Anja Bunderla, SiGledal, 15. 9. 2013

»Bodimo skromni in bodimo perfekcionisti«

V sklopu dodatnega programa 7. bienala lutkovnih ustvarjalcev Slovenije je v petek, 13. septembra, v prostorih Lutkovnega gledališča Maribor (LGM) potekalo predavanje Zlatka Boureka z naslovom ‘Figurentheater’ – gledališče spak. Hrvaški režiser Zlatko Bourek je tudi letošnji prejemnik Klemenčičeve nagrade kot najvišjega priznanja za življenjsko delo na področju lutkarstva in lutkovne umetnosti v Sloveniji.
foto: Boštjan Lah
foto: Boštjan Lah
foto: Boštjan Lah

Zlatko Bourek, 1929. leta rojeni hrvaški umetnik: akademski slikar, kipar, gledališki režiser, kostumograf, karikaturist, ilustrator, avtor animiranih filmov, je s svojim predavanjem dodobra napolnil Studio LGM, poslušalcem pa ponudil doživet vpogled v nekaj izbranih predstav njegovega ‘figurentheatra’ (gledališča spak).

Svojo zgodbo je začel v letu 1942, kjer je kot židovski otrok obiskoval kapucinski samostan, da bi se naučil latinščine, pri čemer se je spoznal z oltarskimi figurami ter biblijskimi zgodbami. Tako je opozoril na enostavne zgodbe, ki jih dandanes radi pozabljamo, pravzaprav pa v sebi nosijo potencial, ki ni zgolj religiozen, ampak tudi priložnost za današnjemu času primerne reinterpretacije, odlične tudi za figurentheater oz. teater figur.

Elemente figurentheatra, ki jih najbolj občuduje, je odkrival v berlinskem kabaretnem gledališču po prvi svetovni vojni, ko so se ustvarjali vsemogoči -izmi, in iz katerega se je potem koncipiral proletarski figurentheater, ki je na najboljši mogoč način, tj. avtentičen način, provociral tedanje delavsko občinstvo.

Temu uvodu je sledila projekcija fotografij spak oziroma grotesknih, karikiranih figur iz predstav Zlatka Boureka: Rigoletto, Hamlet, Namišljeni bolnik, Zaroka, Ukročena trmoglavka, Božanska komedija ter Edini neuspeh Adolfa H.

Glede na projekcijo, ki smo ji bili priča, je ena izmed značilnosti Bourekovega figurentheatra tudi to, da igralca z lutko, torej figuro, popolnoma zakrije, da ga preprosto ni, saj lahko samo tako, kot pravi Bourek, njegove figure za razliko od dramskega gledališča delujejo popolno. Popolno skozi prizmo gledalčevega fokusa, ki se tako popolnoma preusmeri na figure.

V svojem krajšem opusnem preletu lutkovnih postavitev Bourek zagovarja stališče, po katerem je dovoljeno klasična besedila prirejati času primerno, zato si je v svojih delih rad jemal svobodo, s katero je mediju primerno postavitev figure tudi obogatil bodisi z glasbenimi vložki bodisi z vsebinskimi priredbami.

Zakoni, ki ustvarjajo umetnost, se po njegovem mnenju skrivajo v ubijanju in trpljenju, torej – nujni – bastonadi. V svojem predavanju je Bourek prisotne pozval h gledališču, ki razjezi. “Svoje igralce prepričujem, da bi s kovčkom in dvema lutkama šli na ulico nagovarjat ljudi. Vse, kar rabiš, sta dve razcapani lutki.” Po drugi strani pa je opozoril tudi na to, da mora gledališče skrbeti za starejše ljudi, za katere nikomur ni kaj dosti mar. (Sam je zato akcijo z delavnicami za starejše uspešno izvedel že v Berlinu.)


Markantna pojava umetnika Zlatka Boureka je prostor studia zapolnila z močno energijo artista, ki je v svojem ustvarjanju znal uživati, končala pa je ta ista oseba z naslednjo mislijo: bodimo skromni in bodimo perfekcionisti (tako gledališče ima razlog za obstoj).

Povezani dogodki

Anja Bunderla, SiGledal, 17. 9. 2013
»Mi, künstlerji«
Anja Bunderla, SiGledal, 16. 9. 2013
Ali obstaja lutkovno besedilo?
Vesna Teržan, 15. 9. 2013
Erudit
Anja Bunderla, SiGledal, 10. 11. 2010
Replike iz antike - jesenski ciklus ponovno med nami
Anja Bunderla, SiGledal, 11. 12. 2013
Biti živ v trenutku ali Mateja Koležnik
Anja Bunderla, SiGledal, 21. 7. 2010
Ko se Nežka moži, eden ni dovolj