Spider 2021

Festival radikalnih teles

Letos zaznamujemo 10. obletnico festivala Spider – festivala radikalmnih teles. Deset let kontinuiranega pozivanja teles, naj se radikalizirajo, naj radikalizirajo svoje okolje, pogledajo onkraj dejanskosti in perspektivo zapolnijo z gibanjem kritičnega in transformativnega toka, potencialnost naj začutijo v vsej njeni silovitosti.

Toda kako je »radikalno« vpeto v konvencionalni sistem vsakoletnega festivala? Ali znotraj logike nadaljevanja preživi kot »radikalno«? Ali je temporalno in percepcijsko »premikanje naprej«, skupaj z nagonom po novostih, res izraz radikalnosti, ali pa bi lahko rekli, da lahko v takšnih pogojih »radikalno« postane zgolj maska za konvencionalen, standardni model?

Verjamemo, da sledenje konvencionalni logiki – program plesnih performansov, ki jih še nismo videli – ne bi bilo nič drugega kot potrjevanje standardnega modela. Še več, 10. obletnica kot zgodovinski dosežek in »radikalno« kot obzorje sta zlahka potisnjena pod oblast normativnih regulacij standardnega modela: oba sta zmožna ustvarjati enake pogoje dominacije in podrejanja kot ju neoliberalizem navdušeno spodbuja. Ko je deregulirano in moteče »radikalno« vključeno v standardni model, se ne izogiba ali upira neoliberalni logiki trga, ampak jo hrani. Zato se zavzemamo za določen nestandardni model.

Kaj naj bi to bilo? Morda bi veljalo namesto »vsakič nekdo drug« iskati »nekdo spet, nikdar enako«. Zavrnitev binarnosti, ki so vpete tako v turobnost informacijskih struktur kot v naša vsakdanja življenja.

10. kot koncept: sledeč numeričnemu redu od 0 do 10, je 9 zadnje nerazdeljivo število preden se števila pričnejo prelamljati v dva dela, 1+0 v 10. 0 1 je binarni sistem, baza digitalnosti, ki nas želi prežeti. Kombinacija enic in ničel je vseprisotna; od kreditnih kartic in družbeno-omrežnih algoritmov do natančno oblikovanih sistemov nadzora. Tehnologije, ki naj bi nas »opolnomočile«, so instrumenti, ki ustvarjajo iluzijo svobode – »osvobajajo« nas v učinkovite producente dodane vrednosti in relacij dominacije.

Po drugi strani pa delitev, ki sledi številu 9, prav tako oznanja delitev »enega« v dva, tri, štiri in tako naprej. In tu nastopi logični obrat. Prav binarni sistem, ki je v jedru digitalnosti, nam omogoča, da logično sledimo k abstraktnim znanstvenim zakonom in v smeri razcepitve časovno-prostorskega kontinuuma (t.j. logika kvantne fizike). Razlika je v tem, da se analogni svet (iz grškega ana “gor, na, nad” in logus “razum, beseda”) prikazuje kot takšen, ki je v jedru heterogen, a stremi k združitvi v celoto, medtem ko je digitalni celovit v svojem jedru, a že v izhodišču dopušča vzpostavitev (mnogih) vzporednih realnosti. Povedano drugače, ali bi digitalnost lahko mislili v okvirih periodičnosti, kot prelom z okostenelim binarnim sistemom?

Digitalnost predstavlja mesto sodobne oblasti, ki organizira tehnologije, telese in družbe, mesto, kjer kapital izrablja delo. Ni čudno, da najhujši družbenopolitični, neoliberalni dihotomni sistemi, vkoreninjeni v belski supremacizem, še vedno nadzorujejo digitalizem. Ali si lahko digitalnost predstavljamo v smislu umetnosti in Plesnega performansa, obeh osvobojenih od standardnega modela?

V nestandardnem modelu predstavlja fizična prisotnost živih in neživih organizmov izziv za digitalnost. Ustvarjanje festivala, kjer dogodke oblikujejo fizične prisotnosti teles (živi in neživi organizmi) je ustvarjanje izkušnje skupnosti preko logike nestandardnega modela, skupnosti, kjer se eno razdeli v dva. Morda je na obzorju koncept nove materialnosti. Toda fizična prisotnost človeškega telesa je polna izzivov, obenem pa je soočena s koncepti dominiranja in konservativizma.

Z upoštevanjem vsega navedenega in z zasledovanjem logike nestandardnih modelov, na letošnji festival Spider vabimo umetnice in umetnike, ki so se predstavili v lanski ediciji. Vabimo jih, naj pridejo, in se ponovijo – v isti Plesni četrti, na istem mestu, a s preizpraševanjem koncepta repeticije.

Lani smo med drugim dejali, da se ne želimo vrniti v to, kar naj bi bila »normalnost«, ki dobesedno pomeni standardiziran način življenja. Če je bila 9. edicija festivala zadnja, preden se festival prelomi v dvoje, bo letošnji festival 1,0 festival. To je tisto, kar želimo slaviti! Srečali se bomo na istem mestu, spet, pod enakimi pogoji parka Tivoli.

Navsezadnje pa je treba izpostaviti, da ideja radikalnega nestandardnega modela, ki predlaga radikalno ponovitev 9. edicije festivala, ne naslavlja zgolj umetnikov, ampak tudi občinstvo. Ta umetniški eksperiment omogoča umetnikom in pričam, da testirajo izkušnjo – ne da »razmišljajo o« izkušnji, ampak da mislijo »glede na« izkušnjo. Na ta način postaneta umetnik in priča identična, kar odpre vrata za samotestiranje izkušnje. Ta model umetniškega raziskovanja opušča prastaro vprašanje referenčnosti, zavrne reprezentacijsko strukturo »to-tisto«. Radikalna ponovitev kot način dogodka brez reprezentacije? Vabimo vas, drago občinstvo, umetniki in umetnice, priče, gledalci in gledalke, kritiki in kritičarke ter vsa druga živa in neživa bitja, da pridete spet, na isti prostor in izkusite radikalno izpodbijanje zanke enkratnosti javne predstavitve.

- Matej Kejžar

Umetniški vodja: Matej Kejžar
Direktor festivala: Žiga Predan
Kuratorica Festivala radikalnih pogovorov: dr. Bara Kolenc
Ambasadorka festivala: Leja Jurišić
Tehnični direktor festivala: Borut Cajnko
Tehnična ekipa: Borut Bučinel, Leon Curk, Luka Curk, Tomo Hrovat, Omar Ismail, Hotimir Knific, Anže Kreč, Martin Lovšin, Grega Mohorčič, Gal Škrjanec Skaberne, Špela Škulj, Miha Zupan
Zvočna oprema: Luka Bernetič
Producenti: Žiga Predan, Nataša Zavolovšek, Katja Gorečan, Špela Tušar, Jasmina Klančar, Tery Žeželj, Nika Švab
Avtorica besedil: Nina Dragičević (festival), Nika Mahnič (nekonferenca)
Festivalski fotograf: Matija Lukić
Video: Vid Hajnšek, Hana Vodeb z ekipo
Oblikovalec: Boris Balant
Redakcija: Inge Pangos