Živeti v umetnosti. Vstopiti, izstopiti, zopet vstopiti, zakaj pa ne, tam biti, jesti, se utruditi, se spočiti, to je Utopija podaljšanega zdaj in tu, dela, ki ga velja razumeti kot kolektivno koreografijo prostora.
Sonja Pregrad, ki se že vrsto let ukvarja z raziskovanjem utopij, je k sodelovanju povabila devet umetnic in umetnikov (DISCOllective, Tin Dožić, Teuta Gatolin, Andro Giunio, Marko Gutić Mižimakov, Lana Hosni, Vanda Kreutz, Branimir Norac, Josipa Štulić). Iz vprašanja, kako bi sami definirali objekt podaljšanega zdaj in tu, je nastalo deset individualnih objektov, ki izkazujejo deset posamičnih poetik in estetik, zgodovin in zamišljenih prihodnosti. Nato pa zaživijo skupaj.
Enajst ur, kolikor traja postavitev, je čas, ko se dela potrpežljivo spajajo, vgrajujejo v prostor in čas, ki ga zdaj sami tudi oblikujejo. Kjer se sestavljajo v en sam okoliš, nekaj razpada. Hierarhije razpadajo. Ta skupnost umetniških objektov se preliva na občinstvo, na vse, ki je ji približajo. Občutljivost se približuje, občutljivost postaja nuja.
# krhkost telesnih skupnosti # trajno in trenutno # poligoni za razvijanje občutljivosti