Anja Bunderla, SiGledal, 12. 5. 2010

Pizde male pasje pederske

KRITIKA: Gregor Fon svoj dramski prvenec na prvi prelet sočno naslovi Pes, pizda in peder. Kdo ali kaj so te »pizde male pasje pederske«, o kom ali o čem in – seveda – na kakšen način bodo spregovorile?

Dramski subjekt že navedbo dramskih oseb opremi z merico humorja, ki bralčeva pričakovanja napeto stopnjujejo. Pes, pizda in peder dobijo dejanska imena ter žensko družbo kelnarce Maše. Kraj dogajanja preprosto ne more biti kaj drugega kot gostilna, še boljše pajzl  Bar pri Stanetu Ceglu.
 
Pizda alias Darko, eden izmed trojice glavnih akterjev, po daljšem času prijateljske abstinence s posebnim namenom skliče družbo še iz šolskih časov.  Po  uvodnih prizorih, ki nas seznanijo z glavno trojico ter jo vpeljejo v dramski prostor, dodobra začutimo njihove karakterne barve, ki jih označijo za pedra, psa in pizdo. Tako prijetno prijateljsko večerno razglabljanje Darka, Vlada  (ali Psa) in Draga (med drugim Pedra) ob vedno več kozarcih piva in vina tava okoli vsakdanjih zadev, kot sta na primer televizija in služba, obuja spomine in se skupaj s številom popitih kozarcev stopnjuje do točke, ko pridejo na vrsto ženske, seks in celo ljubezen. Alkohol počasi polni  prvotne prazne vrzeli  med prijatelji, v končni fazi pa pijansko filozofiranje pripelje do že neudobnega prijateljskega zbližanja in do že ključnih izpovedi, ki jih bralci skozi kislo humorno podano gostobesedje in medosebno provociranje težko pričakujemo. 
 
Dramski tekst gradi na realistični konverzaciji, ki premore ogromno pogovornega, zato sočnega in izvirnega izrazja.  Nadvse humorno podajanje besednih žogic nadomešča siceršnjo statičnost dogajanja, ki prav zato pušča mnogo mizanscenskih interpretativnih možnosti za morebitne uprizoritelje dramskega teksta (kot tudi bralce z vživetim branjem). Prizori, ki jih je Eva Mahkovic v gledališkem listu istoimenske predstave Pes, pizda in peder (premierno 21. aprila 2010 v Mestnem gledališču ljubljanskem) označila kot etape različnih časov govora (»ko se razveže jezik, ko se travmira itd.«), počasi zgolj skozi jezik pripeljejo do par vmesnih in končne napetosti, ki se pred našimi očmi ne razreši.
 
Poleg že imenovane pivske trojice avtor vpelje tudi lik kelnarce Maše, ki s svojimi prizori osvežujoče prekinja glavno dogajanje. Kelnarca Maša v stilu stand-up komedije pripoveduje storije, za katere je slišala, da so se zgodile, v spet drugih pa je bila tudi sama soudeležena. Na dan pripelje zgodbe, ki smeh vzpostavijo na ravni nasprotja med pričakovanim in povedanim, pri tem pa razkritje človekove (ne)umnosti tu in tam pospremi še pridih grenke misli. 
 
V končnem dogajanju, tako imenovanem "vrhuncu" dramskega besedila pizda Darko "prijateljema" končno pove, zakaj ju je sklical. Pove,  da pričakuje naraščaj, kar je samo pika na i provokacijam med Dragom in Vladom, ki na dan prinesejo novo resnico, v kateri mladi oče ne bo Darko, ampak njegov prijatelj Vlado, ki redno opreza za »babami«, tudi prijateljevimi: »Je pač majhno mesto, mi pa v najboljših letih! Kaj češ… ?« Kaj točno se po razkritju prijateljeve nezvestobe zgodi, ostane skrivnost. Avtor zadnjo besedo pusti ženski, kelnarci, ki v koncu svoje storije skuša podati nauk, ki mu sama ne ve vsebine: »Zdaj pa bod pametn, če si lahko…«
 
Pes, pizda in peder sledijo svojim imenom. V pametovanju o svojem malem svetu, ki se ga vestno lotijo in ga je tudi v svetu »danes in tu« mogoče zaslediti v že prvi »zarukani« (ali tudi ne) gostilni, ugotovimo, da sami niso nič boljši, še več, biti boljši se sploh ne trudijo. 
 
Fonov tekst, nominiranec za Grumovo nagrado leta 2008, zabava, zato sprošča, je torej nekaj, kar človeka zapelje izven sfere lastnih problemov in naporov. Je nekaj, kar človek rabi, da odmisli lastne neumnosti in se nasmeji bedarijam drugih. Je slikarija ljudi, ki hodijo mimo drugega, čeravno sedijo skupaj in pijejo pivo. Če pa je vse to to podkrepljeno še z inovativnim, sočnim, sladko-kislim govoričenjem, pa še toliko bolje. 
 

Povezave:

- Gregor Fon na Geslu
- Gregor Fon na Repu

 

 

Gregor Fon

Povezani dogodki

Anita Volčanjšek, SiGledal, 15. 9. 2010
Za prgišče verjetnih obljub
Anja Bunderla, SiGledal, 2. 5. 2010
Potovanje v Rim
Anja Bunderla, 29. 3. 2010
Dušan Jovanović: RAZODETJA
Anita Volčanjšek, SiGledal, 15. 9. 2010
Umazane besede na dnu vaškega vodnjaka
Anita Volčanjšek, SiGledal, 16. 5. 2010
Častna ...
Miha Ribarić, 10. 6. 2010
Chubby was here ali Šumi?
Anja Bunderla, SiGledal, 30. 6. 2010
O kapitalističnem kanibalizmu
Tomaž Toporišič, 22. 9. 2009
Drama v družbi spektakla
Nastja Janžekovič, 30. 3. 2010
ŠUMI, Peter Božič
Anita Volčanjšek, SiGledal, 30. 4. 2010
Med enoumjem in tržnim kaosom današnjega sveta
Anita Volčanjšek, SiGledal, 30. 4. 2010
Polivalentni konstrukti časa
Anita Volčanjšek, SiGledal, 6. 5. 2010
Grobnica za kulturni razvoj
Tjaša Plazar, Si Gledal, 14. 5. 2010
Kdo je pes, kdo je pizda in kdo je peder?
Anja Bunderla, SiGledal, 9. 6. 2010
Igrice, ki jih igrajo otroci
Anja Bunderla, SiGledal, 20. 6. 2010
"Knap, knap, knap"
Anja Bunderla, SiGledal, 21. 7. 2010
Ko se Nežka moži, eden ni dovolj
Anja Bunderla, SiGledal, 9. 6. 2010
Igrice, ki jih igrajo otroci
Anja Bunderla, SiGledal, 11. 12. 2013
Biti živ v trenutku ali Mateja Koležnik
Anja Bunderla, SiGledal, 20. 1. 2014
Neformalna skupina ZIZ (kot joška): Pridemo tudi na dom!