janja res pride na prizorišče, se postopoma razkrivajo tudi njene – in predvsem Danielove temne plati. Dogajališče uprizoritve v režiji Maruše Kink je (kolikor je na prizorišču male scene MGL možno) postavljeno med občinstvo, v epicenter oprezanja za liki: s tem gledalke in gledalci postajamo voajerji, pred katerimi se liki v stalni polrazsvetljavi celotne dvorane ne morejo prikriti (oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik) in zato v svojih reakcijah pod budnimi pogledi avtomatsko postajajo bolj in bolj nedostojanstveni. Uprizoritvena ploščad je le markirana, z offi sega tudi med publiko, z nekaj scenografskimi elementi pa posreduje učinkovito sporočilo o socialnem statusu zakonskega para: neudoben, a nobel kavč, drag naslonjač, gramofon (na katerem se vrti urbana sentimentalna glasba – avtorica glasbe Veronika Kumar, oblikovalec zvoka Tomaž Božič), balkon (kot kaže, ne tako majhen) in posrečen detajl čevljev, natančno zloženih v pravokotnik za čevlje (v tem gospodinjstvu so zložene le stvari, odnosi pa ne). S tem se harmonizira tudi garderoba zakoncev: on je urejeno športno sproščen (z rdečimi nogavičkami nekoliko navihan), ona pa elegantno, ženstveno pretanjeno oblečena celo za večerno poležavanje na kavču. Zato je Janjin vdor toliko bolj opazen in pravzaprav vulgaren, saj gre za vdor tudi na estetski ravni: čeprav je oblečena v neko športno-ležerno opravo, je pri tem blago, a neobhodno cenena (scenografka in kostumografka Vasilija Fišer).
Ex je v času brezbrižnosti do drugega izrazito sodobna drama, ki premišljuje medčloveške odnose in posledice patoloških reakcij do ljudi, nad katerimi zmagujemo in ki jim ne pustimo zmagati nazaj.
Režijsko-dramaturška zasnova pušča besedilu dihati in zazveneti v njegovem spektru občutkov in dinamik – časovno realni izhodi iz prostora v prostor potekajo lagodno počasi in s kupom besednega balasta, popivanje in napijanje pa se dogajata v pohitreni tišini – pri čemer se kažeta tako premislek o celovitosti in učinku, ki ga želi besedilo doseči, kot tudi senzibilnost do materiala in igralske ekipe (dramaturginja Petra Pogorevc). V smislu čustvenih podstati je uprizoritev zagotovo velik igralski izziv, ki pa ga trojica obvladuje: Nina Rakovec je sprva naivno dobrovoljna Janja, ki se ji med dogajanjem razgrinja vsa trohnoba zdajšnjega razmerja skupaj z idealiziranim bivšim partnerjem in hkratnimi pritiski s tiktakanjem biološke ure, s čimer ji polagoma usiha tudi nasmeh; Jernej Gašperin pa kot pasivno nezadovoljni, pod krinko kvazi naklonjenosti in zrelosti pa podtalno vendarle napadalni Daniel ves čas le po drobcih učinkovito razkriva njegovo agresivnejšo in tudi sebičnejšo plat, ki izbruhne šele v relaciji z Janjo in željami (zahtevami) do nje. Absolutno bravurozna pa je Mojca Funkl v vlogi Katarine, ki kompleksno vlogo zadiha s polnimi pljuči in s tem ustvari igralski presežek, ki ga je užitek (in bolečina hkrati) gledati. V nezmožnosti naveličane žene na preži zaradi nepozabne (in mlajše?) bivše partnerke in ob vsem, kar to prinaša, se zdi ranljiva, razbrazdana in tudi žaljiva ženska, ki pa ji uspe v replike vnesti tudi nekaj humorja in iskrive razposajenosti; v širokem loku senzibilnih premen pa v finalu postane spravljivka, ki mučno abstraktno polemiko o neizrekljivih hlepenjih po človeku odločno in odsekano konča na pragmatičen – in zdi se, da tudi pošten način.
Razlog, zakaj je šlo med Janjo in Danielom navzdol in zakaj je danes Daniel s Katarino, Janja pa (spet) sama, je navsezadnje precej otipljivo banalen, povezan s še eno komaj odstrto Danielovo hibo – častihlepnostjo. A s tem razkritjem se porušijo vsi prej izgrajeni temelji odnosov med liki: kaj kdo sploh razume kot naklonjenost, ljubezen in/ali željo? Je v teh besedah sploh kaj smisla in ali je razmerje navsezadnje logistični dogovor dveh približno (zgolj družbeno?) usklajenih ljudi s podobnim intelektualnim horizontom, medtem ko za tabo ostaja nekdo, ki bo s časovno distanco nezavedno bolj in bolj idealiziral minule čase? Kaj je pravzaprav tisti temelj, ki se pokaže, ko temeljito razčistimo stvari? Ex je v času brezbrižnosti do drugega izrazito sodobna drama, ki premišljuje medčloveške odnose in posledice patoloških reakcij do ljudi, nad katerimi zmagujemo in ki jim ne pustimo zmagati nazaj. Kompaktna in čustveno izrazna uprizoritev pa je fino izdelano gledališko doživetje, ki s priprtim koncem zastavlja veliko neudobnih, a še kako tehtnih vprašanj za gledalko.