Anita Volčanjšek, SiGledal, 30. 4. 2010

Med enoumjem in tržnim kaosom današnjega sveta

KRITIKA (B. Tadel: Med ponudbo in povpraševanjem, režija: Janusz Kica)- Trk treh generacij in različnih ideologij je le obrobni motiv, izrisan zaradi psihološke umestitve karakterjev v sredo ponorelega sveta, katerega del tvori tudi naš, (post)tranzicijski prostor

Boštjan Tadel, Ponudba in povpraševanje, Gledališki list SNG Drama Ljubljana, sezona 2009/10.

Ponudba in povpraševanje je najnovejši dramski tekst Boštjana Tadela, ki skozi vzpostavitev dveh diametralno nasprotnih družin ustvari verodostojno sliko današnje družbe z vsemi pomanjkljivostmi vred. Drama sicer - s posamezno implikacijo političnega diskurza znotraj vsakdanje družinske konverzacije - implicitno ošvrkne slovensko (pol)preteklo zgodovino, vendar vodilna tema bazira na odnosih znotraj kapitalizma. Le-ta je s svojo rušilno močjo - v svoj rutiniziran ciklus - ujel skoraj vse dramske osebe. Na koncu, kakor nam je jasno še pred njim, res ni (več) važno, kdo je deklariran kristjan in kdo še danes ponosni Titov pionir, četudi sta si v karseda najbližjem sorodstvu. Trk treh generacij in različnih ideologij je le obrobni motiv, izrisan zaradi psihološke umestitve karakterjev v sredo ponorelega sveta, katerega del tvori tudi naš, (post)tranzicijski prostor. Ponudba in povpraševanje je tekst, ki pod krinko družbenih konfliktov skriva čisto navadna eksistenčna vprašanja - banalnosti jih v posameznih pasusih očisti moralni in etični premislek -, ki si jih (nezavedno) postavlja vsak posameznik, še nenaveličan nezadostnih (če sploh kakšnih) odgovorov.

Tadel s podobo tradicionalne (jedrne) bogate meščanske družine na eni in razširjene netipične celice na drugi strani, s pestro in pogosto integracijo različnih motivov, izriše podobo današnjega skorumpiranega in malodane dolgočasnega sveta, temelječega na precej zreduciranih medsebojnih odnosih. Vez med pristnim ´nekdaj´ (če je epitet sploh kdaj produktivno funkcioniral) in umetno skonstruiranim ´sedaj´ sta primorana - zaradi mladostniške avtosugestije in porajajočih se filozofskih vzgibov - navidezno vzdrževati najmlajša lika, zaljubljenca Marko in Veronika. Odmik od ustvarjenih družinskih vrednot, ki jih kritično reflektirata oba, tako Marko iz eliti pripadajoče družine, kot sindikalistova hči in vnukinja - socializmu predane babice - Veronika, je pomemben odmik (malodane prostovoljna marginalizacija) od tradicionalnih družbenih vzorcev. Vendar je ´uporništvo´ docela razvidno šele ob zaključku, saj je nekoliko naivna pomiritev in celo združitev obeh ´strani´-preproste Koroščeve družine in visokokotirajoče Bohinčeve, mladima prinesla večjo zmedo, kot je bila ob hipno minljivih zbadanjih pred ´srečnim´ iztekom.

Avtor tako spoji skoraj nemogoče; z neusmiljeno logiko kapitalizma prežeto zdravniško srenjo in ljudstvu bližji položaj sindikalista Korošca, kateremu - roko na srce - brez njegove drugače ideološko usmerjene matere, ki pod vrhnjim slojem enopartijskemu sistemu vdane tovarišice skriva neverjetno (zavidanja vredno) ekonomistko, prestop med funkcionarje nikakor ne bi uspel.Konec je tako, vsaj za zaljubljenca, odprt, saj morata na novo vzpostavljen red bodisi sprejeti bodisi docela zavržti in s tem prekiniti družinsko (družbeno) tradicijo.

Motiv ljubezni je podrejen motivu počasi vzpostavljajoče se razcepljene osebnosti, transformirane v Mari Korošec, ki jo Tadel predstavi kot liberalno in napredno, a predvsem bivšemu sistemu zvesto babico. Njena bolezen je lahko ozdravljena le z- laikom precej nenavadno in javnosti neznano - anulacijo ene izmed osebnosti, ki se ji mora bolnica zavoljo preživetja odreči. Zdi se, da avtor z dotičnim drastičnim posegom bolnico vpne v kolesje kapitalizma, saj se nastopajoča odreče nekdanjemu trdnemu prepričanju o boljšem ´bratskem´ življenju in izbere moderno, z denarjem in močjo prežeto vsakdanjo rutino.

Manjšo vlogo ima - prav zaradi veselega, poenotenega konca (zmaga nove ekonomije) - krščanski pevski zbor Amor, katerega članica je tudi Veronika. Kot opozit kompulzivnemu pehanju po materialnih dobrinah je vključen Joštov (vodja zbora, redovnik) monolog o vrednotah in lepotah življenja, ki pa - gledano v celoti - ne pride do izraza. Drama je namreč očiščena vse politične prtljage, saj jo avtor spretno zabriše s pogostimi duhovitimi replikami, ki poudarijo ne-resnost situacije, vendar prav zaradi na hitro prikazane (instant) rešitve, ni razviden avtorjev diskurz. Zdi se, kot da do vseh nastopajočih čuti simpatijo, zato je tako pragmatično ustvarjen tudi zaključek.

Obrobni motivi klonejo pod težo novodobnega stila življenja, ki - vsaj v dotični drami - ne pušča veliko manevrskega prostora nekoliko bolj filozofsko naravnanim. Kdo sta oz. kaj bosta potemtakem postala Marko in Veronika, vsaj zaenkrat še izvzeta cikličnosti tržnega sistema? Nič namreč ni, kot se lahko znova naučimo na primeru ´ozdravljene´ babice Mare, večno.

 

Povezave:

- Boštjan Tadel na Repu

Janusz Kica, Boštjan Tadel

Anita Volčanjšek, SiGledal, 15. 9. 2010
Za prgišče verjetnih obljub
Anita Volčanjšek, SiGledal, 15. 9. 2010
Umazane besede na dnu vaškega vodnjaka
Anja Bunderla, SiGledal, 9. 6. 2010
Igrice, ki jih igrajo otroci
Anja Bunderla, SiGledal, 20. 6. 2010
"Knap, knap, knap"
Anita Volčanjšek, SiGledal, 6. 5. 2010
Grobnica za kulturni razvoj
Anita Volčanjšek, SiGledal, 16. 5. 2010
Častna ...
Anja Bunderla, SiGledal, 21. 7. 2010
Ko se Nežka moži, eden ni dovolj
Miha Ribarić, 10. 6. 2010
Chubby was here ali Šumi?
Anja Bunderla, SiGledal, 12. 5. 2010
Pizde male pasje pederske
Anja Bunderla, SiGledal, 30. 6. 2010
O kapitalističnem kanibalizmu
Anita Volčanjšek, SiGledal, 30. 4. 2010
Polivalentni konstrukti časa
Tomaž Toporišič, 22. 9. 2009
Drama v družbi spektakla
Anja Bunderla, 29. 3. 2010
Dušan Jovanović: RAZODETJA
Nastja Janžekovič, 30. 3. 2010
ŠUMI, Peter Božič
Anita Volčanjšek, SiGledal, 21. 5. 2010
Šepetati...po žensko
Anita Volčanjšek, SiGledal, 15. 9. 2010
Umazane besede na dnu vaškega vodnjaka
Anita Volčanjšek, SiGledal, 21. 12. 2010
Prostorski koncept, ki (nam) je blizu