Anja Bunderla, SiGledal, 30. 6. 2010

O kapitalističnem kanibalizmu

KRITIKA.- Matjaž Zupančič v svoji dramski poetiki prodira v sredo sodobnega časa, se od njega na prefinjen način distancira in nato refleksivno kreira dramatsko postavljeno podobo. Reklame, seks in požrtija je naslov zadnjega uprizorjenega dramskega besedila, ki je svojo prvo izvedbo dočakal v Mestnem gledališču ljubljanskem oktobra 2009.

Tanja Ribič, Gregor Čušin, Tjaša Železnik, Jette Ostan Vejrup, Mirjam Korbar Žlajpah, Gašper Tič / foto Miha Fras

Zupančič bralca v dejanje prvega prizora vrže in medias res; v dogajanje vskočimo skozi konfliktno grajen dialog, ki vseskozi mojstrsko prehaja iz ene replike v drugo, pri tem pa neusmiljeno izdaja karakterne barve izpostavljenih protagonistov, ki zaradi stopnje nasičenosti prispevajo h komičnemu.

Spoznamo se s »težkim« biznismenom Mocartom, ki seveda temu primerno virtuozno obvlada ... kaj obvlada!, prav voha, v katero smer je treba obrniti mline, da bodo ujeli dovolj vetra in s tem tudi dobička. Ujamemo ga v elementu odpuščanja uslužbenke Andreje, ki proti našopirjenemu pavu ne more kaj dosti. Nasproti situaciji, v kateri Mocarta spoznamo kot neizprosnega kapitalista, Zupančič skozi pripoved Mocartove žene dodatno osvetli lik Mocarta, ki kljub svoji zaletavosti in investicijski osredotočenosti svoje žene ni sposoben zadovoljiti. Zupančič skozi pogovor dveh prijateljic – obe sta ženi lovilcev kapitala – govori o njuni zdolgočasenosti in neizživetosti, ki se kaže tudi v tem, kako iz preproste muhe narediti gromozanskega slona. Njuno razpravljanje dramatik gradi okoli nepomembnega dogodka – ureza v prst, iz katerega razvije duhovito po-doživljanje nesrečne situacije Mocartove žene v kombinaciji z neumnim in nekoncentriranim spraševanjem o detajlih njene prijateljice, ki kot da ni čisto pri sebi. Izpraznjenost življenja dodatno podkrepi še prizor večernega druženja, v katerem si Mocart in Tibor (prav tako mojster kapitala, vendar drugačne, bolj metodološke šole, ki gradi počasi in zanesljivo) skupaj z ženama krajšata večer z igranjem strip kocke – tisti, ki vrže na kocki najmanjše število, odvrže en kos obleke.  

Zupančičuuspe akterje dodatno tonirati skozi dialog, ki poleg navideznega prijateljstva kapitalistov prida še podton hipokrizije, sploh kar se tiče Mocarta in žene. Tibor pravzaprav vrže karte na mizo in odkrito prizna, da je dobričina, dokler ga nihče na zajebava, ko pa se to zgodi, pa tudi Tibor obleče svojo mesarsko obleko, da lahko sledi klanje.   

V sredo večernega striptiza, ko tudi Mocartu uspe sleči kos obleke, Zupančič vplete klic, ki je usoden za vse zbrane, saj ogrozi oziroma v primeru Mocarta in njegove žene celo ovrže njihov socialni status. Dramatik tako nad Mocartovo hišico iz kapitalskih kart pošlje ujmo, ki ji ni več kos. Njegova lahkomiselnost se mu vrne, ko mu na pomoč noče priskočiti odpuščena uslužbenka, ki se je v situaciji glavnega aduta za Mocartovo zmago znašla, ne da bi se tega sploh zavedala. Zupančič Mocartovovo izpoved poloma izpelje s prizorom samokaznovanja, točneje bičanja, ki ni simbolično, ampak tako čisto pravo. V zadnjem, desetem prizoru opazujemo veliki finale, kjer ob odprtju Tiborjevega hotela sledimo hvalospevu, ki mu ga »zapoje« Mocart, izvemo, da ga je Tibor po polomu vzel v službo nadzornika strežbe, njegovo ženo pa za družbo osamljenim moškim gostom. Ko končno lahko postrežejo z večerjo, jo postrežejo z velikim pladnjem, na katerem leži telo Mocartove ključne uslužbenke Andreje. Zupančičprizor sklene s temi, sicer na minimum skrčenimi, didaskalijami: »Vsi štirje sedejo za mizo, si namestijo prtičke in se nekako samoumevno, a hkrati z velikim apetitom lotijo nenavadne večerje.«

Sporočilo, da kapitalizem v vsakem primeru na koncu na pladnju servira in požira svoje žrtve, se zdi strašno. In kaj je v tem komičnega? Komika je tukaj črna, morbidna, spretno grajena na ravni dialoga in dejanj ljudi, ki se zdijo slabši od nas, tako neverjetno nižji od nas, da jih Zupančič spusti na raven kanibalizma. Uspe jim požreti še tisto malo nekonvencionalnega, tisto redkost posameznikovega gledanja preko obzorja, ki ga je v sebi imela odpuščena »umetnica« Andreja, za katero lahko upamo, da je le za trenutek ujela svojo svobodo.  

Zupančičevadramska fabula je grajena trdno od koščka do koščka, od replike do prizorov, ki pripeljejo do vrha; s koncem, ki bralca nedvomno preseneti. Kljub trdni kapitalistični fabuli pa Zupančič le skozi lik uslužbenke Andreje govori zgodbo posameznika, ki pridena najnižji življenjski točki do spoznanja, ki gre čez vsa preračunljiva čustva za »delček svobode«, za »kanček poguma« in »… mogoče tudi ščepec ljubezni«. (Morda pa bo kdo Andrejino zgodbo vendarle povedal naprej.) 

 

Povezave:

 

Matjaž Zupančič

Anita Volčanjšek, SiGledal, 15. 9. 2010
Za prgišče verjetnih obljub
Anita Volčanjšek, SiGledal, 15. 9. 2010
Umazane besede na dnu vaškega vodnjaka
Anja Bunderla, SiGledal, 20. 6. 2010
"Knap, knap, knap"
Tomaž Toporišič, 22. 9. 2009
Drama v družbi spektakla
Anja Bunderla, 29. 3. 2010
Dušan Jovanović: RAZODETJA
Nastja Janžekovič, 30. 3. 2010
ŠUMI, Peter Božič
Anita Volčanjšek, SiGledal, 30. 4. 2010
Med enoumjem in tržnim kaosom današnjega sveta
Anita Volčanjšek, SiGledal, 30. 4. 2010
Polivalentni konstrukti časa
Anita Volčanjšek, SiGledal, 6. 5. 2010
Grobnica za kulturni razvoj
Anja Bunderla, SiGledal, 12. 5. 2010
Pizde male pasje pederske
Anita Volčanjšek, SiGledal, 16. 5. 2010
Častna ...
Miha Ribarić, 10. 6. 2010
Chubby was here ali Šumi?
Anja Bunderla, SiGledal, 9. 6. 2010
Igrice, ki jih igrajo otroci
Anja Bunderla, SiGledal, 21. 7. 2010
Ko se Nežka moži, eden ni dovolj
Anja Bunderla, SiGledal, 23. 12. 2013
»Pičiti v srž problema« ali Marinka Poštrak
Sprašuje Anja Bunderla, SiGledal, 18. 7. 2010
Intervju z Borisom A. Novakom
Anja Bunderla, SiGledal, 1. 9. 2013
Močan (angelamerklovski) rod