Anita Volčanjšek, SiGledal, 15. 9. 2010

Umazane besede na dnu vaškega vodnjaka

KRITIKA DRAMSKEGA TEKSTA: Janez Janša, Slovensko narodno gledališče. – Preplet na videz konstruktivne komunikacije med vaščani in politiki ter sočno ubesedenega nasilja daje občutek premišljene difuznosti, ki bralca popelje nazaj v natančno določena kraj in čas, kjer sta bila – nezavedno, a vestno posnemajoč bolj oddaljeno slovensko preteklost – ponovno ustvarjena dva tabora manjše skupine ljudi, katerima so se vsakodnevno pridruževali novi simpatizerji.

JANEZ JANŠA: SLOVENSKO NARODNO GLEDALIŠČE

Na bežni ošvrk in površno prvo branje preprosto dramsko besedilo z na videz še enostavnejšim naslovom Slovensko narodno gledališče je slaba štiri leta po medijsko najodmevnejšem dogajanju med slovenskimi vaščani in Romi (le kdo se več ne spomni komunikativne in odrezave Elke Strojan), katerega avtor vestno rekonstruira, na Borštnikovem srečanju prejelo – kot odrska realizacija pod taktirko avtorja in nosilca koncepta Janeza Janše – nagrado za gledališke inovacije in estetski preboj.

Slovensko narodno gledališče se refleksno pridane etikete preprostosti kaj hitro znebi s premišljeno postavitvijo dialogov in poročevalsko urejenih naslovov posameznih »prizorov«, ki poleg predmeta dialoga vsebujejo tudi izvleček – krajši »tizer« – povedanega v nadaljevanju. Kakor v uvodnih didaskalijah Janša jamči, da »vse z imenom in priimkom identificirane osebe dejansko obstajajo in so v realnosti izrekle tukaj zapisane besede«. Tekst je kompilacija radijskih in televizijskih prispevkov, ki jih je avtor uredil in zmontiral ter tako poskrbel za nekakšen ready-made mediatiziranih izjav udeležencev. 

Janez Janša je politične demonstracije, ki so se zgodile zaradi vse glasnejših in vse bolj osebnih konfliktov med Ambrušani in Strojanovimi, transformiral v dokumentaren zapis »po diktafonu« – morebiti – enega izmed vseskozi prisotnih novinarjev. Tekst je namreč verodostojen posnetek vsega izrečenega – »nobena beseda, ki ni bila res izgovorjena, ni dodana« – in po pozornem branju odpira množico vprašanj o smotrnosti tovrstnih izgredov, o že neštetokrat prežvečenih (ne pa nujno tudi prebavljenih) perečih polpreteklih dogodkih znotraj slovenskega prostora.

Naslovitev govornega materiala z »institucionalno« besedno zvezo »Slovensko narodno gledališče« je lucidna avtorjeva domislica, s peresom ironično usmerjena na vse smeri neba podalpske deželice, ki potencialno burkaštvo zapisanega (komična nota lahko vsekakor močneje pride do izraza ob odrski postavitvi) kaj hitro postavi na sam rob tragedije. Sodobne slovenske družbe.

Dramsko besedilo variira med dialogi, katere krojijo znane politične eminence, Ambrušani, novinarji ter Strojanovi, in transkriptom političnih (krvavih) demonstracij, ki bazira na vulgarizmih in zgovornih enostavčnih povedih. Preplet na videz konstruktivne komunikacije med vaščani in politiki ter sočno ubesedenega nasilja daje občutek premišljene difuznosti, ki bralca popelje nazaj v natančno določena kraj in čas, kjer sta bila – nezavedno, a vestno posnemajoč bolj oddaljeno slovensko preteklost – ponovno ustvarjena dva tabora manjše skupine ljudi, katerima so se vsakodnevno pridruževali novi simpatizerji. Vmesni prostor je – tradicionalno – rezerviran za politike in novinarje, ki so zgodbi pridali epitet »megalomanska«.  

Janšev govorni material je celota posameznih izsekov, katere smo – kot zvesti TV gledalci in bralci dnevnega časopisja – z nestrpno poželjivostjo dokaj redno prejemali od psov čuvajev. Nekajminutne reportaže izza ekranov so v kompletu z ostalim pompom prenesene na papir, ki razkriva celotno – tudi zakulisno – dogajanje. Resničnostni šov, ki to ni želel postati, je spremljalo enormno število gledalcev/bralcev, po tihem (ali zelo na glas) opredeljenih do akterjev. Sam politični vrh – spomnimo se samo na preminulega predsednika Drnovška in posamezne ministre v času Janševe vlade – je reševal romske otroke pred mrazom in slovenske vaščane pred smradom in pomanjkanjem pitne vode; o stopnji nerodnosti in (ne)taktičnosti pa je bilo že dovolj povedanega. O civiliziranosti ene in druge skupnosti tudi.

Sovražna nastrojenost, netoleranca, verbalno nasilje v množici hipnih (a neuspešnih) rešitev (»na horuk« opravljene krajevne seje), neproduktivna vprašanja in – posledično – še manj kompetentni odgovori ter pretirano izkazovanje simpatij nasprotnemu (romskemu) taboru se le še potencirajo in na samem koncu – čakajoč na odvoz Strojanovih kot kosovnih odpadkov – zreducirajo na eno samo zaničevalno besedo, odražajoč kopico negativnih čustev. Cigani so torej odšli, Romov menda tako ali tako sploh nikoli ni bilo.

 

Povezavi:

Janez Janša

Tomaž Toporišič, 22. 9. 2009
Drama v družbi spektakla
Anja Bunderla, 29. 3. 2010
Dušan Jovanović: RAZODETJA
Nastja Janžekovič, 30. 3. 2010
ŠUMI, Peter Božič
Anja Bunderla, SiGledal, 2. 5. 2010
Potovanje v Rim
Anita Volčanjšek, SiGledal, 30. 4. 2010
Med enoumjem in tržnim kaosom današnjega sveta
Anita Volčanjšek, SiGledal, 30. 4. 2010
Polivalentni konstrukti časa
Anita Volčanjšek, SiGledal, 6. 5. 2010
Grobnica za kulturni razvoj
Anja Bunderla, SiGledal, 12. 5. 2010
Pizde male pasje pederske
Anita Volčanjšek, SiGledal, 16. 5. 2010
Častna ...
Anja Bunderla, SiGledal, 9. 6. 2010
Igrice, ki jih igrajo otroci
Anja Bunderla, SiGledal, 20. 6. 2010
"Knap, knap, knap"
Anja Bunderla, SiGledal, 30. 6. 2010
O kapitalističnem kanibalizmu
Anja Bunderla, SiGledal, 21. 7. 2010
Ko se Nežka moži, eden ni dovolj
Anita Volčanjšek, SiGledal, 11. 4. 2010
Zarjavela evolucijska prtljaga
Iztočnica Anita Volčanjšek, SiGledal, 30. 11. 2010
AGRFT ni nekje v Sodomi in Gomori
Anita Volčanjšek, SiGledal, 22. 11. 2010
Bistvena je izkušnja delovanja