Anja Bunderla, SiGledal, 21. 7. 2010

Ko se Nežka moži, eden ni dovolj

KRITIKA.- Po leta 2009 izdani zbirki treh gledaliških iger, zbranih pod naslovom, ki ga nosi ena izmed njih, tj. Lep dan za umret, lahko na jesen pričakujemo izid nove igre. Točneje in z besedami avtorja Vinka Möderndorferja gre za »komedijo iz slavističnih logov z monološkimi zastranitvami«, naslovljeno Nežka se moži.

»Kaj bova pa zdaj? Ko nismo več trije?"

Avtor je za besedilo na letošnjih Dnevih komedije že šestič prejel žlahtno komedijsko pero, krstno uprizorjeno pa bo besedilo v prihajajoči gledališki sezoni ljubljanske Drame. 

Sam naslov Nežka se moži z dodanim podnaslovom Matiček pa ženi vzpostavi asociativno navezavo na Linhartovo igro Ta veseli dan ali Matiček se ženi. Da se za samim asociativnim tokom skriva nekaj pomenljivejšega pa pokaže prelet burcatis personae, kjer se na seznamu oseb pojavijo neke vrste medbesedilni prenosi Linhartovih treh oseb – Matije, Tončija in Neže. Möderndorfer ljubezenskemu trikotniku doda še četrti, nekoliko nenavaden dramski lik, vazo oz.  žaro Matijeve mrtve mamice.

Prvo dejanje v didaskalijah, kjer opisuje sam prostor dogajanja, izpostavi velik stol z naslonjalom, tak »faterštul«, kot ga srečamo v znanem, na situacijski komiki koncipiranem prizoru v prvem dejanju Linhartovega Matička, ki ga Möderndorfer nekoliko kasneje, s prav tako situacijsko komičnim skrivanjem okoli naslonjača, ponovi.

Par stoletij po Linhartu se sodobni Tončiji, Matiji in Neže še zmeraj predajajo srčnim strastem, vendar na veliko bolj nesiguren in hiter način. Sama dramska fabula govori skozi Matijeve monološke zastranitve o življenju petdesetletnega slavista, ki s svojo mamico živi tudi po njeni smrti, to pa tako, da njen pepel iz praktičnih razlogov hrani kar doma, se z njim pogovarja, obeduje in vsak dan briše prah iz vaze, v kateri ga hrani. Ko kot bralci vstopimo v dramsko dogajanje, Matija ni več sam (čeprav govori sam s sabo), našel si je nekoliko mlajšo družico Nežo, ki njegove potrebe nedvomno zadovoljuje (dovoli ji tudi, da pobriše prah z mamine žare). Njuno izredno slikovito komuniciranje in dajanje vzdevkov priča o njuni sveži zaljubljenosti, ki jo kmalu prekine Nežin bivši partner Tonči. Tonči se vrne po pobeglo Nežo, za razliko od srednješolskega učitelja slovenščine k zadevam pristopa direktno, na način avtomehanika ter prodajalca avtomobilov, ki kupca »prebere« že, ko ga vidi, potem pa samo še spretno prepriča v nakup. Podobno mu uspe z Nežo, ki se tako, kljub ljubezni, ki jo čuti do Matije, odloči, da se k Tončiju vrne. Matija v svoji občutljivosti Nežo pusti oditi, seveda se pri tem počuti prevaranega in tako najde še dodaten razlog za objokovanje svoje nesrečne slavistične usode. Ko v mono/po/govoru Matije z mamico izvemo tudi nekaj potlačenih misli, se zgodi na svojevrsten način komičen preobrat. Na vratih potrka Tonči in Matijo prosi, da Nežo vzame nazaj. Pri tem Tonči s svojim spretnim tržnim govorom uspe Matija in Nežo združiti. Sama združitev vendarle ni tako enostavna - kmalu ugotovimo, da je Neža noseča, ne ve pa točno s kom, ker sta se ravno v času, ko je zanosila, križala tako Matija kot Tonči. Matija v trenutku šoka začne govoriti s svojo mamico, kar Nežo pripelje do točke, ko ne zdrži več, prime za žaro, nato prime še Matija in s skupnimi močmi jima uspe, da žaro razbijeta. Matija ob tem postavi ključno vprašanje, ki pojasnjuje prav tako nenavaden razplet epiloga: »Kaj bova pa zdaj? Ko nismo več trije?« V epilogu Möderndorfer z neke vrste maskiranjem, skrivanjem obrazov glavnih akterjev pripravi presenečenje. V enakih pižamah se na dramskem prizorišču pojavijo tri osebe, ki tvorijo ne več ljubezenski trikotnik, ampak neke vrste zaključen ljubezenski krog. Neža je že rodila, za partnerja pa nima samo enega izmed potencialnih kandidatov, ampak kar oba! In to hkrati. In ne samo, da ju ima, pravzaprav iz dialoga razberemo, da oba tudi nadvlada, saj ji kuhata, pereta, likata, skrbita za dojenčka. Vse to za tri.

Möderndorfovo spretno komedijsko pero pripelje na duhovit način obe dejanji do preobrata, ki spremeni samo vrednost v življenjih dramskih oseb. Včasih dejanje gradi s komiko situacije, večinoma pa kar na ravni konverzacije, še posebej izvirno se to kaže pri slavistu Matičku in Nežki, ki s svojimi ljubkovalnimi vzdevki, namenjenimi en drugemu, praznita zakladnico gesel iz SSKJ ter jih postavljata v čisto nove, neustaljene besedne zveze, ki so prav zaradi tega toliko bolj smešne. Prav tako je komično in na novo predstavljen stereotip neizživetega slavista, ki živi pri svoji mami in življenje bolj bere, kot pa živi. Kvaliteta besedila je tudi ta, da daljši pasaži monoloških zastranitev vzdržijo in pritegnejo do konca. Vse to zaradi dobro zamišljenih dramskih oseb. 

Razlogi, zakaj dramatik v epilogu skreira ljubezenski trojček, se sprva zdijo nekoliko nejasni, vendar ponoven premislek pojasni tudi to: samo vprašanje očetovstva in Nežkina neodločnost, kar se tiče ljubezni, Matičkova potreba po življenju v troje… vse to so točke, ki pritrjuje h končni dramatikovi odločitvi, da zaključi z nekoliko drugačno verzijo družine. 

Sicer pa, kdo pravi, da sta za ljubezensko razmerje potrebna/dovolj dva?

 

Povezave:

 

Povezani dogodki

Anita Volčanjšek, SiGledal, 6. 5. 2010
Grobnica za kulturni razvoj
Anita Volčanjšek, SiGledal, 15. 9. 2010
Umazane besede na dnu vaškega vodnjaka
Anja Bunderla, SiGledal, 9. 6. 2010
Igrice, ki jih igrajo otroci
Anja Bunderla, SiGledal, 20. 6. 2010
"Knap, knap, knap"
Anita Volčanjšek, SiGledal, 15. 9. 2010
Za prgišče verjetnih obljub
Anita Volčanjšek, SiGledal, 16. 5. 2010
Častna ...
Miha Ribarić, 10. 6. 2010
Chubby was here ali Šumi?
Anja Bunderla, SiGledal, 12. 5. 2010
Pizde male pasje pederske
Anja Bunderla, SiGledal, 30. 6. 2010
O kapitalističnem kanibalizmu
Tomaž Toporišič, 22. 9. 2009
Drama v družbi spektakla
Anja Bunderla, 29. 3. 2010
Dušan Jovanović: RAZODETJA
Nastja Janžekovič, 30. 3. 2010
ŠUMI, Peter Božič
Anja Bunderla, SiGledal, 2. 5. 2010
Potovanje v Rim
Anita Volčanjšek, SiGledal, 30. 4. 2010
Med enoumjem in tržnim kaosom današnjega sveta
Anita Volčanjšek, SiGledal, 30. 4. 2010
Polivalentni konstrukti časa
Anja Bunderla, SiGledal, 11. 12. 2013
Biti živ v trenutku ali Mateja Koležnik
Anja Bunderla, SiGledal, 23. 12. 2013
»Pičiti v srž problema« ali Marinka Poštrak