Miha Ribarić, 10. 6. 2010

Chubby was here ali Šumi?

KRITIKA (Peter Božič: Šumi)- Labodji spev, kot se šika, in nostalgija po času hipišizikov.
:
:

Šumi v izvedbi Slovenskega mladinskega gledališča / foto Žiga Koritnik

Peter Božič: Šumi, Študentska založba (zbirka Beletrina), Ljubljana 2009

Roman Petra Božiča izpred dvajsetih in več let Chubby was here je doživel še dramatizacijo. Njen naslov: Šumi. Dejstvo, da nadvse popularnega shajališča intelektualcev in duhovnih naprednjakov ni več, pomeni, da je naslov Šumi enostavno bolj kul, kakor Chubby was here. Gre za klic k obuditvi minulih časov. Tako kot ni več gostilne Šumi, tako ni več med nami avtorja, Petra Božiča. Šumi je kar naenkrat postal njegovo zadnje delo. Labodji spev, kot se šika. Smrt protagonista v korelaciji s smrtjo avtorja.

Tudi sam čutim nostalgijo po tistih časih hipišizikov metafizikov. Današnji uporniki niso več aktivni študenti, pravzaprav niso več niti uporniki, pač pa ljudje, ki živijo dovršeni nihilizem. Morda je to res naslednja faza v duhovnem razvoju, vendar je doba, ko je še bil prisoten up v boljši jutri, nekaj tako poetičnega, da nas še vedno navdaja s t. i. nostalgijo.

Glavni temi drame sta nostalgija ter tradicija. S prvo oznako se bi strinjali le nekateri, pa vendarle nadaljujem z diskurzom. Kaj je pravzaprav nostalgija in kako se kaže v drami Šumi? Slovar pravi domotožje, in pripravljen sem se s tem strinjati do te mere, da gre za neki sentiment, ki se lahko dojame le v kontekstu časovnosti. Časov, ko je bil protagonist drame Chubbyalias Vojin Kovač najdejavnejši, preprosto ni več. Te realnosti poznih šestdesetih, začetka sedemdesetih let prejšnjega stoletja Peter Božič ne more pozabiti. Rad bi se vrnil v čas upornikov z razlogi ali brez. Morda tega ne zapiše tako eksplicitno, ampak vseeno to nakaže med dramskim pripovedovanjem. 

Druga ključna beseda, ki sem jo prej izpostavil, je tradicija. Tradicija v smislu spoštovanja staršev ne glede na to, kakšni so bili do svojih potomcev, ter ne ozirajoč se na institucije zunaj družine.

Peter Božič odlično predstavi družino Vojina Kovača.

Zgodba se prične v Šumiju, kjer Chubbyjev oče, imenovan Narednik, po nekaj žganicah v pogovoru z natakarico spregovori o želji po smrti. Doma Narednik resnično umre, tik pred smrtjo pa sinu ukaže, naj njegove kosti zakoplje v očetovi rodni vasi, nekje v Bosni. Sin ga skupaj z materjo sprva pokoplje za hišo, nato pa, ko odraste, odkoplje kosti in izpolni svojo obljubo, pa najsi je ta še tako sprevržena. Jasno je prikazano, da Narednik ni bil kaj prida oče niti mož. Vendar se Chubby kljub vsemu odloči spoštovati očetovo željo. V tej situaciji se pokaže kot izjemen privrženec tradicije, saj se ne glede na materina nasprotovanja in ostale pritiske odloči za poklon pokojnemu očetu. Gre za notranji konflikt: na eni strani skrunilstvo groba in na drugi držanje obljube. V konfliktnih situacijah pa naj bi se v dramskih delih načeloma ustvarjal lik. Ta je do trenutka odločanja v konfliktnem položaju le karakter, nato pa v trenutku odločitve za eno ali drugo reakcijo postane lik. Tako se Chubby izkaže kot vesten sin, ki spoštuje svojega očeta bolj kot karkoli drugega.

Drugi del zgodbe pripoveduje o tem, kako Chubby s svojega poslanstva v Bosni s seboj pripelje svojo polsestro Ljerko, da bi se enkrat za vselej znebil očetove zgodbe. Težava je v tem, da Chubby živi v stanovanju s svojim dekletom, Barbaro. Ta ima novo žensko v stanovanju, Ljerko, za Chubbyjevo ljubimko, zato ga zapusti. Čez nekaj časa se Barbara vrne v stanovanje z namenom odgnati Ljerko nazaj v Bosno. Obtoži jo, da je Chubbyju ukradla njegovo cigaretno dozo, ter ji jo hoče izpuliti iz rok. Cigaretna doza je Ljerkin edini spomin na očeta, zato se ne preda zlahka. V trenutku, ko Ljerki uspe zavarovati spominek, odhiti iz stanovanja, nato se vrže pod vlak. V zadnjem prizoru Chubby tako kot oče obvisi v Šumiju ob spremstvu žganja ter se poslovi od življenja na tem svetu z napisom Chubby was here.

Če bi moral dramo spraviti v nekakšen predalček, kakor je to sedaj vedno pogostejša navada, in hkrati upoštevajoč mnoge različne literarne teoretike na čelu s Petrom Szondijem itd., bi dramo Šumi okarakteriziral za nekakšno socialrealistično dramatiko s pridihom naturalizma. Chubby konča ne le kot njegov oče − zapit, zagrenjen starec − še mnogo huje: konča brez družine, kar pomeni brez vsega, brez življenja.

Pri analizi nekaterih dramatskih struktur sem naletel na mešanico klasičnega ter minimalističnega zapleta oziroma zasnove. Ne gre za tipičen klasični zaplet; pri katerem se zgodba gradi okoli dejavnega protagonista, ki se spopada z zunanjimi antagonističnimi silami, da bi sledil svoji želji skozi nepretrgan tok časa, v dosledni in vzročno povezani fiktivni resničnosti, do sklenjenega konca absolutne, nepreklicne spremembe; pač pa za njegov približek. Prav tako gre za podobnost z minimalistično zasnovo, začne se torej z elementi klasične zasnove, nato pa se ti reducirajo. To ne pomeni, da zapleta ni, kajti zgodba je prav tako lepo izpeljana kot pri klasičnem zapletu. Gre pač za preprostejšo in še vedno dobro zgodbo, le da se protagonistov konflikt prenese z zunanje na notranjo raven ter obratno. Definitivno pa se pri opredelitvi drame ne bi odločil za zgodbo proti- oziroma antizapletov, od koder bi sledila izpeljava, recimo temu, dramatike absurda: tej literarni usmeritvi je Peter Božič na pričetku svoje pisateljske poti pravzaprav pripadal. V drami Šumi gre torej za mešanico minimalističnega in klasičnega zapleta.

Težko bi se bilo odločiti, ali gre za aktivnega ali pasivnega protagonista, saj Peter Božič to na videz ne tako tanko linijo zelo dobro zabriše. V logični korelaciji s takratnim časom bi moral biti Chubby aktiven protagonist, borec, za kakršnega je tudi veljal v času svojega resničnega življenja. Vendar je aktiven samo v fazi spoštovanja očetove želje, nato pa nekako zbledi, ko je treba reševati probleme s svojo trenutno družino. Čas dramatske pripovedi je na momente rahlo nerazpoznaven, ampak to bralca ne zmede preveč. Časovno bi delo označil za linearno povedano zgodbo brez spominskih prebliskov, ki je urejena v časovni red. Doba, kot sem že omenil, je postavljena v preteklost. Trajanje pa je zelo razpotegnjeno, od Chubbyjevega otroštva do njegove, recimo temu zrele mladosti. Geografija dogajanja je prav tako zelo pestra, kar doda neko dinamiko v sicer na trenutke moreče eksistencialistične dialoge.

Pohvalil bi ravni konfliktov, ki jih je Peter Božič uspel ujeti v protagonistu, ter preskoke med njimi. Imamo ponotranjene in pozunanjene konflikte. Od boja z institucijo v luči vernikov, ki nasprotujejo pokopu Chubbyjevega očeta za hišo, do osebnih konfliktov v isti situaciji z materjo. Mislim, da konflikta na ravni nezavednega, vsaj eksplicitno, ni.

Problem je prav tako določiti tip konca, ali gre za zaprt ali odprt konec? Ob izteku drame niso podani vsi odgovori na vprašanja, vključno s tem, kaj se pripeti Chubbyju: ali se dejansko fizično ubije ali gre samo za smrt njegovega notranjega jaza, smrt njegove duše. Upal bi si torej reči, da gre za odprt konec, ki je bolj lastnost mini zapleta kot klasičnega. Krivulja, po kateri skačejo točke, tiste, prežete z optimizmom, kot tudi tiste pesimistične, se tako na začetku kot na koncu srečajo v isti situaciji. Iz grenkobe v grenkobo, žalosti v žalost, krog se sklene. Tako obvelja glavni moto naturalizma. Sin je pijanec tako kot oče, če bi nastopala še kakšna ženska, bi jo verjetno doletela usoda prostitutke. Kakršenkoli konec že, bralec konča branje s cmokom v grlu ter z zbadanjem v hrbtenici.

 

Povezave:

- Peter Božič na Geslu
- Peter Božič na Repu

Peter Božič

Anita Volčanjšek, SiGledal, 15. 9. 2010
Za prgišče verjetnih obljub
Anita Volčanjšek, SiGledal, 16. 5. 2010
Častna ...
Anja Bunderla, SiGledal, 30. 6. 2010
O kapitalističnem kanibalizmu
Anja Bunderla, SiGledal, 20. 6. 2010
"Knap, knap, knap"
Nastja Janžekovič, 30. 3. 2010
ŠUMI, Peter Božič
Tomaž Toporišič, 22. 9. 2009
Drama v družbi spektakla
Anja Bunderla, 29. 3. 2010
Dušan Jovanović: RAZODETJA
Anja Bunderla, SiGledal, 2. 5. 2010
Potovanje v Rim
Anita Volčanjšek, SiGledal, 30. 4. 2010
Med enoumjem in tržnim kaosom današnjega sveta
Anita Volčanjšek, SiGledal, 30. 4. 2010
Polivalentni konstrukti časa
Anita Volčanjšek, SiGledal, 6. 5. 2010
Grobnica za kulturni razvoj
Anja Bunderla, SiGledal, 12. 5. 2010
Pizde male pasje pederske
Anja Bunderla, SiGledal, 9. 6. 2010
Igrice, ki jih igrajo otroci
Anja Bunderla, SiGledal, 21. 7. 2010
Ko se Nežka moži, eden ni dovolj