Anita Volčanjšek, SiGledal, 6. 5. 2010

Grobnica za kulturni razvoj

KRITIKA.- Drama sicer bazira na pripravljanju uprizoritve, kjer prepoznamo – tudi zaradi razpršenega vnosa priimkov – naše gledališčnike, vendar to resničnost razblini z dialoškimi pasusi iz novele, ki potekajo med žrtvijo (Davidovićem) in njegovim rabljem.

VIR: Ivo Svetina, Grobnica za Pekarno, 2009. Besedilo je z dovoljenjem avtorja dostopno na Geslu, spletni enciklopediji slovenskega gledališča.

Svetinova Grobnica za Pekarno, podnaslovljena kot Skoraj dokumentarna drama, fragmentarno variira med – gledano kronološko – dvema precej burnima obdobjema. Kakor je razvidno že v začetnih didaskalijah, se med nastopajoče infiltrirajo še osebe iz Kiševe novele Grobnica za Borisa Davidoviča, ki je ne-verodostojen posnetek življenja ruskega (domnevnega) revolucionarja in izdajalca domovine. Drama torej sestoji iz dogajanja v času gledališča Pekarna – kakor je razvidno že iz naslova, oz. z začetnim samostalnikom že nakazuje na njen propad -, kjer so med letoma 1976 in 1977 skušali uprizoriti srbsko novelo, in se obenem spogleduje z medvojnim obdobjem vznikajočega stalinizma (kjer deluje Davidović).

Da gre res skoraj za dokumentaren posnetek kulturno-politično pestrega kronotopa, nas opozarjajo resnične osebe iz Pekarne, tudi avtor – kot nastopajoči - sam. Grobnica za Borisa Davidovića je burila duhove in netila polemike v takratnem celotnem jugoslovanskem prostoru. Ravno zato jo je želel Ristić tudi postaviti: »Ne razumete; ne gre le za to, da naredimo eno predstavo, gre za to, da naredimo Grobnico za Borisa Davidovića! Da jim pokažemo! In gremo nato na gostovanje v Beograd! V Atelje! Deset predstav je takoj razprodanih! In inkaso naš.«

Stran za stranjo je – vsaj kolikor toliko zvestim spremljevalcem gledališča – bolj jasno, da gre za nekakšen resumé dogodkov, ki so vplivali na zaton eksperimentalnega gledališča in da so nastopajoči resnični so-tvorci slovenske kulture. Poskus odrske realizacije novele – pod režijo srbskega režiserja Ljubiše Ristića – v Pekarni ni uspel; šele leta 1980 je v Slovenskem mladinskem gledališču nastala predstava – po istih motivih in pod isto režijsko taktirko – z naslovom Missa v A- molu.

Z letošnjo Grumovo nagrado ozaljšana Grobnica za Pekarno se prične v tridesetih letih 20. stoletja v Pekarni, kjer poteka zasliševanje in mučenje Borisa Davidovića. Vendar pri Svetini ne gre za striktno dramatizacijo novele; slednja mu služi kot opora in vzvod za ´igro v igri´,prikazana s strani delujočih v Pekarni. Oba pola – tako ´slovenski´ kot ´ruski´ - izrišeta podobo takratnega (jugoslovanskega) sistema, budno spremljajočega vnosa ne-političnega v umetnost. Drama sicer bazira na pripravljanju uprizoritve, kjer prepoznamo – tudi zaradi razpršenega vnosa priimkov – naše gledališčnike, vendar to resničnost razblini z dialoškimi pasusi iz novele, ki potekajo med žrtvijo (Davidovićem) in njegovim rabljem. Tako se prepletata naša polpretekla zgodovina in ruska zgodba, kateri – locirani na isti kraj in čas – ustvarjata meta pripoved o minulem umetniškem udejstvovanju ter resničnost znotraj resničnosti.

Igra, ki jo pripravljajo režiser in igralci v Pekarni je spremljana z zadnjimi dni junaka Kiševe novele, vanjo pa je vpleteno tudi zunaj odrsko druženje in nakaz problem prihajajočega kapitalizma. Hkrati torej spremljamo popačen – kakor so Kišu očitali literarni kritiki, politiki in zgodovinarji – prikaz zgodbe med Davidovićem in preiskovalcem Fedjukinom, pripravo odrske utvare in različna mišljenja znotraj pekarniške skupine. Integracijo (pre)bujne domišljije mu očita tudi Ristić sam: »Vendar je temeljna razlika v tem, da je Kiš pisatelj in ne zgodovinar, da je njegova knjiga tako ali drugače fikcija in da se nič ne spremeni, če ugotavljamo, ali so dejstva resnična ali ne.«

Zmes fantastičnosti in skoraj dokumentarnih vložkov, ki jih je Svetina vkomponiral zaradi svojega aktivnega delovanja (tudi) zunaj institucionalnih gledališč, na koncu izriše kompleksno sliko nekdanje (otežkočene) realizacije skoraj vsega, kar so si umetniki zadali oz. zamislili. Še posebej, če je bilo politično sporno – kot je Kišev zapis zagotovo bil – in bi lahko ogrozilo vladajočo ideologijo. Kolektivni in ustvarjalni duh umetnikov je med drugim zatrt zaradi t.i. pomanjkanja finančnih sredstev. Prav zato se drama spogleduje s sedanjostjo, kjer individuum brez ustreznih (materialnih) sredstev ne more uspeti.

Resnične osebe, četudi fiktivno vpete v dramsko pripoved, stopijo v stik s Kiševim protagonistom in tako tudi same doživijo transformacijo v izmišljene like. Še posebej, ker se Davidović v dolgem monologu postavi v razsodnika o verodostojnosti pisatelja, s strani katerega je bil upodobljen, in verbalno izniči možnost resničnega zapisa. Vse to se počasi, a neizogibno približuje dokaj tragičnemu koncu – propadu Pekarne -, s katero so številni umetniki, distancirani od socrealističnega percepiranja sveta, (s)tvorili alternativno družbo.

Drama ne želi ovržti ali potrditi Kiševe zgodbe, temveč lucidno naslikati drugačne pogoje delovanja in se obenem – sicer implicitno in v drugem planu – zagotovo obregne tudi ob nekdanji (enopartijski) sistem, četudi Svetina vanj iskreno vplete tudi svoje starše.

Grobnica za Pekarno je natančen, četudi morda v celoti ne povsem realen zapis preteklih dogodkov, ki so spletli in na silo pretrgali entuziazem mladih umetnikov. Pekarna je leta 1978 zaprla svoja vrata in s tem možnost raznolike interpretacije sveta. Pač grobnica za še produktivnejši kulturni razvoj.

 

Povezave:

- Ivo Svetina na Geslu
- Ivo Svetina na Repu

Ivo Svetina

Anita Volčanjšek, SiGledal, 15. 9. 2010
Za prgišče verjetnih obljub
Anita Volčanjšek, SiGledal, 15. 9. 2010
Umazane besede na dnu vaškega vodnjaka
Anja Bunderla, SiGledal, 9. 6. 2010
Igrice, ki jih igrajo otroci
Anja Bunderla, SiGledal, 20. 6. 2010
"Knap, knap, knap"
Ivo Svetina, 2. 4. 2010
Grobnica za pekarno
Anita Volčanjšek, SiGledal, 16. 5. 2010
Častna ...
Miha Ribarić, 10. 6. 2010
Chubby was here ali Šumi?
Anja Bunderla, SiGledal, 12. 5. 2010
Pizde male pasje pederske
Anja Bunderla, SiGledal, 30. 6. 2010
O kapitalističnem kanibalizmu
Tomaž Toporišič, 22. 9. 2009
Drama v družbi spektakla
Anja Bunderla, 29. 3. 2010
Dušan Jovanović: RAZODETJA
Nastja Janžekovič, 30. 3. 2010
ŠUMI, Peter Božič
Anja Bunderla, SiGledal, 2. 5. 2010
Potovanje v Rim
Anita Volčanjšek, SiGledal, 30. 4. 2010
Med enoumjem in tržnim kaosom današnjega sveta
Anita Volčanjšek, SiGledal, 30. 4. 2010
Polivalentni konstrukti časa
Anja Bunderla, SiGledal, 21. 7. 2010
Ko se Nežka moži, eden ni dovolj
Anita Volčanjšek, SiGledal, 25. 11. 2010
Ena sama zavist in sla po kontroli
Anita Volčanjšek, SiGledal, 15. 9. 2010
Za prgišče verjetnih obljub
Anita Volčanjšek, SiGledal, 19. 4. 2010
Kup pepela na pogorišču duše