Anja Bunderla, SiGledal, 9. 6. 2010

Igrice, ki jih igrajo otroci

KRITIKA.- 5fantkov.si je leta 2008 nastali tekst Simone Semenič, ki je letos že drugič zapovrstjo prejela nagrado Slavka Gruma. Premierno je bil tekst uprizorjen v Mestnem gledališču ljubljanskem 8. maja 2010. Predstavo je režiral Jure Novak.

Jana Zupančič, Mojca Funkl, Stannia Boninsegna, Maja Boh / foto Miha Fras
Gledano na ravni strukture se tekst razdeli v prolog, jedro in epilog dramskega teksta. V prologu avtorica bralca seznani z glavnimi akterji zgodbe. To je pet fantkov, starih okoli 10 oziroma 11 let, ki svoje proste sobotne popoldneve preživljajo z igro v neki zapuščeni hiši blizu šole v večjem mestu. Navedbo fantkov Semeničeva  pospremi z natančnimi opisi tega, kar fantki počnejo, česar ne marajo oziroma kar marajo, s kom živijo in kaj si želijo. Dodatno osvetli bralčevo predstavo o junakih dejstvo, da avtorica za igranje njihove vloge predvidi odrasle ženske igralke in s tem samo dikcijo loči od telesa predstave.
 
Samo jedro dramskega teksta  je sestavljeno iz štirih igric, ki se jih pet fantkov igra na že omenjeni lokaciji ob že omenjenem času. V prvi igrici se igrajo JLA (Justice League of America), ki predstavlja ekipo super junakov: od Spidermana preko Batmana, Iron Mana, Titanium Mana in vse do Dartha Vaderja, Plastic Mana in še koga. Kot si lahko mislimo, sama bojevanja teh super herojev v diskurz enajstletnikov na verbalno raven vnašajo kletvice ter nižje pogovorno izrazje. Avtorica fantke izraža skozi ponavljanja  besed, ki ali  izražajo razpoloženje ali posnemajo zvoke bojevanja. Fantje se v igri med seboj popravljajo in postavljajo v različne situacije, kjer drug drugemu z različnimi herojskimi sredstvi odsekavajo glave  in podobno, da »kri šprica vsepovsod«, dokler se boj ne konča.
 
Potem se naveličajo t. i. igre »džej – el – ej« in se gredo igrat atija in mamico. Pri tem v ospredje vstopijo obrazci iz družinskega življenja, ki pa so vse prej kot pozitivni, saj avtorica skozi igro fantkov predstavi nasilje med očetom in mamo, nasilje in zlorabljanje otrok s strani staršev ter nemogočo in vse prej kot spodbudno komunikacijo v vseh možnih odnosnih relacijah (oče-otroci, brat-sestra-brat, mama-otroci, oče-mama). Fantki v svoji na videz nedolžni igrici, kjer posnemajo starše, poleg že omenjenega nasilja ne izpustijo pijančevanja in spolnega nadlegovanja očeta in ne seksualnih problemov, ki uničujejo njihove starše. Njihova tretja igrica problematizira netoleriranje homoseksualnosti s tem, ko središči malega pedra, ki ga ati zato, ker je peder in rad šiva oblekice za barbike, nažene od doma.
 
Tega malega pedra potem v »svetu od doma« prebutata dva neonacija, ki sta na lovu za pedri. Dramatičarka v govor fantkov vnaša vtise o pedrih, ki so jih »pobrali« od okolice. Kot zadnja postaja, zadnja igrica, ki jo izpelje pet fantkov, je igrica vojske proti harekrišnovcem, ki jih vojaki masovno spravijo v skladišče in pobijejo tako, da spet »šprica kri«. Njihovo zadnjo igro prekine zvonjenje avemarije, saj morajo domov in »itak so vsi mrtvi«.  
 
V epilogu Semeničeva pove, kaj se bo s fantki zgodilo v prihodnosti, kaj bodo v življenju dosegli, če se bodo poročili in imeli otroke, pove tudi, kdaj bodo umrli. S to pojasnitvijo ponovno vzbudi občutek resničnosti fantkov, ki z odra vstopijo v življenje, ki ga živimo bralci.  
 
Pet fantkov si v igrici, ki se jo igrajo, nenehno umetno vzpostavlja določene konflikte, po drugi strani pa nastajajo konflikti že zaradi same izbire igric, zaradi izbora položaja, ki ga v igri zasedajo. Na prvo žogo se zdi, da sveta, ki ga vzpostavi Semeničeva, ne gre jemati zares, saj se liki »samo« igrajo. Po drugi in bistveni strani pa se prav skozi igro otrok čuti svet odraslih, ki skozi otroško perspektivo in skozi dejstvo, da naj bi fantke igrale ženske, s seboj prinese potujitveni učinek. Ko se otroški diskurz; ki uporablja prostaško in za enajstletnika (komu) nesprejemljivo izrazje, otroško bolj zaradi same strukture ponavljanja uporabljene besede kot pa zaradi pomenskega izbora; pojavi iz ust odrasle ženske, to sproži bralčev kritičen in refleksiven odnos do (pre)branega. Bralec dramsko dogajanje konotira z zgodovinsko resničnostjo (JLA, genocid) ter s še bolj eksplicitno prikazanimi problemi na ravni družbe in njene osnovne celice – družine.
 
Dramski tekst je zanimiv, ker v dramski igri igra igrice, ki skozi otroško perspektivo  govorijo o igri življenja. Pet fantkov v prihodnosti zasede nič kaj posebne pozicije, ki jih zdaj samo preigrava, pri tem pa se odpira vprašanje, v kolikšni meri je njihovo življenje čez deset in več let dejansko življenje, podobno načelom, predstavljenim v samem jedru dramskega teksta. So to zgolj neki obrazci, ki jih otroci nezavedno posrkajo in se z rastjo duha od njih tudi distancirajo? Ali pa jih zvesto posvojijo in jih producirajo, ne da bi se jih kdaj osvobodili? Semeničeva pri bralcu nedvomno vzbudi občutke nezadovoljstva, morda ogorčenja nad podano sliko predstavljene realnosti, ki se opomenja zgolj skozi diskurz, posredno, brez manipulativnega vsiljevanja empatije, ki bi jo lahko pripisali dejstvu, da igrico igrajo otroci.  

 
Povezave:
- Simona Semenič na Geslu
- Simona Semenič na Repu
 
Anja Bunderla, 29. 3. 2010
Dušan Jovanović: RAZODETJA
Anja Bunderla, SiGledal, 2. 5. 2010
Potovanje v Rim
Anja Bunderla, SiGledal, 12. 5. 2010
Pizde male pasje pederske
Miha Ribarić, 10. 6. 2010
Chubby was here ali Šumi?
Anja Bunderla, SiGledal, 20. 6. 2010
"Knap, knap, knap"
Anja Bunderla, SiGledal, 30. 6. 2010
O kapitalističnem kanibalizmu
Anita Volčanjšek, SiGledal, 15. 9. 2010
Umazane besede na dnu vaškega vodnjaka
Anita Volčanjšek, SiGledal, 15. 9. 2010
Za prgišče verjetnih obljub
Tomaž Toporišič, 22. 9. 2009
Drama v družbi spektakla
Nastja Janžekovič, 30. 3. 2010
ŠUMI, Peter Božič
Anita Volčanjšek, SiGledal, 30. 4. 2010
Med enoumjem in tržnim kaosom današnjega sveta
Anita Volčanjšek, SiGledal, 30. 4. 2010
Polivalentni konstrukti časa
Anita Volčanjšek, SiGledal, 6. 5. 2010
Grobnica za kulturni razvoj
Anita Volčanjšek, SiGledal, 16. 5. 2010
Častna ...
Anja Bunderla, SiGledal, 21. 7. 2010
Ko se Nežka moži, eden ni dovolj
Katja Čičigoj, SiGledal, 15. 9. 2010
»Most mentalne bede«
Anja Bunderla, SiGledal, 17. 9. 2013
»Mi, künstlerji«
Anja Bunderla, SiGledal, 15. 9. 2013
»Bodimo skromni in bodimo perfekcionisti«