Anja Bunderla, SiGledal, 23. 12. 2013

»Pičiti v srž problema« ali Marinka Poštrak

Pogovor z Marinko Poštrak, umetniško vodjo Prešernovega gledališča Kranj, ki je za svoje umetniško vodstvo uprizoritve 25.671 prejela nagrado Festivala Borštnikovo srečanje.

Marinka Poštrak / Foto: Matej Kristovič/FBS

Marinka Poštrak je vodja umetniškega oddelka v Prešernovem gledališču Kranj, v katerega je kot dramaturginja vstopila leta 1998. Pred tem je delovala v gledališču v Celju, še pred tem pa v Eksperimentalnem gledališču Glej. V zadnjih letih se v kranjskem gledališču posveča družbeno angažiranim projektom, pri čemer je treba izpostaviti doma in na tujem nagrajen projekt o izbrisanih 25.671 v režiji Oliverja Frljića, za katerega je Marinka Poštrak letošnjo jesen prejela Borštnikovo nagrado za umetniško vodstvo, ki je bilo, kot so zapisali, “pogumno in družbeno ozaveščeno ter angažirano dejanje, tako v izbiri osnovne teme uprizoritve (ki “piči” v srž družbenih dogajanj) kot v izbiri režiserja in avtorske ekipe ter drznosti v pristopu”.

Za svoja uspešna dramaturška prizadevanja v slovenskem, predvsem pa kranjskem gledališču je Marinka Poštrak leta 2012 prejela veliki bršljanov venec, ki ga za življenjsko delo podeljuje ZDUS, ob čemer je pomembno izpostaviti še Teden slovenske drame, ki brez Marinke Poštrak prav gotovo ne bi bil tak, kot je. Prešernovo gledališče Kranj je poleg družbenega angažmaja in interesa za sodobna besedila zapisano tudi slovenski dramatiki; tako so pred kratkim uprizorili tekst Vinka Möderndorferja 
Jaz, Batman, kot dramaturginja pa se Marinka Poštrak ravnokar intenzivno pripravlja na uprizoritev besedila Ko mrtvec pride po ljubico Svetlane Makarovič, ki jo bo režiral Jernej Lorenci.

Festival Boršnikovo srečanje ste obiskovali že v srednješolskih letih. Ste si kdaj predstavljali, da boste tudi sami nekoč stali na festivalskem odru?


Ne, tega si nisem predstavljala. (Smeh.) Me pa na mariborsko gledališče oziroma prav na Borštnikovo srečanje vežejo nostalgični spomini, saj me je prav to iniciiralo v gledališko umetnost. Šlo je za fascinacijo nad magijo odrske iluzije in pa seveda tudi za iluzijo, da je prav gledališče tisti prostor, ki mi bo ponudil odgovore na bistvena vprašanja, ki so se mi takrat v puberteti začela odpirati. Zdaj te iluzije nimam več ... se mi pa zdi zmeraj bolj pomembna njegova funkcija, da zastavlja vprašanja in tako pripravi ljudi, da začnejo razmišljati s svojo glavo.

Se spomnite prvih predstav, ki ste jih takrat videli?


Seveda ... Spomnim se Schillerjevega Kovarstva in ljubezni, potem kultnih Korunovih in Jovanovićevih Hlapcev, pa Zajčevega Voranca. Te predstave so name naredile tako po tematiki kot tudi estetiki izreden vtis. Še ena predstava, ki me je precej zaznamovala, pa je bil Jančarjev Disident Arnož in njegovi.

Se pravi bolj ali manj slovenski teksti …


Ja, res, na to nisem niti pomislila.


25.671 / foto: Mare Mutić, Prešernovo gledališče Kranj
Izjavili ste, da je v gledališče težko vstopiti in še težje v njem obstati. Zakaj?


Ker je bilo to (vsaj zame) še kako res. Zdelo se mi je izjemno težko, da bom sploh lahko kdaj v gledališču delala. To ni bilo enostavno takrat in tudi ni enostavno zdaj. Še posebej za dramaturge. Zato sem že med študijem začela pisati kritike za Tribuno. Ker tudi ni kazalo, da bom kot dramaturg sodelovala pri diplomski produkciji, sem si izborila dve asistenci; prvo pri Šeligovi Ani, ki jo je v Mladinskem gledališču režiral Jovanović, drugo pa, iz želje delati s Korunom, pri Snu kresne noči. Potem sva se s Korunom nekako »ujela« in odprlo se mi je povabilo k Viharju, nato še Milerjevo povabilo k Malomeščanski svatbi prav tako v SNG Drama in povabilo Matjaža Zupančiča v Eksperimentalno gledališče Glej.

Rekli ste “izboriti si”. Kako ste si kot mlada dramaturginja izborili mesto ob Jovanoviću in Korunu?


No ja, ne ravno mesta ob njiju, ampak možnost, da prisostvujem njunemu delu ... to sta bili pač šolski asistenci, ki sem si ju izbrala, in obe sta mi ponudili vpogled v dve različni, a izjemno močni režiserski »delavnici«.

Bila sem precej naivna in želja po vstopu v gledališče je bila res zelo močna. Če bi vedela vse, kar vem zdaj, ne vem, če bi bila še zmeraj tako pogumna ... (Smeh.) Čutila sem, da hočem v gledališču nekaj povedati, da se hočem izraziti … Takrat nisem vedela, da je delo praktičnega dramaturga v bistvu najmanj cenjeno, da je njegova vloga zelo odvisna od kompatibilnosti z režiserjem, od tega, da te upošteva in je pripravljen na dialog, skratka od sreče, da se s takšnim režiserjem najdeš. Pri projektih sem na začetku sodelovala zastonj ali pa za minimalen honorar. To je bilo tudi moje učno obdobje, ki je bilo zelo koristno. Sedela sem tako rekoč na vseh vajah, videla to, česar me na akademiji niso naučili. Poleg te neizmerne želje po tem, da bi se lahko kreativno izrazila v gledališču, sem intuitivno poiskala prave ljudi, ki so znali videti moje potenciale in mi tudi dali priložnost.

Tudi drugi režiserji in režiserke, pred kratkim tudi Mateja Koležnik, pravijo, da jih znate prebrati oziroma da jim znate najti ravno prave tekste … Se pravi, da tudi vi obvladate neko intuitivno branje ljudi …


Ja, lahko bi se temu tudi tako reklo. Nekaj pa so seveda tudi izkušnje in odprtost za drznost. Režiserju ne ponudim teksta, za katerega bi že vnaprej vedela, da mu je totalno tuj ali da ga bo naredil rutinsko in predvidljivo, ker to potem ne bi bil izziv niti zame niti zanj. Tako kot so različna besedila, so različni tudi režiserji. Nekateri so močnejši v konceptu, nekateri v poglobljeni psihologizaciji in delu z igralci. Vedeti sicer moram, da režiserju tip teksta leži, da je tekst kompatibilen z njegovim načinom dela, z njegovo estetiko, pogledom na gledališče in svet … vendar se mi zdi bistveno tudi to, da stvari niso povsem predvidljive. Ko se odločam za režiserja in besedilo, me zanima v prvi vrsti tisto več, tisti presežek ali tisto »neznano«, ki ga ta režiser lahko podeli temu besedilu. Od končnega izdelka pričakujem kreativni presežek, ne pa zgolj konfekcijski izdelek, saj se tako izgubi čar ali pa žar raziskovanja, ki se mi zdi v gledališču bistven.


25.671 / foto: Mare Mutić, Prešernovo gledališče Kranj
Pa bi zaupali projekt, ki bi bil recimo podoben projektu o izbrisanih, komu izmed mlajših, še ne toliko izkušenih režiserjev?


Odvisno. Če bi se mi zazdel mladi režiser po svoje drzen, izviren, dovolj “nor” … po drugi strani pa analitičen, poglobljen, pameten, intuitiven, potem ja. Vendar ga, razen Frljića, za to temo nisem videla. Tudi on je konec koncev še mlad režiser. Ampak za tako zahtevnim projektom, kot je bil avtorski projekt 25.671, mora stati režiser z zelo močnim stališčem, ki ve, kako zmotivirati igralce za avtorsko delo, in ki je tudi imel podobno izkušnjo kot izbrisani. In Oliver Frljić je bil natanko to. Žal je pri nas malo mladih režiserjev tega kova. Seveda pa, moram dodati, me ne ovira, če je režiser mlad ali star, črn ali bel, če le pokaže neko raziskovalno iskro v sebi in pa neko globino, inovativnost … ter seveda hkrati obvlada »obrt«, zna analitično prebrati tekst oziroma postaviti koncept in seveda pravilno voditi igralce.

S predstavo o izbrisanih 25.671 ste tako v Sloveniji kot na tujem prejeli kar nekaj priznanj. Se vam zdi, da je lažje dobiti priznanje na tujem kot pa doma?


Mislim, da so bila priznanja doma in v tujini približno enakovredno razporejena. Veliko priznanje je bilo tudi to, da je Patrice Pavis na festivalu v Nitri predstavo označil kot eno najboljših predstav festivala, čeprav na tem festivalu nagrad niso podeljevali.

Žal pa pri nas kritika velikokrat, ne oziraje se na poznejše nagrade, ne zna ali ne zmore lucidno detektirati inovativnosti teme ali pa režijskega pristopa. Včasih je bila kakšna naša ali tudi predstava drugih gledališč zelo zanimiva in se je po poetiki zelo ločila od drugih predstav v slovenskem prostoru, pa je šla mimo neopaženo. Predstava o izbrisanih pa je seveda tako izrazito provokativna, kot jih pač Frljić dela, da mimo nje niso mogli iti niti kritiki niti žirije.

Ste imeli glede na izbiro same tematike o izbrisanih kdaj pomisleke, da bi to kdo lahko razumel kot negativno manipulacijo?


V kakšnem smislu manipulacijo?

Če ponazorim bolj konkretno. Pred leti sem na enem izmed ljubljanskih festivalov gledala predstavo gledališča zatiranih, ki je v svoj koncept vpeljevala resnične zgodbe marginalcev … Šlo je za predstavo, ki je, po mojem mnenju, hodila po tanki liniji med gledališko predstavo oziroma neke vrste manipulativnim resničnostnim šovom. Ste se morda bali, da bi sama izbire tematike o izbrisanih lahko bila razumljena skozi tovrstno negativno manipulacijo?


Ko sem začela razmišljati, da bi uprizorili temo izbrisanih, nisem razmišljala o tem, ker se mi je zdelo, da je o tej temi pač potrebno spregovoriti. Sem pa med samim procesom dela kdaj pa kdaj res pomislila, da bi lahko kdo to razumel kot manipulacijo. Manipulacija je ena najhujših stvari, ki se v tem svetu dogajajo in na katero sem tudi izredno občutljiva, zato sem upala, da predstava ne bo tako razumljena.


25.671 / foto: Mare Mutić, Prešernovo gledališče Kranj


Pred kratkim, v začetku decembra, se je zgodila predstava Jaz, Batman, kjer gre ponovno za družbeno angažirano predstavo, ki problematizira nasilje med odraščajočo mladino. Kakšni so bili odzivi?


O tekstu na temo nasilja med mladimi smo z direktorico Mirjam Drnovšček in režiserjem Vinkom Möderndorferjem razmišljali že pred dvema letoma. Po boleči temi o izbrisanih je tako na vrsto prišla tudi ta, prav tako aktualna in boleča, kot žal je, ravno ob pravem času. »Testna« publika so bili otroci iz OŠ Orehek, s katero smo se dogovorili, da bodo prišli pogledat našo vajo, ki je bila tako rekoč že predstava. Šlo je otroke od šestega do devetega razreda, ki so bili izjemno navdušeni nad predstavo. Dostikrat se zgodi, da so navdušeni otroci, pa učitelji niso, tukaj pa so bili oboji. Ravnateljica nam je po predstavi popolnoma pretresena zaupala, da so imeli ravno pred enim tednom na šoli identičen primer, kot se dogaja v naši uprizoritvi. Podobno kot pri izbrisanih je ta predstava na svoj način katarzična, saj v svojem bistvu ne ponudi odgovora, ponudi pa očiščenje in sočutje, saj spregovori predvsem na čustvenem nivoju in razpre problem v vsej bolečini in v vsej nemoči našega sistema in naših medsebojnih odnosov …

In bolj kot se ukvarjamo s podobnimi problemi, bolj kot delamo take projekte, bolj ugotavljamo, da sistem na nivoju naše države na noben način ne funkcionira, kot tudi odnosi med ljudmi ne. Niti na nivoju družine niti drugače, v družbi nasploh. Ljudje to vejo, a so na nek način nemočni in zbegani. Tudi mi smo nemočni, a bolj kot bomo to izpostavljali, več ko bomo govorili, večja je verjetnost, da se bo mogoče kaj premaknilo. Vsaj v ljudeh ... Mogoče sem še vedno malo naivna, ampak če že nisem aktivna državljanka v smislu, da bi se vključila v neke organizacije za socialno pomoč ali kaj podobnega, poskušam to realizirati skozi gledališče. Seveda z veliko podporo direktorice Mirjam Drnovšček, ki ima na gledališče podoben pogled. Brez nje in njenega angažmaja mi to ne bi uspelo v takšni meri. To se mi zdi danes v svetu in v naši državi, ki je dobesedno iz tira, nujno poslanstvo gledališča.

Primer, ki ste ga povedali, govori, da ste na pravi poti …


Po svoje je hudo, da se moramo ukvarjati s hudimi stvarmi. Mislim, da v današnjem času funkcija gledališča ni, da bi podpiralo že tako zmanipuliran svet, ki temelji na lažnih iluzijah in manipulacijah. In zakaj si ne bi nalili čistega vina, si pogledali iz oči v oči in rekli: To je to … Mogoče se pa potem začne kaj spreminjati. Tisto, kar se mi zdi pomembno, in kar se mi je zdelo kot sporočilo pomembno pri predstavi Dvom Johna Patricka Shanleya, je to, da ljudje premalo dvomijo, da se premalo sprašujejo in preizprašujejo in da prehitro nasedejo lepemu videzu, manipulaciji …

Shanleya ste letos tudi pripeljali v Kranj. Kje vse še vidite dodatne možnosti vstopa gledališča v družbo poleg gledaliških predstav?


Najbolj s predstavami, seveda, ki bi jih moralo videti čim več ljudi, ne le v Kranju. A tu smo že pri drugi temi ... temi pretoka predstav in njihovih gostovanj. Drugače pa tudi z dogodki, ki jih pripravljamo ob in po predstavah ... recimo v okviru okroglih miz z naslovom »Predstava se predstavi« smo govorili ravno na temo nasilja med mladostniki. Tudi s strokovnjakoma s tega področja Albertom in Leonido Mrgole. Mogoče se bo na tem nivoju, v majhnem krogu, kaj premaknilo naprej.

Že pred leti smo v Prešernovem gledališču spregovorili o nekaterih problemih, ki so se mi zdeli zelo pereči; o nezaposlenosti, o marginalcih z roba družbe, o problemu korporacij, ki ljudi izžamejo do zadnjega vlakna, o korupciji, o izločanju drugačnih ... ampak žal te predstave niso bile toliko opažene, ker jih morda kritika ni zaznala in niso bile tako ekstremne kot 25.671 … Konkretno vidim našo vlogo v tem, da gremo svojo pot družbenokritičnega gledališča naprej in da odpiramo probleme.

Vse druge povezave z ustanovami so pa seveda stvar zelo trdega ali pa zelo napornega dela, za katerega se mi zdi, da nas je v gledališču premalo. Edino, kar lahko, je, da to sporočilo, ki ga želimo povedati, širimo naprej, ali na gostovanjih v tujini ali na predstavah v Sloveniji. Sicer se je pri predstavi 25.671 pokazalo, da s strani institucionalnih gledališč ni bilo takega odziva, kot smo ga pričakovali, da bi ta tema lahko prišla do čim večje množice ljudi.


25.671 / foto: Mare Mutić, Prešernovo gledališče Kranj
Ste jim vi poslali ponudbo, oziroma kako to poteka?


Že med študijem predstave smo skupaj s Frljićem naredili nekaj medijskih akcij. Ena izmed njih je bila, da smo vsem gledališčem poslali vabilo, da povabijo predstavo 25.671 v svoj teater. Takrat so se od institucionalnih gledališč odzvali samo Mladinsko gledališče, Lutkovno gledališče Ljubljana in gledališče iz Celja. Zaenkrat je bila predstava odigrana samo v Mladinskem gledališču in pa v kulturnem domu Janeza Trdine v Novem Mestu ter kulturnem domu Trbovlje, čaka pa nas še gostovanje v Sežani. In to je to! Naknadno so se odzvali še v Španskih borcih, kjer bo predstava na predvečer obletnice izbrisa. Kar se tiče drugih gledališč, pa res ne vem ... mogoče se bojijo njene radikalnosti in ne želijo svoje publike, ki je meščanska in lepo vzgojena, s takšnimi projekti »prestrašiti«.

Tudi sami ste bili nekoč proti meščanskemu teatru in proti instituciji.


Zdaj se pa sama v njej. (Smeh.)

Kaj se je zgodilo?


Mogoče sem bila vseeno premalo predrzna. Moja želja po Akademiji − ali pa en tak preblisk, sanje − je bila, da bi šla v teater Pine Bausch in rekla: Rada bi delala z vami. Ampak potem so se zgodile druge stvari ... dobila sem povabilo v celjsko gledališče, rodila sem hčerko Pino, dokler nisem potem šla iz te provincialne institucije v drugo. In zdaj znotraj le-te nekako poskušam razbijati meščanski kod »lepega« in všečnega gledališča, ki obravnava samo nenevarne teme, ki ljudi gladijo po dlaki. Vendar mi nekaj nikakor ne da miru ... ves čas hočem malo provocirati, ker se mi zdi, da so ljudje preveč otopeli ... da so se malo preveč razvadili in navadili, da prihajajo v gledališče kot k maši zaradi obveznosti ali zato, ker se to spodobi, in potem tudi odidejo, ne da bi se v njih kaj bistvenega zgodilo. Vendar imam kar srečo, da je v Kranju publika, ki je dovzetna tudi za različne tipe predstav. Tudi takšne, bolj režijsko ekstremne in inovativne ter tematsko provokativne. Verjetno vsem vse ni všeč, ampak neka varna in predvidljiva pot zame ni zanimiva. V končni fazi izhajam iz glejevskih eksperimentalnih predstav Heinerja Müllerja, Stanka Majcna … predstav, s katerimi smo raziskovali sebe in svet, kar se mi zdi pomembno še danes, zato da se ne vdamo komercializaciji ali pa povprečnemu okusu.

Najbrž se je tudi publika počasi privzgojila … navadila na to.


Upam, da res. Čeprav je publika zame še zmeraj uganka. Zgodi se, da pride k meni kakšna starejša gospa s palico in me vpraša, kdaj bomo spet igrali predstavo 25.671, ker bi rada nanjo povabila še svojega sina. Nikoli ne bi pričakovala, da bi me gospa, stara okrog šestdeset let, podpirala v tem, da delamo take predstave, včasih pa me kdo preseneti po drugi strani, da ne razume in da je nad predstavo ogorčen. V teh letih se je publika navadila na marsikaj. Detektirala pa sem to, da ima gorenjska publika zelo rada zgodbe. Zafunkcionirajo lahko zelo radikalne in »eksperimentalne« predstave, če le imajo neko čvrsto zgodbo, močno narativno jedro, medtem ko so predstave, ki so zelo abstraktne ali dramaturško razpršene, slabše sprejete.

V Prešernovem gledališču Kranj delujete od leta 1998. Se vam zdi ta konstanta delovanja v istem gledališču prednost?


Bi rekla, da to je neke vrste prednost, čeprav ne bi imela nič proti temu, če bi šla že pred leti v kak drug teater. (Smeh.) V tem času sem se nekako uspela izostriti v tem, kaj pravzaprav hočem povedati in kaj naj bi gledališče v tem času in kraju bilo, kaj sporočalo in o čem govorilo. Veliko bolj sem tudi fokusirana na določene teme in probleme, ki jih znam zdaj bolje detektirati. Trenutno se mi zdi nujno poslanstvo gledališča v družbeno kritični drži, v odpiranju zamolčanih tem in izpostavljanju etičnih vrednot ... v držanju ogledala državi, sistemu, neoliberalni Evropski skupnosti, globaliziranem svetu in seveda nam samim, neprestano in zmeraj znova in znova ... Literarnega arzenala pa imam prav tako že toliko, da mi pridejo pod roke točno tisti teksti, ki me zanimajo in ki o tem govorijo. A hkrati, da ne bo pomote ... ni vse le v tematiki, je tudi v formi in visoki profesionalnosti ter seveda tudi v sodobnem estetskem gledališkem jeziku.


25.671 / foto: Mare Mutić, Prešernovo gledališče Kranj
Kaj je najlepši del dramaturškega poklica?


Bolj malo je lepih plati. (Smeh.) Ampak najlepše je sanjati o tem, kakšna bo predstava, in se potem zgodi, da celo preseže sanje. Enako kot je najlepši del dela vodje umetniškega oddelka razmišljati o prihodnjih sezonah, sanjati o njih in potem najti tekste, najti prave režiserje, prave kombinacije, prave ekipe in seveda ... zadovoljiti igralce! In na koncu, če se ujameš z režiserjem in igralci, je lepa ta skupna energija, ta skupna gledališka pot in norost, to skupno raziskovanje, ko pri sebi odkrivamo v procesu dela neke stvari, ki jih še ne poznamo in se napolnimo z nečim ... mogoče celo s spoznanji ali spet z novimi iluzijami. Lepota dramaturškega dela pa je seveda tudi v samotnem branju in raziskovanju avtorjev, ki je na nek način ena zelo nenavadna komunikacija, kot da bi stopala v njihov svet, v njihove duše. Nekateri mrtvi in seveda tudi živi avtorji mi velikokrat lahko skozi svoje drame povejo dosti več kot ljudje, s katerimi sem v vsakdanjem, žal zmeraj bolj površnem, dajdamovskem stiku.

Če se še malo dotakneva tekstov. Ob pregledu repertoarja evropskih gledališč opažam, da se izbrani teksti dostikrat pokrivajo. Pa me zanima, če tudi vi sledite gledališčem zunaj, torej temu, kar se uprizarja, ali gre za čisto intuitivno selekcijo repertoarja?


Oboje − sledim “trendom”, čeprav nočem, da bi bili trendovsko gledališče v smislu lovcev na avtorske trofeje ali papagajev, ki uprizarjajo to, kar je »trendi« v tujini. Čeprav se žal tudi gledališče očitno ravna zmeraj bolj v tej tržni smeri. Vendar se mi je zdelo v določenem trenutku smiselno, da uprizorimo dramo Nekaj eksplicitnih fotk Marka Ravenhilla, Push Up 1-3 Rolanda Schimmelpfenniga, Drame princes Elfriede Jelinek, Podeželje in Kako jemati njeno življenje Martina Crimpa, ker so se mi takrat zazdeli ti teksti vredni uprizoritve, saj nam govorijo bistvene stvari o nas samih, in ker so bili napisani izjemno inovativno. In zakaj ne bi konec koncev ponudili naši publiki vpogleda v najbolj aktualne in najboljše sodobne tekste? Resnici na ljubo gredo žal prav take predstave velikokrat mimo oči naših kritikov kot nekaj samoumevnega, večinska publika pa se niti ne zaveda, da je imela priložnost videti nekaj, ker je bilo tisti hip najbolj igrano na evropskih ali svetovnih odrih. Sledim dogajanju, kolikor zmorem, po drugi strani pa se seveda odločim za tiste tekste, ki mi spregovorijo. Ali pa mi pridejo pod roke teksti − oziroma jih poiščem sama − ki še niso bili uprizorjeni. Gre za kar precej »raziskovalnega« dela in seveda branja, ampak če iščeš, na nek način tudi najdeš ali pa nekatere tekste kar prikličeš.

Naslednji projekt, ki ga pripravljate, je Mrtvec pride po ljubico Svetlane Makarovič. Predstavlja to kak izziv?


Me je kar malo strah, kaj bo rekla. (Smeh.) Prav te dni intenzivno berem in se ukvarjam s tem, kar je napisala, in zato zmeraj bolj in bolj do nje čutim vedno večjo odgovornost. Ko sem Jerneju Lorenciju predlagala tekst, ga je videl na podoben način kot jaz. Oba sva bila mnenja, da bo predstava izhajala iz nekakšnih globokih, nezavednih etno korenin, da se mora vrniti k slovenski ljudski mitologiji, k ljudski pesmi, iz česar izvira in o čemer Svetlana tudi neprestano govori. Seveda nikakor in bognedaj ne na kičast način (ki ga Svetlana Makarovič tako žolčno kritizira), ampak na prvinski, rudimentaren način, skozi katerega želimo izreči nezavedno in ritual romantične, pravzaprav sublimne ljubezni. Na drugi strani pa je antipod pragmatične družbe, kjer vladajo popolnoma drugi zakoni − torej izpostaviti polarizacijo med slediti svojemu srcu, pa četudi izpeti to neko sublimno idealno ljubezen do groba in še čez, ali pa se sprijazniti z nekimi pragmatičnimi pogoji, kako v tem svetu preživeti ne glede na to, da je potem pod preprogo treba marsikaj pomesti. Tudi zločin in svoje srce.

Obstaja morda kak najljubši gledališki spomin, ki bi ga hoteli deliti z nami?


V takem najlepšem gledališkem spominu mi je ostala predstava, ki sem jo gledala v Čilu. Pozabila sem žal, kdo jo je režiral ... menda je skupina nastala iz pouličnega gledališča, pred leti pa se je uveljavila tudi v Franciji … Gre za enega izmed najlepših Hamletov, kar sem jih doživela, v katerem so igralci hodili na hoduljah, rdeče in bele zavese so se na milimeter natančno kot giljotine nenadoma spustile pred telesa igralcev, Ofelije so bile krhke, popolnoma gole, totalno ranljive ženske, dvor s kraljem in kraljico na čelu pa kot zakrinkana totalitarna hunta na hoduljah, ki poskuša posameznika zdrobiti in zlomiti. To je predstava, ki govori o našem svetu, predstava, ki me je zadela takrat in bi me zadela tudi danes ... Ker se mi zdi, da poskuša sistem posameznika neprestano uničiti, zdrobiti, izbrisati ... ampak prav to hotenje posameznika, da bi preživel, se uprl, je tako pretresljivo, kot so pretresljiva tudi naša hotenja in življenja. 

In še zadnje, decembrsko vprašanje, kakšne so vaše želje za naprej?


Privatno bi si v svojem okolju želela čim več tolerance in pa dobrih odnosov v gledališču. Za gledališče pa bi si želela čim več dobrih predstav, za katere se zelo trudim, in pa čim več gostovanj tako doma kot tudi v tujini, skozi katera bi nas prepoznali in nam dali vrednost, ki si jo po moje zaslužimo. Pa seveda poguma še za naprej. V teh časih ga bomo vsi še kako potrebovali.

***

(Drage bralke, dragi bralci, naši veselodecembrski pogovori z Borštnikovimi nagrajenci so nas pripeljali do … ;-) … praznikov! Zdaj lahko ugasnemo računalnike in … se spet – nič drugega kot − SiGledamo v novem letu 2014!)

 

PGK, Marinka Poštrak, Nagrade FBS

Povezani dogodki

Anja Bunderla, SiGledal, 2. 12. 2013
Ta svobodni duh ali Tina Gunzek
Anja Bunderla, SiGledal, 4. 12. 2013
V iskanju koščka za sidro ali Ivana Jonke
Anja Bunderla, SiGledal, 6. 12. 2013
Brez samote ne gre ali Srečko Fišer
Anja Bunderla, SiGledal, 9. 12. 2013
Soočanja z napisano osebo ali Polona Juh
Anja Bunderla, SiGledal, 11. 12. 2013
Biti živ v trenutku ali Mateja Koležnik
Anja Bunderla, SiGledal, 16. 12. 2013
Predanost ustvarjalnemu izrazu ali Nataša Matjašec Rošker
Anja Bunderla, SiGledal, 18. 12. 2013
Pomembnost dialoga ali Tina Vrbnjak
Anja Bunderla, SiGledal, 20. 12. 2013
Začaranost z dramaturgijo ali Eva Kraševec
Anja Bunderla, SiGledal, 6. 12. 2013
Brez samote ne gre ali Srečko Fišer
Anja Bunderla, SiGledal, 9. 6. 2010
Igrice, ki jih igrajo otroci
Anja Bunderla, SiGledal, 30. 6. 2010
O kapitalističnem kanibalizmu